Fotografija: naslovnica romana Saif ur Rehman, Hidžra
Saif ur Rehman: Hidžra, Beletrina, 2025
Italijanski pisatelj pakistanskih korenin Saif ur Rehman Raja se je rodil leta 1994 v Ravalpindiju v Pakistanu. Ko je bil star enajst let, se je pridružil svoji družini, ki je živela v severnoitalijanskem mestecu Belluno. Pozneje se je preselil v Bologno, kjer je diplomiral iz pedagogike.
Svoje življenje v dveh državah, prilagajanje, razkrivanje istospolne usmerjenosti in dinamične družinske odnose je popisal v odličnem avtobiografskem romanu Hidžra. Že naslov neposredno namiguje, za kaj gre v romanu, vendar je to na prvi pogled jasno le prebivalcem indijske podceline. Ne gre namreč za hidžro; pobeg preroka Mohameda iz Meke, temveč za izraz, ki označuje istospolno usmerjene ljudi – zaničevalno oznako za geja, hermafrodite in evnuhe.
Ne gre namreč za hidžro; pobeg preroka Mohameda iz Meke, temveč za izraz, ki označuje istospolno usmerjene ljudi – zaničevalno oznako za geja, hermafrodite in evnuhe.
Roman Hidžra je v Italiji izšel lani, letos pa pri založbi Beletrina, v prevodu Saše Grahovac Fabbri. Zgodba poteka dvotirno, v času pred selitvijo in po selitvi. Pripoveduje o otroštvu glavnega lika – prvoosebnega pripovedovalca Saifa, najstarejšega od treh sinov v družini Raja v Ravalpindiju, ki živijo skupaj z ammo (mamo) Shakeelo, dvema mlajšima bratoma; Faiz in Zaiu, in veliko družino dedka po mamini strani. Živahno skupinsko družinsko življenje se odvija v isti hiši z odprtim dvoriščem. Veliko je obredne priprave začimb in skupnih družinskih obrokov. Na drugi strani je to zgodba migranta temnejše polti, ki se je pri enajstih letih končno pridružil očetu, abbi Shabbirju, v Italiji, kamor se je amma (mama) z mlajšima bratoma preselila že dve leti prej ali kot beremo v romanu: /…/ «Moški morajo biti močni, zaprejo se, zatrejo čustva. Kot bi se dušili. Ko odidejo, svoje žene varajo z belimi ženskami, žene čakajo, vedo, da so jih možje prevarali, a storiti ne morejo ničesar. Ženskam ostanejo otroci. Stisnejo jih k sebi in jim ne pustijo oditi, da ne bi izgubile tudi njih /…/.«
Zgodba izmenično opisuje odraščanje v vročem, kaotičnem Pakistanu, kjer se z vsemi čuti odraža tamkajšnja muslimanska kultura ter obenem opisuje migriranje v krščansko, megleno Italijo. Saif Raja (večkrat poudarja, da se njegovo ime izgovori Sef Radža, praviloma pa se ljudje niti ne potrudijo, da bi ga pravilno izgovorili) nima lahkega življenja. Sicer rojen kot zmagovalec – prvorojenec, moški potomec, privilegiranega spola, se kmalu zave, da je drugačen. Najraje počne dekliške stvari, pleše, češe deklicam lase, se izogiba pretepom, rad ima barve in pomaga v kuhinji, kjer spoznava svet začimb. Ve, da ga privlačijo dečki, ne deklice. To pa je za tamkajšnjo kulturo, oz. kulturo nasploh, nezdravo, nesprejemljivo, sprevrženo. Zato mora dolgo časa zanikati večji del sebe in se pretvarjati, da je tak kot ostali.
Ko prispe v Italijo, se spopada še z rasizmom in predsodki. Njegovo življenje je polno (tudi družinskega) nasilja, nerazumevanja in nesprejetosti. A fant nikoli ne dvomi vase, ve, kdo je in mu je to všeč. Ne želi se spremeniti.
Romaneskni avtobiografski prvenec pakistansko-italijanskega pisatelja bralca ponese v turbolenten svet drobnega, nedolžnega dečka; dedek Farmaan je ob njegovem rojstvu daroval dve kozi, da se zahvali Alahu za vnuka, prvega pravega dediča, (pravi vnuki so šele sinovi sinov, ki ponesejo naprej družinski priimek).
Kasneje mladeniča, ki išče svoje mesto pod soncem. Rojen je v Ravalpindiju v Pakistanu, pri enajstih letih pa se po dveh letih le sme pridružiti družini (staršema in dvema mlajšima bratoma), ki se je zaradi očetove službe preselila v Belluno, na sever Italije. Da so ga pustili v Pakistanu, ga močno zaznamuje in prizadene, čeprav je sam predlagal mami, da bo ostal, a ni verjel, da ga bo mama res pustila, tega ji ni odpustil. Dolžnost prvorojencev je, da se žrtvujejo in Saif se je žrtvoval za družino.
Saif noče izgubiti matere, za katero čutii, da je edina, ki je v njegovem otroštvu resnično prisotna. Njegov oče je bil odsoten, ni mu izkazoval ljubezni, tudi kot majhen deček čuti celo, da nikoli ni imel očeta. Njegova drugačnost se izraža preko oblačenja pisanih ženskih oblačil, a tega ne upa povedati dedu, ker ve, da bo ded krivil mamo, da ga je spravila na svet »polčloveka« ali da ga je narobe vzgojila.
Saif noče izgubiti matere, za katero čutii, da je edina, ki je v njegovem otroštvu resnično prisotna.
Med drugim se spominja, kako ga je mama učila kuhati z začimbami. Piše dnevnik, ki ga najde oče, pobesni, da je žena rodila hidžro … da je Alah preklel to hišo s polčlovekom.
Silijo ga, naj se spremeni, a Saif ve, da to ni mogoče. (Pomen njegovega imena Saif ur Rehman pomeni, da je tisti, ki ljubi resnico.) Začimbe mu pomenijo identiteto, ustvarjajo, usmerjajo in rešujejo odnose. Babica lepo skrbi zanj, a doživi posilstvo učitelja angleščine, kateremu je zaupal.
Ponoči ne spi, nikomur ne zaupa več, posiljen desetleten otrok. …«Neizbrisljiva brazgotina, ki jo zdravim sam po svojih močeh …«
Saif se mora naučiti, kako se zanesti nase. Preden je mama odšla, je rekla, da ve, koliko lahko prenese vsak otrok. Prepričan je, da mama ni vedela, kako ga bo bolelo, kako bo prizadet.
V Belunu se je le s težavo vključil v šolo in se učil italijanski jezik. Trudil se je in se učil, kot da ga bodo sprejeli le, če se bo obnašal na točno določen način. Dolgo časa mora zanikati večji del sebe in se pretvarjati, da je tak kot ostali.
V Italiji se spopada z rasizmom in predsodki. Prisoner, da so mu všeč fantje, ter da je istospolno usmerjen. To želi pri štirinajstih letih povedati tudi prijateljem. V Alahovi veri je to greh.
Ko je povedal mami, ga je odrinila. Vedel je, da mama potrebuje čas. Saif ima mamo zelo rad, a ne more čakati …«Čakanje, ne da bi vedel, kdaj ga bo konec, je pekel, kamor nočem znova zaiti … Nimam toliko moči.«
Zgodba izmenično prikazuje odraščanje v vročem, kaotičnem Pakistanu, prežetem z vonji, zvoki in običaji muslimanske kulture, ter migracijo v megleno, krščansko Italijo. Saif Raja – ki večkrat poudari, da se njegovo ime izgovori Sef Radža – srcu še vedno nosi Pakistan, kjer je riž jedel z rokami, kot je tam v navadi, in kjer so ga vonjave dolgo spominjale na dom. A na poroki maminega najmlajšega brata Yasirja nenadoma ne prepozna več vonja zemlje – babica Zeton ga zavrne kot poročno pričo, ker živi v tujini, čeprav se je nekoč ponašala, da je lep in pameten prav po njej.
Njegovo življenje zaznamujejo nasilje, družinsko nerazumevanje in občutek tujosti.
Oče, ki se spopada z alkoholizmom, se ob mamini opori pozdravi. Mama, tiha junakinja družine, postane njen steber. Prav ona je omogočila, da je oče končno sprejel Saifovo homoseksualnost. Osvobodil se je družbenih okov, ki učijo sovraštvo, in sinu podal roko – celo blagoslovil njegovega partnerja. Saif mu je vse odpustil. Zaradi mame.
Prav ona je omogočila, da je oče končno sprejel Saifovo homoseksualnost. Osvobodil se je družbenih okov, ki učijo sovraštvo, in sinu podal roko – celo blagoslovil njegovega partnerja.
V Bologni študira otroško pedagogiko, tam najde prijatelje in začne novo življenje s partnerjem Carlom. Skupaj gradita dom, v katerem velja misel: »Ljubezen je pustiti ljubljeni osebi lastno pot.« Carlo mu stoji ob strani tudi v boju za pravice, ki jih je bil Saif v Italiji pogosto prikrajšan – zaradi svojega palestinskega porekla.
Roman se zaključi, ko Saif – pomirjen in srečen – kuha za družino in prijatelje. Srce, ranjeno od preteklosti in mamine bolezni, počiva. Srečen je, ker so povezani, ker se družijo – kljub razlikam: muslimani in kristjani, rjavokožci, geji, ateisti in belci, ženske in moški. Zaveda se, da je zmagal – čeprav ni več povsem Pakistanec in nikoli zares Italijan. Je nekaj tretjega. Hibrid. In prav to sprejema kot svojo moč.
