Fotografija: maia tabet Vir: Podcast KaleidHERscope, Island Talks — december 2023
maia tabet in Yasmeen Hanoosh sta arabsko-angleški literarni prevajalki, ki že desetletja živita in prevajata iz različnih diasporičnih okolij. V tem pogovoru obnavljata poti svojih izkušenj kot prevajalki, izkoreninjeni Arabki in dvojezični diasporični osebi, da bi prepoznali presečišča in razhajanja na svojih poteh. Različica tega pogovora je bila prej objavljena v The Markaz Review.
maia tabet je literarna prevajalka in urednica, ki se od svojega petindvajsetega leta predano posveča prevajanju sodobne arabske književnosti. Rojena je bila leta 1956 v Bejrutu, odraščala pa je v Libanonu, Indiji in Angliji. Na Ameriški univerzi v Bejrutu je študirala filozofijo in politologijo, več let delala kot novinarka, poleg tega pa je imela tudi stranski karieri kot profesionalna kuharica in akademska urednica.
Med njenimi knjižnimi prevodi so The Baghdad Eucharist (Bagdadska evharistija) avtorja Sinana Antoona (2017), The Monotonous Chaos of Existence (Enolični kaos bivanja) Hišama Bustanija (2021) ter في علبة الضوء (V škatli svetlobe) avtorice Rule Jurdi, ki je trenutno v pregledu pri založbi Syracuse University Press. Nedavno je zaključila tudi so-prevod izjemnega dela أطفال الندى (Otroci rose) Mohammada al-Assa’da, ki bo izšel pri založbi Tilted Axis Press.
maia tabet je bila prva, ki je v angleščino prevedla pokojnega libanonskega pisatelja Eliasa Khouryja – njegov roman الجبل الصغير (Mala gora) je izšel kot Little Mountain leta 1989, s spremno besedo Edwarda Saïda. Prevedla je tudi številne kratke zgodbe, odlomke romanov in eseje arabskih avtorjev iz Libanona, Sirije, Jordanije, Libije, Tunizije, Iraka, Jemna, Sudana, Kuvajta in Združenih arabskih emiratov.
Danes živi med Združenimi državami Amerike in Ciprom.
Yasmeen Hanoosh: Zakaj prevajanje? Kako se je začelo tvoje potovanje s prevajanjem?
maia tabet: Razen nekaj »tehničnih« dokumentov tu in tam, ki so mi jih kot mladi punci zaupali v prevod, ker je bila moja angleščina »naravna«, se je prevajanje kot nuja pojavilo pri mojih petindvajsetih letih, ko sem odkrila pisanje Eliasa Khouryja. Takrat je Khoury pisal kolumno za arabski časopis As-Safir, v kateri je popisoval izraelsko invazijo na Libanon leta 1982. Vsakič, ko sem prebrala eno od teh kolumn, sem začutila silno potrebo, da jo prevedem v angleščino – zaradi ljudi, ki jih imam rada, pa ne govorijo arabsko, a sem jim hotela posredovati njegovo pisanje. ČUTILA sem POTREBO, da jim pokažem, kako dih jemajoče lepa je lahko arabščina. Khouryjev jezik je bil dostopen, a hkrati povzdignjen in razkošen. Zaradi njegovih besed sem začela sanjati.
Yasmeen Hanoosh: Kako je tvoja izkušnja diaspore kot priseljenke ali izkoreninjene osebe oblikovala to pot? Misliš, da bi se ukvarjala s prevajanjem, če bi ves čas živela v Libanonu?
maia tabet: To je res dobro vprašanje – in takega si še nikoli nisem zastavila. Mislim pa, da bi, ja. Tekoče govoriti več jezikov, ki so si pogosto celo nasprotujoči, me je prisililo, da sem jezik doživljala kot razcepljenost – prevajanje pa je bilo na neki način moj most do celovitosti.
Yasmeen Hanoosh: Prevajanje kot most do celovitosti, ker je (več)jezičnost razcepljenost – to je močna podoba, ki me vodi k vprašanju: misliš, da je mogoče ustvariti uspešne literarne prevode, čeprav si povsem dvojezičen, a kulturno ne dovolj dvoživ? Ti in jaz sva od otroštva vpeti v večkulturna in večjezična okolja (prvi jezik moje mame je aramejščina, ne arabščina, in doma smo govorili aramejščino ter tri različne različice arabščine). Zanimajo me izkušnje tistih, ki se prevajanju kot hobiju ali poklicu posvetijo šele v odrasli dobi, po dolgem obdobju enojezičnega oziroma enokulturnega odraščanja. Misliš, da sploh lahko razumemo, kako je to?
maia tabet: Mislim, da to izkušnjo razumem intelektualno, ja. A ne na visceralni ravni, ker sem odraščala z več jeziki. Ko pomislim na svoje prijatelje, ki so enojezični, imam občutek, kot da obstajajo stvari, ki jih preprosto ne morejo razumeti – v čutnem, dobesednem pomenu besede. Lahko cenijo ali sočustvujejo z določenimi besednimi obrati ali posebnimi načini izražanja v jeziku, ki ga ne poznajo, a tega ne morejo prav občutiti.
Kar lahko z gotovostjo rečem, kar čutim v kosteh, je, da je jezikovna usposobljenost nezadostna. Potrebna je tudi kulturna usposobljenost, saj je jezik skladišče izkušene življenjske resničnosti in zgodovinske vztrajnosti. Poznavanje mehanike jezika in njegovih etimoloških izpeljank še ni dovolj za prenos polnosti neke besede ali besedne zveze. Kot vsi vemo, je denotacija le en vidik jezika; konotacija pa je tisti večji, bogatejši in kompleksnejši del. Mnogoplastnost konotacij, zmožnost besede, stavka ali opisa, da vzbudi čustvo, sproži misel ali zaneti domišljijo, je okrnjena, če prevajalec ni dovolj kulturno dvoživ. Besede se dotaknejo duše – in zame je cilj prevajanja prav v tem: da nekaj vzbudim v duši bralca.
Kar lahko z gotovostjo rečem, kar čutim v kosteh, je, da je jezikovna usposobljenost nezadostna. Potrebna je tudi kulturna usposobljenost, saj je jezik skladišče izkušene življenjske resničnosti in zgodovinske vztrajnosti.
Yasmeen Hanoosh: Ko nekdo ni dvojezičen že od otroštva, večina prevajalcev prevaja iz svojega drugega jezika v prvi jezik. Sama sem ubrala nasprotno pot – prevajam iz svojega prvega jezika, arabščine, v svoj drugi jezik, angleščino. Zame se je to začelo kot izziv, ki sem si ga zastavila, kot dejanje kljubovanja – tesno povezano z mojo izkoreninjenostjo iz države in maternega jezika, kamor sem vedela, da se nikoli več ne bom mogla vrniti. V angleščino nisem začela prevajati zato, ker bi že dovolj dobro obvladala jezik, temveč zato, ker sem želela izboljšati svoj drugi jezik – jezik svojega novega in trajnega izkoreninjenega položaja. Kakšna pa je bila tvoja pot? Omenila si, da je tvoj materni jezik angleščina, a si odraščala v Libanonu, kjer je glavni jezik arabščina. Kako je do tega prišlo in kaj te je spodbudilo k prevajanju iz arabščine v angleščino, ne pa obratno?
maia tabet: Mislim, da sta najini poti nekoliko različni. Čeprav je bila arabščina »uradno« moj materni jezik, ni bila moj prvi jezik, saj sem odraščala v domačem okolju, kjer smo večinoma govorili francosko. Čeprav je bila moja mama rojena in vzgojena v Libanonu, ni znala brati ali pisati v arabščini, ker je prihajala iz družbenega sloja, ki je arabščino imel za »manjvredno«. Hodila je v šolo, kjer so dekleta kaznovali, če so jih ujeli, da so med odmorom govorila arabsko! Torej to veliko pove. Moj oče je bil po drugi strani vzgojen v angleški družini in je bil šolan v angleščini, francoščini in arabščini; jezika kot takega ni preziral. A on in njegova družina so imeli, če tako rečem, »kolonizirane misli« in so nasploh menili, da so tuje, zlasti zahodnoevropske stvari »boljše« in da so sodobni Arabci »zaostali«.
Moj oče je vsak dan bral An-Nahar, libanonski »osrednji časopis«, a je bil hkrati naročen tudi na Newsweek in v veliki meri sprejemal zahodnoliberalni diskurz, ki ga je ta promoviral. Z brati in sestrami je govoril mešanico arabščine in angleščine, pa tudi francosko, saj njegova svakinja in svak skoraj nista znala angleško. Moja mama je po drugi strani s širšo družino govorila angleško, francosko in grško (grščina je zgodba zase, ki je tu ne bom odpirala). Tako je bila v mojem zgodnjem otroštvu glavni pogovorni jezik francoščina, sledila je angleščina, arabščina pa je bila tretja.
Ko pa sem pri enajstih letih zapustila Libanon, po ločitvi staršev in mamini poroki z britanskim diplomatom, sem v celoti prešla v britanski šolski sistem – najprej v New Delhiju, kasneje v Oxfordu. Pet let življenja v tujini, obiskovanja britanskih šol in bivanja v okolju, ki ga lahko opišem le kot globoko ksenofobičnega (govorim o belih Britancih), skupaj z materjo, ki se je v arabščini izražala le, ko je preklinjala, je pripeljalo do tega, da se je moja arabščina dobesedno ustavila na ravni petega razreda – zadnjega, ki sem ga obiskovala v Libanonu.
Kasneje sem se kot mlada odrasla oseba postopoma vrnila k arabščini, predvsem zaradi svoje politične angažiranosti, vendar pa mi tehnično obvladovanje jezika – še posebej v smislu globlje slovnice – še vedno ostaja nedosegljivo. Angleščina pa je jasno moj literarni jezik: v njej najlažje in najhitreje berem, in ker že več kot 35 let živim kot globalna nomadka, je govorjenje v angleščini postalo moj privzeti način sporazumevanja.
Yasmeen Hanoosh: Si že kdaj prevajala ali bi razmislila o prevajanju v obratni smeri – iz angleščine v arabščino?
maia tabet: Nikoli ne bi razmišljala o prevajanju iz angleščine v arabščino. Slab prevod sicer lahko prepoznam, ampak sama nikakor ne bi mogla literarnemu besedilu narediti pravega zadoščenja. Morda v naslednjem življenju!
Yasmeen Hanoosh: Povej kaj več o tistem preziru do arabščine kot »manjvrednega« jezika, ki ga je tvoja francosko izobražena mati izražala še bolj kot tvoj oče. Od kod to prihaja – kulturno ali politično? Ali gre za koncept, ki ga je francoski kolonialni aparat vsiljeval bolj kot britanski v arabskem svetu v 20. stoletju? Zdi se, da se frankofonski postkolonialni diskurz s tem vprašanjem veliko bolj ukvarja – zlasti v severnoafriških območjih, ki so bila pod francosko kolonialno oblastjo – kot anglofonski ali arabofonski postkolonialni diskurz iz arabskih območij, ki so bila pod britanskim mandatom. Na katere načine so ti kolonialni sistemi različno vplivali na odnos lokalnega prebivalstva do njihovega maternega jezika?
maia tabet: No, tukaj lahko le ugibam, ker nisem zgodovinarka niti jezikoslovka. A moj občutek je, da je bil francoski kolonializem na tako imenovanem Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki kulturno veliko bolj nasilen kot anglosaksonski imperializem. Moj vtis iz stikov z anglofonskimi Libanonci je, da niso gojili prezira do arabščine – vsaj ne na način, kot ga pogosto opazim pri frankofonskih Libanoncih. Prav tako se mi zdi, da frankofonski Libanonci arabščino obvladajo precej slabše kot anglofonski. To so seveda le moja opažanja in vtisi – nič znanstveno preverjenega.
Pri anglofonih ljudeh sem zaznala neko spoštovanje in občudovanje arabščine (četudi niso bili jezikovno vešči), česar pri frankofonih nisem zaznala. Na frankfonih zasebnih šolah, ki sem jih obiskovala, smo imeli že od prvega razreda štiri ure pouka v francoščini in morda le dve v arabščini – torej je bila arabščina zelo zgodaj potisnjena v ozadje.
Pri anglofonih ljudeh sem zaznala neko spoštovanje in občudovanje arabščine (četudi niso bili jezikovno vešči), česar pri frankofonih nisem zaznala.
V osebnem življenju me nihče ni spodbujal, da bi brala, razumela ali cenila velikane arabske književnosti in misli, bodisi sodobne ali klasične. Medtem pa so bili Descartes, Molière in André Gide obvezni del izobrazbe. Velikih mislecev arabskega sveta – leksikografov, zgodovinarjev, filozofov – pri nas doma niso nikoli omenjali, razen morda bežne omembe Al-Mutannabija. Če se prav spomnim, smo imeli doma le dve arabski plošči – eno Wadi’ al-Safija in drugo Sabah – medtem ko je bilo na desetine klasičnih glasbenih albumov.
V kinu nikoli nismo gledali arabskih ali egipčanskih filmov – smo pa morali spremljati francoski Nouvelle Vague in italijanske klasike (Fellini itd.). Pri večerji so bratu ploskali, ko je pri dvanajstih recitiral Shakespeara. Poleg gibanja Nahda, o katerem se je govorilo z odobravanjem, a nekako mimogrede, ni bil v pogovoru omenjen noben arabski avtor – ne Naguib Mahfouz, ne Mikhail Na‘imeh, kaj šele Naziq al-Mala’ika ali Ghassan Kanafani (za vse te sem izvedela šele pozneje, kot odrasla, potem ko sem zapustila svoj družinski mehurček).
To je bila moja osebna izkušnja, v mojem domu in v mojem zelo kozmopolitskem levantinskem okolju. Moja botra je imela poljske in britansko-francoske starše, ki so dolgo živeli v nekdanji Smirni. Moja babica, čeprav rojena v Homsu, je bila izobražena v Atenah in je z mojima teto in mamo govorila grško. Moj ded po materini strani se je imel za angleškega »gospoda«, tudi oblačil se je tako – v edvardijanskem slogu z značilno koničasto bradico. Nekaj (morda nesrečnih) let je preživel v Manchestru, kjer je želel uspeti v bombažni industriji. Svojo babico in teto sem srečala le enkrat v življenju, deda pa nikoli. V petdesetih so vsi emigrirali v Argentino, jaz pa sem imela priložnost obiskati Buenos Aires šele konec devetdesetih let. Imam njihova pisma mami: dedkova so napisana v popolni angleščini z občasnimi francoskimi vložki, tetina pa so mešanica grščine, francoščine in angleščine, z nekaj arabskimi izrazi tu in tam.
Yasmeen Hanoosh: Na najbolj osnovni ravni dejanje prevajanja zahteva dvojezično kompetenco v izhodiščnem in ciljnem jeziku, vendar pa so ravni obvladanja teh jezikov pri prevajalcih redko enake. Zame je bilo prevajanje iz arabščine v angleščino – jezika, ki ga v praksi skoraj nisem uporabljala vse do odhoda iz Iraka pri sedemnajstih – sprva izjemen izziv. Bilo je, kot bi delala kaotično in brez upanja, v okolju, ki ga je maroški romanopisec in kritik Abdelkebir Khatibi poimenoval »dvojezična nepismenost«. Zame je prevajanje pomenilo premik iz maternega jezika, ki sem ga poznala intuitivno – ker sem se ga učila od rojstva in skozi osnovno ter srednjo šolo – a je bil hkrati kot produktiven jezik zame nedokončan in zarjavel, saj ga v odraslosti v angleško govoreči diaspori skorajda nisem uporabljala, v drugi jezik, angleščino, ki sem se je resno začela učiti šele v odrasli dobi in zato v njej ne morem uporabljati idiomov in globljih slovničnih struktur kot rojeni govorci – čeprav je postala moj glavni jezik za razmišljanje, sporazumevanje in pisno izražanje. Povej kaj o tvojem odnosu do arabščine in angleščine. Kje vidiš svoje prednosti in slabosti v vsakem jeziku – glede na dejanje in umetnost prevajanja?
maia tabet: Uf … to je kar »veliko« vprašanje. Sem pa že prej namignila, da sem se vedno počutila razcepljeno med angleščino in arabščino. Zanimivo pa je, da take razcepljenosti ne doživljam s francoščino – v moji glavi francoščina in arabščina sobivata razmeroma harmonično, brez potrebe po medsebojnem uveljavljanju. Z angleščino pa ni bilo tako. Morda zato, ker se je moje učenje angleščine kot maternega jezika prepletlo z rano tujstva in z vsemi spremljajočimi izkušnjami ksenofobije … Na to začetno rano so se nalepile še vse druge oblike izkoreninjenosti: ločitev staršev, selitev v drugo državo, skok v povsem drugačno kulturo, soočenje z nadutostjo belske nadvlade … in vse to na pragu adolescence, takoj po vojni junija 1967! (Še vedno se spomnim tiste debele, voskaste temnomodre folije, ki smo jo po nasvetu libanonskih »oblasti« lepil na okna, da bi se zaščitili pred bombnimi napadi.)
Kar zadeva bolj »tehnične« in manj eksistencialne vidike vprašanja: moja prednost je popolno obvladovanje angleške slovnice (pomagala mi je tudi osnova v francoski slovnici, poleg petih let latinščine v srednji šoli in dveh let nemščine). Angleščino imam tudi zelo rada kot literarni jezik – v njej največ berem.
V arabščini pa je moja slovnica nekoliko omahljiva in bolj intuitivna – znam prepoznati slovnične ali druge jezikovne napake v besedilu, a nikakor ne bi znala pojasniti, katero pravilo je bilo prekršeno. V angleščini ti lahko na primer razložim, kako se v pogojniku glagol pravilno spregate – v arabščini pa nimam takega znanja. Imam pa nekaj drugega – poleg globoke ljubezni do jezika, ki se mi zdi hkrati bujen in čudovito zgoščen (kljub temu da je veliko »slabega« pisanja, ki je polno balasta), imam izkustveno znanje arabščine, tisto, kar bi v francoščini imenovali un vécu – kar pa ni povsem enako kot »živeti« v arabsko govoreči državi. Z arabščino sem bila prežeta že od otroštva, na družinskih srečanjih, pa tudi kot mlada odrasla v vsakdanjem stiku z ljudmi, ki niso govorili nobenega drugega jezika. Velik vpliv je imela tudi poetična govorica arabske Biblije – bila sem vzgojena v protestantski cerkvi v Libanonu.
Yasmeen Hanoosh: Se spomniš, katera arabska Biblija je bila to? Prevod Boustani-Van Dyck iz leta 1865 ima izjemno dediščino in globok vpliv na razvoj literarne arabščine v naslednjih desetletjih. Sprašujem se, ali je bila to tista Biblija, ki si jo brala. Mene je kot najstniško katoličanko v Iraku popolnoma prevzela – tako poetična, a hkrati dostopna! (Seveda takrat nisem vedela, kateri prevod berem – niti da berem prevod – vse to sem ugotovila šele desetletja kasneje.)
maia tabet: Ne vem natančno, kateri prevod je bil, a domnevam, da je šlo za verzijo Boustani-Van Dyck, saj je bil moj prapraded eden od ustanoviteljev protestantske cerkve v Libanonu – skupaj z Mu‘allemom Boutrosom al-Bustanijem, kot mu je rekel moj oče.
Fotografija: Naslovnica knjige Little Mountain (v angleščini), ki jo je prevedla maia tabet. Gre za roman libanonskega pisatelja Eliasa Khouryja, njena prva celovita knjižna prevajalska izdaja v angleščino še iz leta 1989.
Yasmeen Hanoosh: V intervjuju z Dimo Ayoub si prevajanje opisala kot spoj užitka in bolečine. Zame je eden največjih izzivov pri prevajanju arabske književnosti pojav diglosije – torej izrazite razlike med knjižno in pogovorno obliko istega jezika. To je značilnost, ki jo ima le peščica jezikov, arabščina pa je med njimi posebej izrazita. Prevedla si več romanov, ki vključujejo pogovorne različice v dialogih in tako ustvarjajo občutek realističnosti in naravnosti – še posebej v romanih Eliasa Khouryja, kjer je jezik izjemno natančno uglašen z niansami stare umetnosti levantinskega ustnega pripovedovanja. Kot nekdo, ki obvlada moderno standardno arabščino, v kateri bereš knjige, in hkrati libanonski dialekt, v katerem si odraščala – kako usklajuješ ti dve različici znotraj arabskega besedila, ko prevajaš v angleščino, ki nima takega razpona registrov in pogovornih odtenkov? Bi diglosijo opisala kot vir užitka ali bolečine v procesu prevajanja?
maia tabet: Da, diglosija je stalno prisoten izziv. Ko sem prevajala svoj prvi roman Eliasa Khouryja, je bilo to vprašanje še posebej zahtevno. Pomagalo mi je to, da jaz jezik »slišim« bolj kot ga »vidim«, in vsak stavek dialoga, vsaka vrstica »govorjene« arabščine, je v moji glavi takoj imela določen ton. In prav ta ton sem poskušala poustvariti – ne nujno besede. Na primer, če v libanonski arabščini rečeš »la, wallah?« z vprašujočo intonacijo, tega ne prevedeš kot »ne, pri bogu?«, ampak kot »resno?« ali »a da?«. Torej je ton tisti, ki ga v izjavi slišim ali zaznam in ki ga skušam prenesti naprej – ne pa dobesedni pomen besed. Upam, da ta primer ni preveč poenostavljen.
Da, diglosija je stalno prisoten izziv. Ko sem prevajala svoj prvi roman Eliasa Khouryja, je bilo to vprašanje še posebej zahtevno. Pomagalo mi je to, da jaz jezik »slišim« bolj kot ga »vidim«, in vsak stavek dialoga, vsaka vrstica »govorjene« arabščine, je v moji glavi takoj imela določen ton. In prav ta ton sem poskušala poustvariti – ne nujno besede.
Yasmeen Hanoosh: Uveljavljeni prevajalci so pogosto povabljeni, da z novimi prevajalci delijo nasvete – kar ti zelo učinkovito počneš v 12 pravilih in 3 prevodih. Misliš, da je mogoče postati dober prevajalec zgolj z upoštevanjem pravil in nasvetov uspešnih kolegov, ali pa je treba imeti še nekaj več – nekaj prirojenega ali intuitivno pridobljenega – kar mora biti tudi prisotno?
maia tabet: Vsekakor to drugo. Pravila sama po sebi niso dovolj, čeprav so izjemno koristna. Najboljši primer za to je zame kuhinja. Ne glede na to, kako natančno slediš receptu ali kako dobro je napisan, pride trenutek, ko se morajo vključiti tvoji »kuhinjski instinkti« – ti pa se oblikujejo skozi ponavljanje, vajo in opazovanje. Temeljijo pa tudi na splošnem znanju – na primer, da zmrznjene stvari povečajo volumen, da špinača oveni, če jo kuhaš na pari, ali da moraš krutone hraniti v neprodušno zaprti posodi, če želiš, da ostanejo hrustljavi.
Če se vrnem k prevajanju – ne vem, ali gre za nekaj »prirojenega«, kot si rekla, a gotovo gre za nekaj, kar se oblikuje podobno kot druge estetske izkušnje. Mene na primer izjemno privlačijo mediteranske pokrajine in posebna svetloba, ki obstaja v državah vzhodnega Sredozemlja. Tisti občutek polnosti, ki ga občutim ob takšni svetlobi in krajini, je gotovo povezan s tem, da sem se v takem okolju rodila in odraščala.
Ta odlomek iz romana The Mill on the Floss George Eliot odlično izraža, kar skušam povedati:
»Ti znani cvetovi, te dobro znane ptice in njihove pesmi, to nebo s svojo spremenljivo svetlobo, te zorane in travnate njive, vsaka s svojo osebnostjo, ki ji jo daje muhasta živa meja – take reči so materni jezik naše domišljije, jezik, ki nosi s seboj vse subtilne in neločljivo prepletene asociacije, ki so jih v nas pustile bežne ure našega otroštva. Naše veselje ob soncu, ki danes sije na gosto travo, bi bilo morda le bežno zaznavanje utrujene duše, če ne bi bilo sonca in trave iz davnih let, ki še vedno živita v nas in spreminjata naše zaznavanje v ljubezen.«
Zame se ta občutek prenese tudi v prevajanje: čeprav je bila moja formalna arabščina šibka že od začetka, je bil jezik okoli mene ves čas otroštva – in vtisi, ki jih je pustil v meni, so del te notranje tkanine lepote iz »daljnih let, ki še vedno živijo v nas in spreminjajo naše zaznavanje v ljubezen«.
Yasmeen Hanoosh: Bi delila kakšne misli o spolu ali rasnih razlikah, ko gre za samo dejanje prevajanja ali dostop do priznanih avtorjev in založnikov?
maia tabet: Lahko podam le anekdotično opažanje: na splošno sem ugotovila, da imajo avtorice manj napihnjen ego. Z vsemi avtorji knjig, ki sem jih prevajala (z izjemo ene, ki je še v teku in katere avtor ni več živ), sem zelo tesno sodelovala. Le v enem primeru avtor sploh ni bil zainteresiran za sodelovanje pri prevodu … a ne verjamem, da je to imelo karkoli opraviti s spolom ali etničnim ozadjem.
Yasmeen Hanoosh: Kako običajno komuniciraš z avtorji, ki jih prevajaš? Ali stopiš v stik z njimi neposredno?
maia tabet: Da, kadar je mogoče, jih srečam osebno in skupaj z njimi delam na besedilu – postavljam vprašanja, iščem pojasnila in se pogovarjam o tem, kako bi bilo najbolje prenesti nekaj, kar se mi zdi posebej zahtevno. Kadar osebno srečanje ni izvedljivo, sem z njimi vzdrževala podrobno in prepleteno korespondenco, imela pa sem tudi več virtualnih srečanj prek Skypa ali Zooma. Ker sem zelo »relacijska« oseba, obožujem sodelovanje z avtorji v tandemu … kar pa pomeni tudi, da včasih pride do trenj, saj imam – tako kot avtor – lahko močno mnenje o določenih stvareh.
Na splošno pa sem ugotovila, da mi je sodelovanje veliko pomagalo – še posebej takrat, ko sem pri določenem odlomku ali jezikovnem registru naletela na zid. Avtorji so mi večinoma zaupali, ko preprosto ni bilo pravega, popolnega prevoda za neko besedo ali izraz. Pojasnim jim, kakšne so posledice izbire ene besede pred drugo, poskušam osvetliti podton določene odločitve, in včasih moram sprejeti, da prevod pač ne bo popoln. Bo zadovoljiv – ne bo pa (vsaj zame) zajel vseh odtenkov, kompleksnosti in odmevov, ki jih ima izvirni izraz ali odlomek.
Yasmeen Hanoosh: Za konec – bi bila pripravljena deliti kaj o prevodu, ki si ga nedavno zaključila? O čem govori in zakaj oz. kako si ga izbrala?
maia tabet: Pred nekaj meseci sem končala prevod kratkega in zelo lepega besedila pokojnega pesnika, esejista in novinarja Mohammada al-As‘ada z naslovom أطفال الندى (Otroci rose). Čeprav se knjiga označuje kot رواية, kar v angleščini takoj sproži prevod »roman«, se meni osebno bolj ustrezna zdi francoska beseda récit – dobesedno »pripoved«, in ne klasičen roman. Gre za žanrsko izmuzljivo besedilo, ki prepleta poezijo in prozo, zgodovinsko fikcijo in magični realizem. Nima značilne pripovedne strukture romana – uvoda, sredine, zaključka, razvoja glavnih likov ali razpleta. Seveda se zavedam, da sodobno eksperimentalno romanopisje pogosto tudi sicer ne sledi tej strukturi.
Besedilo je poetična meditacija o Nakbi, prikazana skozi oči štiri- ali petletnega otroka, ki kot odrasel človek, odraščajoč kot begunec v Bagdadu, poskuša rekonstruirati, kaj se je zgodilo. Prehodi med Umm al-Zenat (vaško izhodišče otroka) in Bagdadom, nato v svet arabskih ljudskih pravljic in Tisoč in ene noči, s pogostimi sklici na resolucije OZN in uradne zgodovine, so izpeljani mojstrsko. In jezik Al-As‘ada je naravnost čudovit.
Pravkar pa sem začela tudi nov projekt: مئة رعشة (Sto drhtenj), roman avtorice Rule Jurdi, katere prejšnje leposlovno delo في علبة الضوء (V škatli svetlobe) sem prav tako prevedla. Ta rokopis je trenutno v obravnavi pri Syracuse University Press.
Avtoricama pogovora in urednici ArabLit se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.
