Fotografija: Pexels – David Selbert
Daleč preden lakota zahteva telo, zrahlja ogrodje jezika, izbriše jasnost, razstavi ritem in pusti za sabo krhke ostanke misli. Kar se začne kot skladen odstavek, se kmalu razblini v drobce, dokler ne ostane le še nehoten tremor uma, preveč sestradanega, da bi lahko ohranil pomen. In zato, preden me jezik povsem zapusti, to pišem – ne toliko zato, da bi bilo razumljeno, temveč da bi ostalo sledljivo, da bi pustilo za sabo obliko misli, preden ta zdrsne v tišino.
Poskušam se izgubiti v delu, da bi pozabila, vsaj za trenutek, to bolečino, ki se ovija okoli našega malega mesta pod obleganjem. To ni le bolečina duha ali žalost, čeprav je obojega v izobilju; gre za telesno, nepopustljivo lakoto, ki gloda od znotraj, se dviguje z nizkim, stalnim tuljenjem, ki odmeva po telesu kot drugi srčni utrip. Oprijema se mojih reber kot prekletstvo, prevečkrat zašepetano, da bi ga bilo mogoče razveljaviti. Ne glede na to, kako se skušam zamotiti – s tem da znova in znova zložim isto srajco, prevedem znano vrstico, zamešam sol v vrelo vodo, kot da bi to lahko kaj spremenilo – se lakota vrača s tiho avtoritativnostjo, kot dim, ki se prebija skozi nevidne razpoke tal. Črke na zaslonu se zameglijo. Besede, ki sem jih nekoč obvladala z lahkoto, mi zdaj uhajajo, kot da bi tudi one skušale pobegniti od tod. Vstanem, da bi molila, a v trenutku, ko se dvignem, me preplavi omotica – ostra in nenadna – in ovije prste okoli mojega vratu. Noge klecajo pod težo mojega telesa in vprašam se, ali sem postala preveč votla, da bi stala pred Bogom.
Oprijema se mojih reber kot prekletstvo, prevečkrat zašepetano, da bi ga bilo mogoče razveljaviti. Ne glede na to, kako se skušam zamotiti – s tem da znova in znova zložim isto srajco, prevedem znano vrstico, zamešam sol v vrelo vodo, kot da bi to lahko kaj spremenilo – se lakota vrača s tiho avtoritativnostjo, kot dim, ki se prebija skozi nevidne razpoke tal.
Lakota razvije svoj lasten jezik, tih, razjedajoč. Ne pride z dramo ali hrupom, temveč se počasi zažira v telo in um, dokler nista zmehčana, upognjena, iztrošena. Usede se kot prah: v misli, v spomine, v krhko lupino kože. George Orwell, čigar besede so se nekoč zdele del nekega drugega časa in kraja, zdaj govori neposredno tisti vrtoglavici za mojimi očmi: »Lakota človeka zmanjša do popolnoma brezhrbteničnega, brezmožganskega stanja … kot da bi se spremenil v meduzo.« Ta metafora, nekoč groteskna in abstraktna, se zdaj zdi natančna. To sem postala: brez strukture, brez opore, nesposobna povezati misli v namen. Sežem po ideji in ugotovim, da se raztopi, še preden jo uspem zgrabiti, za sabo pa pusti le bled odtis tistega, kar je nekoč živelo v jasnosti.
Obstajajo trenutki, ko Gaza ne deluje kot mesto, temveč kot ostanek nočne more, ki je pripadala nekomu drugemu – nekemu oddaljenemu opazovalcu, ki jo je izsanjal in se nato pozabil prebuditi.
Ne zdi se kot del sveta – ne tako, kot so mesta povezana z rekami, narodi ali časom. Namesto tega je, kot da smo prišiti v vzporedni scenarij, mit, ki se neskončno ponavlja v korist tistih, ki gledajo brez posledic. A za razliko od mitov ta nima nobenega moralnega loka, nobene katarze. Groza se nikoli ne konča, ni zatemnitve. Otroci tukaj še naprej odraščajo, ne da bi kdaj odrasli. Starejši govorijo o kruhu, kot drugi govorijo o izgubljenih ljubimcih. In nekje, vedno, obstaja občinstvo, ki sprašuje, kako se ta zgodba konča. A za nas, ki jo živimo, ni konca – le počasno bledenje možnosti z vsakim dnem tišine.
Obleganje pritiska tudi na sam jezik. Tudi moji stavki trpijo pod njim. Skladnja se lomi pod težo praznih želodcev. Slovnica ne zmore kljubovati obupu. Sedim pred tipkovnico in skušam priklicati tisto, kar je nekoč prihajalo tako naravno, a besede se razbežijo na pol poti – kot prestrašene ptice, ki so pozabile leteti. Ne gre za pozabo, temveč za erozijo, za počasno razkrajanje vsega, za kar sem verjela, da mi pripada. Pa vendar vztrajam. Govorim. Pišem. Kajti molk bi bil globlja oblika poraza. Tudi če je pričevanje krhko in negotovo, je edina daritev, kar jo še lahko dam. Če bi jo zadržala v sebi, bi tej lakoti dovolila, da požre celo glas, ki jo poimenuje.
Ne gre za pozabo, temveč za erozijo, za počasno razkrajanje vsega, za kar sem verjela, da mi pripada. Pa vendar vztrajam. Govorim. Pišem. Kajti molk bi bil globlja oblika poraza. Tudi če je pričevanje krhko in negotovo, je edina daritev, kar jo še lahko dam. Če bi jo zadržala v sebi, bi tej lakoti dovolila, da požre celo glas, ki jo poimenuje.
Živeti v Gazi zdaj zahteva koreografijo odsotnosti. Ne hodimo – plujemo. Ne jemo – iščemo. Ne spimo – bedimo, prisluškujoč zvoku, ki nas bo pognal v beg. Preživetje je obred prilagajanja v svetu, ki ne ponuja nobene možnosti. In vendar, sredi teh razbitih rutin, še vedno naletim na trenutke, ki me spomnijo na našo trmasto človečnost. Ženska odtrga svoj zadnji kos kruha in ga ponudi sosedi. Otrok nariše svetle rože na zid, potemnel od ognja in saj. Babica moli Al-Fatiho nad vrelo vodo, čeprav ve, da nima ničesar, kar bi vanjo dodala. Te geste niso iluzije. So dejanja odpora. Na kraju, kjer so se institucije in sistemi zrušili, človeška gesta – darovana iz srca – ohranja sveto.
Lakota razkriva resnice, ki jih nihče noče slišati. Sleče vsako tolažilno iluzijo in razkrije, kaj ostane, ko ni več ničesar za izgubiti. Spoznala sem, da dostojanstvo ni lastnina, temveč praksa – pokaže se v tem, kako človek vzdrži, ne v tem, kar ima. Prišla sem tudi do spoznanja, da je spomin oblika kljubovanja. Poimenovati svojo bolečino, jo zvesto zapisati, pomeni zavrniti izbris. Ne iščem pomilovanja. Pomilovanje razvrednoti. Gaza v njem postane objekt, svarilna zgodba, naslov, ki se prevečkrat ponovi, da bi še vzbudil odziv. Kar iščem – kar zahtevam – je spomin. Ne le na lakoto, temveč na um, ki ga je zameglila, na roke, ki se tresejo nad zadnjo skodelico čaja, na oči, ki ne iščejo zvezd, temveč znake ognja na nebu.
Spoznala sem, da dostojanstvo ni lastnina, temveč praksa – pokaže se v tem, kako človek vzdrži, ne v tem, kar ima. Prišla sem tudi do spoznanja, da je spomin oblika kljubovanja. Poimenovati svojo bolečino, jo zvesto zapisati, pomeni zavrniti izbris. Ne iščem pomilovanja. Pomilovanje razvrednoti. Gaza v njem postane objekt, svarilna zgodba, naslov, ki se prevečkrat ponovi, da bi še vzbudil odziv.
Tukaj so tudi metafore zlomljene. Tudi lepota, na tem kraju, prihaja z rano. Pa vendar cipresa v naši ulici še vedno cveti – kljubovalno rdeča. Otrok še vedno mrmra melodijo, medtem ko preskakuje luže pepela. Še vedno pišem. Kajti nekje v tej opustošenosti pomen preživi. Ne kot razlaga – za to ni opravičila – temveč kot sled, kot prisotnost, kot zavrnitev pozabe. Bili smo tukaj. Ljubili smo, žalovali, mislili. Iz ruševin smo tkali jezik, iz pepela oblikovali zgodbe in se oklepali spomina, četudi nam je polzel skozi prste kot voda.
In ko bo svet končno obrnil stran – če jo sploh kdaj bo – naj ne reče, da je Gaza molčala. Naj si ne domišlja, da smo izginili brez glasu. Govorili smo z usti, polnimi prahu. Peli smo – tudi z zlomljenimi zobmi. Molili smo z razbitimi koleni. In četudi je svet odvrnil pogled, naj se ohrani vsaj to: poimenovali smo lakoto. Prenašali smo jo. Vztrajali smo.
Naj to ostane.
Avtorici in urednici ArabLit, kjer je bilo besedilo prvotno objavljeno, se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.
