Fotografija: Mateja Polona Wallas
Po velemestni ulici prekriti z očesi dežja stopam po spolzkih kamnih. Zgodaj zjutraj je še deževalo, pot po Atenskih ulicah je spolzka in v zraku je vlaga. Sonce sramežljivo meče svoje žarke na okoliške stavbe, tlakovce bo posušilo kasneje.
Ob hipnem vzgibu se obrnem.
Ženska z zeleno obrobljenimi vekami je potegnila rjavkasto roleto navzgor in odprla zaspano oko svoje prodajalne. Svetlikajoči predmeti vabijo turiste. Oranžni maček z belimi brki švigne mimo mojih nog. Moški z močnimi brki prenese stol na drugo stran ulice, da ga bo kmalu doseglo sonce.
Vsi iščemo svetlobo. Težimo k njej kot vešče, prhutamo k odpirajočemu se dnevu.
Razmišljam o izvoru. K čemu se vračamo in kam gremo. Kaj zasledujemo kot ljudje posamezniki in kot skupnost? Od kod izhajamo in kaj nas navdihuje?
Razmišljam o izvoru. K čemu se vračamo in kam gremo. Kaj zasledujemo kot ljudje posamezniki in kot skupnost? Od kod izhajamo in kaj nas navdihuje?
Za mojim hrbtom se dvigajo veličastni templji posvečeni Zeusu, Ateni, Hefastu. Predstavljam si ljudi, ki prinašajo daritve, prižigajo dišeče zvitke zelišč, molijo za blagoslov, iščejo uteho ali nasvet. Ko se vzpenjam po poti do templja Hefastu, izpod mojih nog zadiši. Stopam po preprogi kamilic, nežnih cvetov z močno rumeno sredico in belimi krili. Sedem na leseno klop, moj pogled objame Akropolo.
Nežna je jutranja svetloba v starodavni Agori. Nebo je umito in kaplje se počasi sušijo na kamnitih tleh. Pomislim, da v tem delu sveta živimo v blagostanju, drugje pa divjajo vojne. Pomislim na bogove tam nekje zgoraj. Hestija, najstarejša hči Kronosa in Ree, je čuvarka ognja, zgotavlja varnost, povezanost in toplino.
Fotografija: Mateja Polona Wallas
Povzdignem misel k njej. Naj jo prosim, da prinese harmonično svetlobo, ljubezen in milino, ne samo v domove, ampak tudi v javno življenje? So včasih tako molili k bogovom? Zavem se, da bi morala na ta kraj prinesti kakšno daritev, morda bi se me usmilila.
So včasih tako molili k bogovom? Zavem se, da bi morala na ta kraj prinesti kakšno daritev, morda bi se me usmilila.
Egejsko morje je nekje za hrbtom tega središča starodavne Grčije. Pred mano je Agora, širok prostor srečevanj, premišljevanj, sprehajanj in kupčij. Z roko se dotaknem kamnitega stebra. Kako je lahko mogoče, da je nekdo dva tisoč petsto let nazaj prav tako sedel na istem mestu kot jaz, opazoval bleščeči marmor bele akropole, vonjal kamilico in iskal … svetlobo. Po teh istih spolzkih kamnih so se nekoč sprehajali filozofi, poeti in pisatelji pa so se spraševali o dramskih zapletih, o naravi in človeku. Tu se je začela pripoved o vladavini ljudstva.
Ko sedim pod svojo svetlobo izginjam v čas, ki je nekoč obstajal, vračam se nazaj med vonj sivke in cvetove hibiskusa. Kihnem, iz krošenj oljk prepodim ptice.
Fotografija: Mateja Polona Wallas
Predstavljam si tržnico, Agoro, kjer so se zbirali ljudje, večino so bili to moški. Tu na tem mestu, kjer mi vonj bližnje mimoze draži nosnice, so se oblikovali zakoni, razpravljalo se je o vojnah in miru, o velikih projektih in strategijah prihodnosti, o usodi mesta. Ni šlo za bogataše ali privilegirance, ni šlo za politike ali druge mestne vplivneže, temveč za odprt prostor, kjer je vsak glas štel. Takrat se niso zavedali, da bodo v Atenah tlakovali pot temu, kar danes imenujemo demokracija. Da naša kultura prihaja iz srca stare Grčije, iz njihovih konceptov kdo človek je in na kakšen način je vpet v svet, v kozmos, v vesolje. Postavili so temelje sodobni znanosti, umetnosti, izobraževanju, politiku in jeziku. Naučili so nas kaj je idealna podobna moškega in ženskega telesa, kaj pomeni lepota in kaj odgovornost, pa tudi kaj je upor.
Takrat se niso zavedali, da bodo v Atenah tlakovali pot temu, kar danes imenujemo demokracija. Da naša kultura prihaja iz srca stare Grčije, iz njihovih konceptov kdo človek je in na kakšen način je vpet v svet, v kozmos, v vesolje.
V drevesni skorji oljke opazim preteklost. Diham plitko. Diham čas, ki je minil. Svetloba dorskih stebrov seva v dveh navpičnicah. Opazim na tleh mravljo, ki je pravkar prečkala v senco, a se obrne.
Fotografija: Mateja Polona Wallas
Na listih, ki jih držim v roki preberem, da beseda demokracija izhaja iz dveh ločenih besed – demosa, ki pomeni ljudstvo in kratosa – vladavine. Vladavina ljudstva, večine, vladavina skupnega, ideje, ki presega individualnost.
V Atenah se je rodila iskra, ki je osvetlila pot prihodnjim generacijam. Ideja, da ima ljudstvo pravico odločati o svoji usodi. In čeprav se je demokracija skozi stoletja spreminjala, so njeni temelji ostali isti: svoboda, enakost in vladavina ljudstva. Danes jo živimo, občutimo in tudi okušamo. A prešine me misel, da tudi to ni več samoumevno. Da se nekatere pravice in dosežki, pridobljene skozi tisočletja spreobračajo. Da je zaupanje v sisteme izginilo, da resnica ni več resnica, ampak vse tisto vmes, da je tudi vladavina ljudstva postala vladavina posameznika, avtokrata. In ko se stari red ruši in novi šele vzpostavlja, prihaja do zamikov, do spolzkih odločitev, do zdrsov, ki jih težko razumemo.
In čeprav se je demokracija skozi stoletja spreminjala, so njeni temelji ostali isti: svoboda, enakost in vladavina ljudstva. Danes jo živimo, občutimo in tudi okušamo. A prešine me misel, da tudi to ni več samoumevno.
Morda sem se zato umaknila v tišino lepe Atenske Agore, po nekaj miru in tišine. Morda me ves ta zunanji hrup utruja, množice turistov, nešteti spominki, bela tekočina v kozarcu, ki se obarva motno, ko vanjo vliješ led. Novice, ki jih preberem na mobilniku. Ničesar se ne naučimo iz zgodovine in marsikaj se ponavlja. Ali pa postajam zgolj starejša in se bojim za naslednje generacije.
Fotografija: Mateja Polona Wallas
Tiste stare Grčije ni več, izginila je v številnih vojnah in vojskovanjih. Ostali so le marmornati kamni in na pol porušeni templji.
Ta svet je videl mnogo svetlob, v dva tisoč letih so se zvrstile rumenkaste, kovinsko modre, svetlobe polne aerosolov morja, umirjajoče svetlobe, svetlobe zmag, polteme, tudi odsotnost svetlobe in rojevanje obrisov.
Ta svet je videl mnogo svetlob, v dva tisoč letih so se zvrstile rumenkaste, kovinsko modre, svetlobe polne aerosolov morja, umirjajoče svetlobe, svetlobe zmag, polteme, tudi odsotnost svetlobe in rojevanje obrisov.
Nad mano sonce sveti že močno. Spomladansko žolto sonce in vodena svetloba, ki jo ob tem ustvarja.
