Fotografija: Pexel – Cottonbro
Pohlep iz gnezda, kot ptica svežih dimenzij,
pokleknem v tihožitje obglavljenih oblikovalcev.
Tema je – in na lesenem prestolu dehidriram v molitev po svobodi.
Ujetost v ljubezen je prestiž,
ki celi unikate v šope kamenja,
skozi katere kapljajo dnevnosti v preminulost
nemenov.
Vse je davnost prihodnjega planetarja.
Bilo je nebo in bile so zvezde – v podtaknjenosti brezdomcev.
Za nikoli garamo v žalnicah,
upajoč, da so shrambe čuječnosti polne.
Do razuma utapljajoče bdimo nad lastnimi spevi.
Sledi simfonija, katere začetek se znova pojavlja.
Naj ti rečem hvala?
Za čigavo ime barantava
in kdo od naju bo skalp trme, ki jo izpodrivajo želje?
Sem mar odgovoren za življenje v še utekočinjeni obliki?
Še ena pot, ki vodi v preštevilne steze.
Naj bo lepo.
