Fotografija: Pexel – heftiba
Umorili so celo mojo knjižnico.
Tik preden so se umaknili iz soseske Saftawi v bližini begunskega taborišča Džabalija, je izraelska vojska bombardirala stavbo, v kateri sta bili moji dve stanovanji.
Prvi dan »premirja«, ko so se razseljeni začeli vračati na območja pod nadzorom izraelske vojske, mi je brat Mosa prek aplikacije WhatsApp poslal fotografije petnadstropne stavbe, spremenjene v kup ruševin. Za moje brate in sestre, katerih domovi so bili uničeni že prej med vojno, sta bili ti dve stanovanji edino upanje, da bodo v Džabaliji našli zatočišče – kraj, kjer bi lahko ponovno zaživeli.
To uničenje ni bilo izjema: niti ena sama stavba v soseski ni preživela bombardiranja. Toda slišal sem poročila, da naša stavba še vedno stoji, da so jo izraelski vojaki uporabljali kot vojaški opazovalni stolp, pri čemer so izkoristili njeno visoko lego, dva vhoda in razgled na sosesko v štiri smeri, tako da so lahko njena okna uporabljali okupacijski ostrostrelci.
To ni prvi dom, ki sem ga izgubil. Decembra 2023 je izraelska vojska uničila družinsko hišo, v kateri sem se rodil in odraščal. Toda ta stanovanja so bila dom, v katerega sem upal, da se bom ob koncu vojne vrnil. In čeprav sem bil izjemno žalosten zaradi izgube stavbe, me je najbolj uničila izguba moje knjižnice: knjižnice, ki sem jo začel graditi pri petnajstih letih, knjižnice, v kateri so bile vse moje osebne knjige, rokopisi in dokumenti, skupaj s šolskimi učbeniki, univerzitetnimi zapiski ter dnevniki iz otroštva in odraslosti.
To ni prvi dom, ki sem ga izgubil. Decembra 2023 je izraelska vojska uničila družinsko hišo, v kateri sem se rodil in odraščal.
V srednji šoli sem vsak dan prihranil žepnino za nakup knjig. Najbolj vesel sem bil, ko sem prihranil dovolj, da sem lahko naenkrat kupil majhno množico knjig. Vrnil sem se domov, postavil knjige na tla in vonjal svojo novo zbirko. Vsako knjigo sem približal nosu in navdušeno vdihnil.
Ta navada se je med študijem, diplomo in zaposlitvijo le še okrepila. Ko sem prejel svojo prvo plačo, sem dve tretjini porabil za knjige. Tudi ko je moja knjižnica vsebovala na tisoče knjig, je vsaka od njih same še vedno vsebovala edinstveno zgodbo. Spomnim se, kdaj sem vsak zvezek dodal na polico in zakaj prav tega. In še vedno lahko vonjam knjige – vsako s svojim vonjem.
Čeprav lahko kupim nove izvode številnih od teh izgubljenih knjig in obnovim dom, v katerem so bile shranjene, ne morem kupiti istih knjig. Na nove knjige ne morem vezati spominov in zgodb, ki jih imam za izgubljene.
*
V moji knjižnici so tri dragocene zbirke, ki jih nikoli ne bom mogel nadomestiti. To niso knjige, papirji, besede, verzi ali zgodbe. To so deli mojega življenja in rasti – deli mojega spomina in čustvene navezanosti.
Prva nenadomestljiva zbirka so knjige, ki sem jih podedoval po očetu: knjige poezije in stari arabski zvezki, vključno s Tisoč in eno nočjo ter Sahih al-Bukhari, izreki in nauki preroka Mohameda. Očeta sem prosil za dovoljenje, da te zaklade iz njegove knjižnice prenesem v svojo. Zanj sem bil zakoniti dedič njegove majhne zbirke. V otroštvu je bilo 40 ali 50 knjig v omari v njegovi spalnici vse moje vesolje. Od osmega leta starosti sem te knjige večkrat prebral in prelistal. Iz teh knjig sem se naučil brati in ceniti to, kar sem prebral. Iz teh knjig sem spoznaval klasike arabske književnosti, počasi obvladoval jezik in razvijal svoje razumevanje retorike, domišljije, metafore, ritma, rime, metonimije in pripovedi.
Druga nenadomestljiva zbirka so štirje veliki zvezki mojega najljubšega slovarja z modrimi platnicami: al-Qāmus al-Muḥīṭ, klasika arabskega jezika iz 14. stoletja. To je bila prva knjiga, ki mi jo je kupila mama. Imel sem petnajst let, ko se je s taksijem vrnila s prehoda na jordanski meji. Pokazala je na škatlo na zadnjem sedežu avtomobila in rekla: »Odnesi svoje darilo.« Presenečen sem bil, ko sem v rokah držal ta zaklad. Vsak dan sem naključno odprl enega od zvezkov in prebral katero koli stran. Vsaka stran je bila lekcija iz jezika, jezikoslovja, književnosti in zgodovine; vsak zapis se je nanašal na primere, zgodbe in besedila klasikov.
Druga nenadomestljiva zbirka so štirje veliki zvezki mojega najljubšega slovarja z modrimi platnicami: al-Qāmus al-Muḥīṭ, klasika arabskega jezika iz 14. stoletja. To je bila prva knjiga, ki mi jo je kupila mama.
Tretja nenadomestljiva zbirka je najbolj osebna: rokopisi mojih prvih štirih romanov. Te rokopise sem hranil v posebni škatli v omari v svoji knjižnici. Več kot dvajset let so bili na varnem. Poleg njih so bili še drugi rokopisi – mešanica natipkanih in ročno napisanih besedil. Še vedno sem nagnjen k temu, da svoje romane začnem pisati s peresom na papir in šele po prvem osnutku preidem na tipkanje. Ti rokopisi so bili zame osebni zakladi.
Vsega tega zdaj ni več.
Razvil sem celo hobi zbiranja rokopisov drugih avtorjev. V moji zbirki so bili rokopisi Ghareeba Askalanija, Zakija Elalija in Zaida Abuja Alule, pa tudi nekaj rokopisnih pesmi Ahmada Dabourja, Marwana Barzaqa in Saleema an-Nafarja.
Vendar je bilo zame med vsemi rokopisi v moji knjižnici najdragocenejših šest zgodb, ki sem jih napisal v izraelskem zaporu. To so bile prve zgodbe, ki sem jih napisal med nekajmesečnim zaporom po moji udeležbi v prvi intifadi leta 1992. Ko sem jih napisal, še nisem imel niti devetnajst let. »Objavil« sem jih tako, da sem jih obesil na steno zapora. Njihovi edini bralci so bili moji sojetniki. Ko so me izpustili, sem jih odnesel s seboj in jih hranil kot eno od svojih skrivnosti.
Lani sem svojemu arabskemu založniku povedal, da jih nameravam objaviti na ustrezen način – »morda, ko bom dopolnil šestdeset let«. Ne vem, zakaj sem izbral številko 60.
Še vedno se spomnim zapletov teh zgodb. Toda same zgodbe, tako kot življenja 50.000 prebivalcev Gaze, so bile v tej vojni izbrisane.
Še vedno se spomnim zapletov teh zgodb. Toda same zgodbe, tako kot življenja 50.000 prebivalcev Gaze, so bile v tej vojni izbrisane.
Poleg teh rokopisov so bile tudi knjige, ki so mi jih podpisali moji kolegi avtorji – skoraj 400 knjig, dovolj, da bi napolnile dve veliki polici. Rekel bi, da je bil na teh dveh policah predstavljen vsak avtor iz Gaze, ki sem ga kdajkoli spoznal; izvodi pa so bili dopolnjeni s posebnimi besedami in včasih zelo osebnimi sporočili. Ob pogledu na te police sem se spominjal trenutkov, ki smo si jih izmenjali – nasmehov in pogovorov, ki smo jih imeli. Mnogi od teh pisateljev so že pokojni.
Štiri pesniške zbirke Saleema an-Nafarja so, tako kot on, pod ruševinami. Saleem je bil skupaj z ženo in otroki ubit 7. decembra 2023.
*
Moja knjižnica ni bila največja na svetu, a zame je bila. V njej je bilo približno tri tisoč knjig, ki sem jih zbiral vse življenje.
Ob pogledu na ruševine na slikah, ki mi jih je poslal Mosa, moj mlajši brat, sem si poskušal predstavljati trenutek uničenja. Ali so avtorji začutili nevarnost, preden je prišlo do eksplozije? So poskušali pobegniti?
Predstavljal sem si, kako se liki v mojih romanih spotikajo, ko se knjižnica sesuva okoli njih. Zdaj so mrtvi. Sedim in žalujem za njimi.
Predstavljal sem si, kako se liki v mojih romanih spotikajo, ko se knjižnica sesuva okoli njih. Zdaj so mrtvi. Sedim in žalujem za njimi.
Ko sem pisal svoje romane, sem jih videl, kako se gibljejo okoli mene v knjižnici. Dokler sem pisal, so živeli z menoj. In ko sem končal vsak roman, sem rokopis zložil v omaro v knjižnici, kjer so še naprej živeli.
Med vojno sem spoznal, da imajo moji liki srečo. Ni jim bilo treba zapustiti knjig. Ni jim bilo treba hoditi po ulicah, ki jih niso mogli prepoznati. Ni jim bilo treba videti uničenih krajev, v katerih so živeli. Niso žalovali za svojimi spomini, kot žalujem jaz, ko vidim slike Gaze in ne prepoznam ceste, na kateri sem se rodil, ker se je vse spremenilo v kupe razbitega betona in opeke.
*
Moje sanje so bile odpreti javno knjižnico v mojem rojstnem kraju, v begunskem taborišču Jabalia. Moja osebna knjižnica naj bi postala jedro oziroma hrbtenica tega zamišljenega velikega projekta. V Jabaliji sem odraščal, ne da bi sploh vedel, kaj je knjižnica – očetova majhna omara je bila edini kraj, kjer sem lahko držal knjigo v rokah. Ko sem bil star osem let, je ravnatelj eno od učiteljskih sob spremenil v majhno knjižnico s policami, ki so prekrivale dve steni. Moj načrt je bil kupiti hišo sredi taborišča in jo preurediti v pravo knjižnico.
Zdaj taborišča ni več, tudi knjig ni več. Ostali so le spomini in podobe. A kljub temu čutim, da imam še vedno »obljube, ki jih moram izpolniti«, četudi so »gozdovi čudoviti, temni in globoki.«*
*
Pogrešal bom svojo pisalno mizo iz bukovega lesa, na kateri sem pisal svoje romane, drame in članke. Ko jo je Danial, mizar, dokončno namestil v knjižnici, sem vzel njegovo dleto, se sklonil pod mizo in vanjo vrezal svoje ime skupaj z datumom: 20. april 2009. Danial se je nasmehnil in predlagal, da tudi sam prispeva svoj pečat k tej gravuri. Vprašal je: »Hočeš, da ti vrežem rožo?«
Nasmehnil sem se mu nazaj in ga prosil, naj mi pomaga zložiti knjige na police.
Rekel je: »Jaz bom razporedil arabske, ti pa angleške.«
Vprašal sem ga: »Poznaš kakšnega angleškega avtorja?«
Zanj je bil, kot sem pričakoval, to Shakespeare in njegov »biti ali ne biti«.
Nisem vedel, da vso to lepoto pripravljam zato, da bo »podvržena genocidu« – na zelo grd in brutalen način.
Nisem vedel, da vso to lepoto pripravljam zato, da bo »podvržena genocidu« – na zelo grd in brutalen način.
Dve knjigi Atefa Abu Saifa sta pri založbi Comma Press dostopni v angleščini: Don’t Look Left in The Drone Eats with Me. Prav tako je za Comma Press uredil antologijo kratkih zgodb The Book of Gaza. Odlomek iz njegovega romana Walk Don’t Walk v prevodu Alice Guthrie lahko preberete v številki Gaza! Gaza! Gaza! revije ArabLit Quarterly.
*Gre za citate iz pesmi Roberta Frosta (Stopping by Woods on a Snowy Evening). Op. prev. Gabriela Babnik Ouattara
Avtorju in uredništvu ArabLit, kjer je bilo besedilo objavljeno 27. 3. 2025, se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.
