Fotografija: Pexels
V temi se misli bolje slišijo
Ugasnila je televizor in otrpla obsedela v temi. Stiskalo jo je v prsih, srce je butalo ob rebra, strmeč v temo je čakala, kdaj se bo prikazal na vratih.
Kaj počne tako dolgo?
Da ni tudi on pripravil kaj posebnega?
Ostra svetloba jo je oslepila. Raje bi ostala v temi, bolje bi slišala svoje misli.
»Kaj počneš tukaj v temi? Kako da še nisi v postelji?«
»Kje si bil nocoj?« je preslišala njegova vprašanja.
»Saj veš, povedal sem ti že teden dni nazaj, da bom šel na sestanek s stranko, ki se bo morda zavlekel, odvisno od teže primera, ki ga bo potrebno reševati,« je mirno odgovoril in svojo torbo odložil na pisalno mizo.
»Očitno je bil primer precej težaven,« je v sebi zadržala še večjo mero cinizma, kot ga je spravila v to pripombo.
»Kakšen komentar je zdaj to?« je začutil v njenem glasu poseben podton in se presenečeno obrnil proti Valeriji.
»To ni bil komentar, temveč ugotovitev, Vlado,« ga je po dolgem času poklicala z njegovim imenom: »z današnjim dnem bova končala najino slepomišenje.«
Celo njegovo telo se je napelo, obstal je in nepremično zrl vanjo.
»In zdaj?« je končno izustil.
»Zdaj boš vzel svoje stvari in se odpravil od koder si prišel,« je hladno izjavila Valerija.
»Zdaj boš vzel svoje stvari in se odpravil od koder si prišel,« je hladno izjavila Valerija.
»Ne razumem niti besede. Kaj sploh govoriš? Kam bom odšel? Če se ne motim, je to tudi moj naslov,« je nekako vendarle dojel, kaj mu govori in se postavil v bran.
Valerija je vstala s kavča, želela je biti višja od njega, da bo dobil občutek majhnosti, podrejenosti, da mu bo jasno, da ona obvlada položaj.
»Konec je tvojega dvojnega življenja. Ta del, ki ga predstavljava Ariana in jaz, je s tem večerom za tebe zaključen. Naša skupna zgodba je končana ….« Beseda ji je zastala, saj ni vedela, kaj bi še dodala.
»A tako, zdaj postajajo stvari jasne in ostre. Kaj se sploh greš? Kaj se je zgodilo?« je poskušal prevzeti nadzor in pomiriti situacijo, ki se je bližala točki, ko ne bo več vrnitve.
»Kje si bil nocoj? Na poslovnem sestanku? Moji podatki kažejo drugače in moji podatki so točni.«
»Od kje prihajajo tvoji podatki, ki so točnejši od tega, kar sem ti povedal sam?« je popustil za kanček, da bi izvedel tisto, kar je bilo pomembno za razjasnitev položaja.
»Poznam vsebino tvojih pogovorov po elektronski pošti,« je navidezno mirno odgovorila Valerija, saj je vedela, da je to ključni trenutek v njunem pogovoru. Vlado je samo trenutek predeloval njene besede in že je planil proti njej, da se je v strahu odmaknila.
»Brskala si po mojem računalniku, kaj si dovoliš? To je kaznivo dejanje ….« je začel vpiti. Bes je začel obvladovati njegove reakcije. Valeriji je bilo jasno, da se je zdaj zavedel, kaj vse je na kocki.
»Nisem samo brskala, shranjeno imam celotno vsebino. Vse. Shranjene datoteke, zgodovina aktivnosti … vse,« je hitela razločno in napeto kot elastika povedati Valerija. Vlado je zavpil in se pognal proti njej, da bi jo zgrabil za vrat, pa se mu je izmaknila, kajti pričakovala je podobno reakcijo.
»Kje imaš to, kje imaš ključek, daj mi ga, takoj …« je kričal in jo poskušal zgrabiti vsaj za roko, pa se mu je še vedno uspešno izmikala.
»Ne poskušaj priti bliže, ozvočena sem, povezana s policijo …« mu je med izmikanjem poskušala dopovedati. Ko jo je zgrabil za roko, jo stisnil in potegnil k sebi, da je zastokala od bolečine, mu je še enkrat povedala isto in takrat je očitno prišlo do njega, da je stisk za nianso popustil.
»Samo poberi se od tukaj. Izgini. Ne prihajaj več v mojo bližino. Niti k Ariani,« je Valerija zdaj govorila tiho in razločno, medtem ko je nepremično zrla v njegove oči, ki so govorile same zase. Sovraštvo. Maščevanje. Še naprej je stiskal in zvijal njeni roki, da se ni mogla niti zganiti.
»Samo poberi se od tukaj. Izgini. Ne prihajaj več v mojo bližino. Niti k Ariani,« je Valerija zdaj govorila tiho in razločno, medtem ko je nepremično zrla v njegove oči, ki so govorile same zase. Sovraštvo. Maščevanje.
»Pred tožbo te obvaruje samo upoštevanje mojih pogojev. Odstrani se,« je ponovila še enkrat. Solze so ji napolnile oči od bolečine, saj ji je še vedno zvijal roki.
»Samo če mi daš svoj posnetek,« je poskušal še enkrat.
»Bodi resen. Nisem tako neumna, kot misliš ti. To je moje edino orožje, veš da ga ne boš dobil.« Takrat jo je izpustil in začel odpirati vrata omaric v dnevni sobi in vpiti, naj pove, kje je posnetek. Valerija mu je mirno odgovarjala, da naj odneha, da je posnetek skrila drugam, da ga ni v stanovanju, a je v svojem besu in razdiralnem zagonu preslišal vse, kar je rekla. Bila je precej manjša od njega, a mu je, ko se je sklonil k spodnjemu predalu omare, od zadaj skočila na hrbet in ga zgrabila za lase, da je od presenečenja vstal in jo s hrbtom treščil ob steno za njima. Ostala je brez diha in vsa mehka in zlezla ob zidu na tla in tam obsedela. Odšel je v njuno spalnico in odprl vse predale, pogledal pod posteljo, razmetal perilo in se nato preselil v Arianino sobo, ko se je Valerija spet pobrala. V tistem trenutku je pozvonilo pri vratih. Za sekundo sta obstala vsak na svojem mestu, potem je Valerija pohitela z odpiranjem in pred sabo zagledala Bojano in njenega moža, Mira. Zazrli so se drug v drugega, oboji presenečeni nad situacijo. Valerija in Vlado, da ju vidita pred svojimi vrati ob tej uri, Bojana in Miro, da ju vidita vsa razmršena z zardelimi lici ob tej isti uri.
Ostala je brez diha in vsa mehka in zlezla ob zidu na tla in tam obsedela.
»Bilo je zelo glasno, pa sva mislila, da potrebujeta pomoč,« se je nekako znašla Bojana.
»Sama bova zmogla, nič se ne bojta,« je zadirčno odgovoril Vlado.
»Lahko rešita sama, a še enkrat se bodo zatresla tla v najinem stanovanju in pokličem policijo,« je resno zatrdil Miro.
»Se bova umirila,« je rekla Valerija in Bojani poslala proseč in prestrašen pogled. Isti trenutek je Vlado zaloputnil vrata pred njunim nosom, zgrabil Valerijo za vrat in začel sikati: »Ubil te bom! Ubil te bom, prasica nehvaležna ….«
Takrat so se znova odprla vrata in Vladove grožnje so odmevale še iz drugega vira. Bojana je v rokah držala svoj telefon, kjer je snemala dogajanje med Valerijo in Vladom. Njegov prijem še vedno ni popustil, zato ga je Miro zgrabil od zadaj in počasi so se roke na Valerijinem vratu razklenile. Prišla je do sape….
Stali so, gledali drug drugega pretreseni zaradi doživetega.
»Ti si ji pomagala, da je izvedla to akcijo. Seveda, saj sama ne zmore narediti nič pametnega. Za vse rabi nekoga, ki dela namesto nje,« je prvi oživel Vlado in se postavil pred Bojano.
»Utihni. Poberi svoje stvari in izgini,« je z gromkim glasom zarohnel Miro.
»Grem. Vedi, da midva še nisva rekla zadnje besede. Ne boš tako zlahka odkorakala z vsem, kar sem dobrega naredil zate v teh letih. Zate in za tvoja otroka,« je Vlado še kar besnel proti Valeriji medtem, ko je pograbil kovček in sliko za vrati dnevne sobe.
»Še posebej za Adelino, kajne …« je s težavo izdavila Valerija medtem, ko se je držala za boleči vrat.
»Ta tvoja hči je prava mala prasička, veliko boljša kot ti …« je začel Vlado, ko ga je zadel Valerijin udarec v obraz. Spet sta skočila drug proti drugemu, a je Miro s svojim odločnim posredovanjem preprečil, da bi se ponovila scena izpred nekaj minut. Zdelo se je, kot da bi Valeriji spet pritekla kri v možgane, saj je v trenutku pograbila Vladove ključe, ki so bili odloženi ob ogledalu v hodniku in jih spustila v žep svoje trenirke, da mu ne bi padlo na misel, vzeti jih s sabo. Vlado je pokončen in našopirjen odhajal skozi vrata mimo Bojane in Mira.
»Ta tvoja hči je prava mala prasička, veliko boljša kot ti …« je začel Vlado, ko ga je zadel Valerijin udarec v obraz.
»Nisva še končala! Dobro se zakleni …« je bolj sebi kot Valeriji glasno ponavljal Vlado in se oddaljeval proti stopnišču, nato na cesto in v noč. Valerija se je sesedla na tla in hlipala s popolnoma suhimi očmi in grlom. Tresla se je, njeno telo je vibriralo kot struna.
»Zakleni in pridi k nama. Lahko počivaš na kavču, da se boš počutila bolj varno,« je ponudila Bojana in ji pomagala vstati.
Valerija se je ozrla po razdejanju.
Jutri bo pospravljala. Jutri bo ostala doma, ne more v službo. Nima več moči.
»Bi se še pogovarjala, reci kaj, Valerija,« je začela Bojana, ko so prispeli v njihovo dnevno sobo. Raztegnili so kavč, prinesli veliko odejo, Valerija se je stisnila v Bojanino naročje in mož ju je pokril. S široko odprtimi očmi sta zrli v temo in čakali, da ju odpelje spanec.
