Aleksandar Hemon in jaz sva se rodila in odraščala v istem mestu.
Z eno razliko: on enajst let prej, zato se je moj materni jezik v gimnazijskih, vojnih letih že ponovno imenoval bosanski, medtem ko je njegov ostal srbohrvaški. Mnogo let po tem, ko je odšel v Ameriko in začel ustvarjati književnost v angleščini – in precej let zatem, ko sem jaz prišla v Slovenijo – berem njegovo knjigo Moji starši v slovenskem prevodu in v tem istem jeziku pišem to kratko misel, recenzijo o njej.
Knjigo My Parents: An Introduction je Hemon prvič objavil leta 2019, skupaj z drugim delom This Does Not Belong to You. Gre za nenavadno in hkrati povsem organsko dvojico, ki bralcu ne vsiljuje zaporedja, ampak ponuja vpogled – med svetovoma, med obdobji, med življenji. Kot bi avtor že s samo formo želel povedati: ni enega samega pogleda, ni enega samega jezika, ni enega samega pripovedovalca. Vse se dogaja v prehodu.
Ampak ne bom ugibala – pisatelj je povedal to, kar je želel povedati.
Zame je bilo to tretje branje te knjige – najprej v bosanskem prevodu, nato v angleškem originalu, zdaj še v slovenskem jeziku. In vsakič drugače. Ker Hemon ni avtor, ki bi ga človek bral zaradi zgodbe same. Branje njegove literature je vstop v način mišljenja, v prostor spomina, kjer so meje vedno rahlo zabrisane, resnica pa nekaj, kar je dovolj čutiti, ne dokazati.
Branje njegove literature je vstop v način mišljenja, v prostor spomina, kjer so meje vedno rahlo zabrisane, resnica pa nekaj, kar je dovolj čutiti, ne dokazati.
Njegov slog je gost, a nikoli težak. Poln detajlov, a brez razkazovanja. Vidi se, da misel prihaja pred jezik – a jezik ne zaostaja. To ni jezik, ki bi želel biti lep, temveč jezik, ki je natančen. In prav zato postane lep. Včasih zadržan, skoraj surov, drugič nenadoma nežen, kot blisk sonca v sivem dnevu. V njem je ironija, ki ni cinična, in melanholija, ki ni obup.
Hemon piše na način, ki zahteva pozornost, a bralca nikoli ne kaznuje – nasprotno, nagradi ga z uvidom, z iskrico medosebne bližine, z občutkom, da si prebral nekaj, kar te je notranje obogatilo.
Redko naletim na knjige, ki me hkrati čustveno in intelektualno vznemirijo na tako subtilen način.
Slovenski prevod Irene Duša je vreden pohvale. Je eden tistih prevodov, ki ne poskušajo zgladiti robov, temveč jih prenesejo s spoštovanjem do izvirnika in senzibilnostjo do jezika, v katerega so preneseni. Vidi se, da je prevajalka razumela ne samo pomen, temveč tudi ton, ritem in notranjo dinamiko Hemonove proze. To je izjemen prevajalski dosežek, ki ohranja avtorjev slog v vsej njegovi zgoščenosti, ne da bi zadušil naraven tok slovenskega jezika.
Slovenski prevod je vreden pohvale. Je eden tistih prevodov, ki ne poskušajo zgladiti robov, temveč jih prenesejo s spoštovanjem do izvirnika in senzibilnostjo do jezika, v katerega so preneseni.
Branje v slovenščini mi je omogočilo, da se od zgodbe nekoliko odmaknem in jo vidim v novi luči – kot opazovalka, ne le kot soudeleženka. In to je dragoceno. V tem jeziku sem začutila tudi tišino med stavki, to mehko napetost, ki obstaja le v dobri literaturi in še redkeje v dobrem prevodu.
Prvi del knjige, Moji starši, ni klasičen spomin. Je natančno izpisana topografija družinske bližine, razdalje, prilagajanja, bolečine. Hemon ne pripoveduje zgodbe svojih staršev zato, ker bi bila tragična ali izjemna – temveč zato, ker je človeška. Ker verjame, da v teh drobnih, skoraj nevidnih potezah bivanja obstaja prostor, vreden literature.
Njegov oče, racionalen in tih, njegova mati, topla in pogosto čustveno odzivna – oba sta zasidrana v realnosti, ki razpada, in obenem v nekem notranjem svetu, ki ga selitev, jezik, tuja država ne morejo popolnoma izbrisati. Hemon ju portretira brez olepševanja, a s spoštovanjem. Brez patosa, a s tankočutnim razumevanjem. Njuna človečnost je v tem, kako se nikoli nista povsem pritoževala nad usodo in kako sta – kljub vsemu, kar je bilo izgubljeno – ohranila dostojanstvo. Ne kot besedo, ampak kot način življenja.
Njegov oče, racionalen in tih, njegova mati, topla in pogosto čustveno odzivna – oba sta zasidrana v realnosti, ki razpada, in obenem v nekem notranjem svetu, ki ga selitev, jezik, tuja država ne morejo popolnoma izbrisati.
Ob tem še bolj razumem Hemonovo jasno odločitev, da se v svojih delih ne ukvarja z nostalgijo – ali bolje rečeno, da ji ne podleže. Nostalgija je lahko zaviralec življenja, megla, ki zamegli sedanjost. Hemon ostaja v gibanju, v odnosu do preteklosti, ki ni romantičen, ampak resničen. In morda ravno zato toliko bolj začutim tudi njegovo ljubezen do Sarajeva, ki ga – kot sam pogosto pove – ni mogoče ločiti od tega, kar je postal.
Moji starši ni knjiga, ki bi silila v solze. Je knjiga, ki odpira prostor za tih, odrasel pogovor s samim seboj. O starših. O izgubah. O tem, kako se ljudje prilagajamo in spreminjamo, ne da bi to nujno hoteli. O tem, kako nekatere stvari ostajajo – ne zato, ker so večne, temveč zato, ker smo jih pripravljeni nositi s seboj.
Hemon piše z občutkom za mero in za resnico, ki ne potrebuje velikih besed. Njegova moč ni v razkazovanju čustev, temveč v natančnosti, s katero jih zarisuje med vrsticami. In prav zato ostane. Ostane dlje kot mnoge glasnejše knjige. Ostane v misli, v jeziku, v notranjem dialogu, ki se nadaljuje še dolgo po tem, ko knjige ni več pred tabo.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
