Fotografija: Pexels
»Samo nerodno sem padla in si verjetno preščipnila živec.«
Nimam potrpljenja za obisk zdravnikov, ker je praznik, 1. november, dan mrtvih, bi morala na urgenco, kar je lahko prava nočna mora. Z berglami, ki jih imam še od takrat, ko sem si potrgala kolenske križne vezi in meniskus, si pomagam pri hoji, obiščemo grob babice, vsak korak, ki ga naredim, peklensko boli. Noč pred tem se skoraj bruhala od bolečine, ko sem šla do stranišča, vseeno se upiram, a na koncu se vdam.
Čakanje v čakalnici, ki niti ni tako nabito polna. Dolgčas je nekaj, kar me boli še huje od poškodovane noge. Radiologinja me na slikanju z rentgenom nadere, ker ne najdem takoj pravega položaja, »Poslušajte me kaj vam govorim,« je stroga. Leva, desna, s tem imam vedno težave, poskušam ji ustreči, da ne bo treba ponovno slikati, da se ne bom premaknila, ženska je vzkipljiva in očitno utrujena. Ali pa morda samo naveličana.
Kar naenkrat je okoli mene cel kup medicinskih sester, zdravnik, prestavijo me na posteljo, mobilizirajo mi nogo, dvignejo železno ograjico ob bolniški postelji. Zlom kolka. Najprej se ne prestrašim, čeprav imam prvič v življenju zlomljeno kost. Potem grem na ta nesrečni »google«, ki mi pove, da je to življenjsko nevarna poškodba. Na srečo, še preden me panika povsem pogoltne, preberem, da je smrtno nevarno predvsem za starejše osebe, uh tako stara še nisem, poleg smrti je tveganje tudi invalidnost, da ostane poškodovana noga krajša …
Na srečo, še preden me panika povsem pogoltne, preberem, da je smrtno nevarno predvsem za starejše osebe, uh tako stara še nisem, poleg smrti je tveganje tudi invalidnost, da ostane poškodovana noga krajša …
Mož me zaskrbljeno gleda, mene skrbijo tedni v bolnišnici, ki mi jih napoveduje striček google. Vendar ni časa za dramo, medicinska sestra me odpelje iz urgence po kletnih hodnikih do travmatološkega oddelka. Vmes srečujeva druge »potnike«, tudi kakšno manjše električno vozilo, celo mravljišče ljudi, bolnikov, medicinskega osebja, oskrbovalcev. Nameniva se mimo hladilnice, kamor odpeljejo umrle paciente, preden jih poberejo pogrebna službe, vse je del mašinerije, ki brezhibno deluje. Zavijeva proti travmatološki in ostaneva na hodniku, zmešnjava, ne najdejo prazne sobe.
»Lahko me daste tudi k moškim,« se pošalim. In kasneje, še bolj ponesrečen poskus: »Lahko počakava kar na hodniku, zagotovo bo kdo kmalu umrl, pa se bo sprostila postelja,«
Dobim sobo, ki si jo delim še tremi starejšimi ženskami. Konkretno starejšimi, poleg zloma kolka, je tukaj tudi ženska z zlomom komolca, osteoporoza ženskam izpodjeda kosti, spreminjajo se v trhle biljke, v sobi je postan vonj po bolezni in starosti.
Ženske so stare preko osemdeset let, gledam jih kot grozečo napoved tega, kar prihaja z gotovostjo.
Ženske so stare preko osemdeset let, gledam jih kot grozečo napoved tega, kar prihaja z gotovostjo.
Ena od mojih sostanovalk je očitno dementna. V plenicah. Zaprta v bolniško posteljo z ograjo. Nemirna je. Tišči jo na stranišče a disciplinirano žensko telo, ki je že od majhnega, sploh starejša generacija, vajeno zatreti naravne potrebe, pač ne »lula v hlače«, sproti pozablja, da ima plenico, vztrajno kliče sestre, da ji pomagajo na stranišče, kljub temu, da ji vsakič nejevoljno ponavljajo, »Kar v plenico dajte.«
Ženska z zlomljenim komolcem sedi na postelji. Nekajkrat je vstala in nemirni dementni starki, ki jo vztrajno zamenjuje za medicinsko sestro in prosi za pomoč, popravila blazino. Ima lep obraz, ko sedi na postelji, si počeše svoje sive lase. Zagotovo je bila zelo lepa, ko je bila mlada, izobražena je, uporablja skoraj knjižno slovenščino tudi med čisto navadnim pogovorom. Kdo je bila, kaj je počela v življenju, ko še ni bila le ena od stark v bolnišnični sobi s postanim vonjem?
Naše bolnišnice so polne starejših ljudi. Nehote opazim drugačen ton glasu, kadar medicinske sestre govorijo z menoj ali s temi onemoglimi starkami, ki kot naplavljeni tovor na obali bledijo v čedalje bolj prozorno sivino. Medicinske sestre niso preveč osorne, niso hudobne, le utrujene. Starejše osebe, starejše ženske, te imajo v naši družbi najnižjo ceno, jih po vsej verjetnosti utrujajo še malo bolj od ostalih bolnikov.
Naše bolnišnice so polne starejših ljudi. Nehote opazim drugačen ton glasu, kadar medicinske sestre govorijo z menoj ali s temi onemoglimi starkami, ki kot naplavljeni tovor na obali bledijo v čedalje bolj prozorno sivino.
Starejši ljudje čakajo na smrt. Morda že letos, morda čez dve leti, lahko pa, da bodo končali že čez nekaj dni v tisti hladilnici. Tako se ciklus življenja konča. Ko umre star človek, to ni tragedija. Tragedija je le, ko se ti življenje konča v mladosti ali nekje na sredi ali če imaš pred seboj še kakšnih deset, petnajst zdravih let, recimo. Nepopisno žalostno je gledati ljudi, ki jih morda razen njihovih dragih, ne bo nihče obžaloval, razvrednoteni so v nekakšnem industrializiranem družbenem redu, ki deluje kot stroj.
V prejšnjem življenju je bila ta starka poleg mene zagotovo lepotica, ki je moškim zašibila kolena, pronicljiva direktorica kakšnega podjetja ali morda profesorica ali učiteljica, morda je bila celo arogantna zaradi svoje moči in lepote, čeprav si to težko predstavljam, ker njen obraz obliva milina. Zdaj pa je tukaj v tej bolnišnici ena izmed mnogih, nevidna, krhka. Čeprav je medicinsko osebje večinoma prijazno, profesionalno, se skozi utrujene gibe vseeno začuti neizrečena misel, to je človek ženskega spola, ki je svojo prihodnost že izživel in zdaj čaka. Čaka.
Ali človek sploh kdaj neha čakati kaj mu bo življenje prineslo? Neha čakati na tiste lepe čase, ki bodo prišli, ker vsi še nekako živimo v tem, da se nam tisto najboljše zagotovo še ni zgodilo. Ta misel me prestraši. V teh ženskah vidim bližnjo prihodnost sebe, bojim se, da nimam te ponižnosti, te modrosti, te sprijaznjenosti, da bom lahko to stoično prenesla.
Starosti bom ubežala, to se meni ne sme zgoditi …, koliko žensk to premišljuje v tišini?
Starosti bom ubežala, to se meni ne sme zgoditi …, koliko žensk to premišljuje v tišini?
Ali pa so zadovoljne, mirno gledajo na pot, ki so jo prehodile, ne upajoč na nič, kar naj bi prišlo, sprijaznjene same s sabo in brez obžalovanj.
»Ne obžalujem ničesar, » je pela Edith Piaf, tako iz srca, iz trebuha pravzaprav, da ji verjameš. Večina žensk ne poje iz trebuha, ne živi v trebuhu, večina žensk živi ujetih nekje visoko v stisnjenih grlih. Edith je živela strastno življenje polno preizkušenj, revščine, izgub, bolečine, vse to je ovijala v mehko plast morfija, alkohola in bežanja v ljubezen, bila je ponižana in oboževana, ko je umrla je bila stara 47 let. Ji je bila starost prihranjena ali ni doživela privilegija, da bi počasi drsela v mir? Vem, kaj bi izbrala sama. Ampak jaz bi obžalovala v vsakem primeru vse. Da nisem dovolj in da sem preveč.
»Ne obžalujem ničesar, » je pela Edith Piaf, tako iz srca, iz trebuha pravzaprav, da ji verjameš. Večina žensk ne poje iz trebuha, ne živi v trebuhu, večina žensk živi ujetih nekje visoko v stisnjenih grlih.
Medicinska sestra mi prinese nočno posodo. Kovinsko. Na delu se je drži še ostanek človeškega blata. Pod rjuho jo poskusim pravilno namestiti, ne gre in umazana posoda mi obrne želodec. Odmaknem posodo in poskušam znižati kovinsko ograjo na postelji, ne gre, zato se nekako prevalim preko ograje in splezam s postelje. Skačem po eni nogi do stranišča. Z zlomljenim kolkom. Polulam se v školjko, na mokrih ploščicah mi skoraj spodrsne. Umivam si roke in gledam svoj obraz v ogledalu.
Nočem protibolečinskih tablet. Pa me prijazen medicinski brat prepriča. Okara me, ker sem po eni nogi skakljala do stranišča, ker sem pobegnila s postelje. »Zelo nevarno! Nepremišljeno! Zvečer bo bolelo!« reče.
Dementna gospa je spet nemirna. Mojo sosedo z lepim obrazom kliče, naj ji pomaga najti bolj udoben položaj na postelji. »Sestra, sestra,« ji govori.
Moja soseda potrpežljivo vstaja in ji poskuša pomagati.
»Sestra, mi boste kasneje še rodila umili?«
Planem v smeh. Morda je neprimerno ampak situacija je žalostna in hkrati komična.
»Sestra, mi boste kasneje še rodila umili?«
Planem v smeh. Morda je neprimerno ampak situacija je žalostna in hkrati komična.
»To je to, ko je človek preveč ustrežljiv,« izdavim med smehom sosedi. Prijazno se smehlja.
»Sem vam rekla, da me protibolečinske tablete dobesedno zadanejo,« se med napadom smeha obrnem na medicinskega brata.»Zdaj pa imate.«
»Zvečer bomo pobegnile v mesto«, rečem gospem, ko medicinski brat odide. Smejejo se, celo dementna gospa se smeje, a ona v veselem pričakovanju. Pripravljena je na nočno pustolovščino v mestu.
