Fotografija: Pexels
1.
Na 368. dan ameriško-izraelskega genocida nad Palestinci je Netflix predstavil Love is Blind: Habibi, dubajsko različico resničnostnega šova, v katerem tekmovalci klepetajo skozi zvočno izolirane “kapsule”, dokler ne najdejo nekoga, ki bi se bil pripravljen z njimi poročiti, ne da bi se prej videla. Serija je hitro zasedla vrh lestvice najbolj gledanih vsebin v neangleškem jeziku po vsem svetu. Gre za arabsko različico ljubezni, prilagojeno novemu bližnjevzhodnemu redu v porajanju.
Serija je hitro zasedla vrh lestvice najbolj gledanih vsebin v neangleškem jeziku po vsem svetu. Gre za arabsko različico ljubezni, prilagojeno novemu bližnjevzhodnemu redu v porajanju.
Do 6. epizode (od 9) traja, da se naša domneva potrdi: eden izmed tekmovalcev bi lahko bil Palestinec. Odkritje te etnične pripadnosti se zgodi v njegovem samskem stanovanju. Potem ko sta zaročenca stopila iz kapsul v »resnični svet«, nas Mohammed (domnevni Palestinec) skupaj s svojo zaročenko Safao (potrjeno Iračanko) povabi na obisk v svoje stanovanje – del rituala razkrivanja pred velikim dnem. Kamera se pomika po dnevni sobi ob zvočni kulisi Safinega odziva na estetiko njenega bodočega moža. Za trenutek se ustavi na polici, kjer stoji ena sama, dekorativna lesena škatla z vgraviranim zemljevidom zgodovinske Palestine. Čez ozemlje, in nato čez nas, zarežejo črke falasteen.
Vsi napovedniki in promocijski materiali so nas prepričevali, da udeleženci prihajajo iz Savdske Arabije, Libanona, Sirije, Maroka, Tunizije, Jordanije in Iraka. A z oddajo se odpre portal v drugačno resničnost. Tako kot grafit, namenjen agentki Cie Carrie Mathison, ki je arabskemu občinstvu v seriji Domovina sporočil, da je ta rasistična (“Homeland is racist”), ima tudi ta prizor hkrati subverziven in distopičen učinek. Tukaj Palestina prebija izbris; Palestina, reducirana na folklorni artefakt na polici.
Tako kot grafit, namenjen agentki Cie Carrie Mathison, ki je arabskemu občinstvu v seriji Domovina sporočil, da je ta rasistična (“Homeland is racist”), ima tudi ta prizor hkrati subverziven in distopičen učinek. Tukaj Palestina prebija izbris; Palestina, reducirana na folklorni artefakt na polici.
Če na spletu poiščete geslo »ljubezen je slepa Palestina«, naletite na zgolj eno samo nit na Redditu z vprašanjem: »Ali je bila Mohamedova etnična pripadnost namenoma izpuščena?« (“Is Mohammed’s ethnicity left out on purpose?”) Uporabnik Possible_Ad6294 (Possible_Ad6294) meni, da ne: »Pokazali so nekaj stvari, zaradi katerih je bilo to jasno,« na primer »njegova umetnost Palestine, palestinska zastava na čolnu in Dabka,« piše, pri čemer se sklicuje na umetniški motiv na polici, zmenek para na čolnu in poročni ples. A uporabnik MyLovelyMan ponudi popravek: »To je bila žal zastava Združenih arabskih emiratov.« In res – žal je bila.
Vsa nadaljna iskanja Palestine v tej različici resničnosti nas iz Dubaja popeljejo v Washington, kjer tekmovalec Ramses Prashad izjavi, da se ne »vidi (see himself) z nekom, ki je vpleten v vojsko, zaradi nepravičnosti ameriškega imperializma, ki se kaže v Palestini«. Ramses se zaplete v prepir s svojo zaročenko Marisso, pravnico in veteranko ameriške mornarice, s katero se ne strinja niti glede vloge Boga pri njunem poročnem obredu. A tudi to razhajanje jima uspe premostiti. Religija je očitno manj nepremostljiva kot imperializem.
Dejstvo, da je bila Palestina – v času genocida nad Palestinci – bolj vidna na ameriški kot arabski resničnostni televiziji, deluje kot srhljiv opomin na Bližnji vzhod, ki že obstaja.
V dubajski verziji ljubezni je nasilje povsod in hkrati nikjer. Iračani, Libanonci in Sirci so vidnejši protagonisti kot Palestinci, a razlogi, zakaj so zapustili svoje domovine in prišli v to »globalno mesto«, ostajajo neizrečeni. V tem utrjenem letovišču, nekakšnem sodobnem Ellis Islandu, so vojne in finančne krize zgolj prikazni, ki jih za sabo lahko pusti vsakdo, ki ima dovolj kapitala, ter ga še poveča. A tako kot Palestina tudi realnost teh domovin vdre na plano ravno takrat, ko to najmanj pričakuješ. V enem izmed prvih pogovorov Safaa Mohamedu zaupa, da se iz otroštva v Iraku ne spominja ničesar – »ne šole, ne igrišča, ne učiteljev … popolna praznina« – medtem ko pripoveduje o številnih izgnanstvih svoje družine: od Iraka, prek Kuvajta, do Rusije in Uzbekistana. Ta bežen vpogled v travmo je morda edini navidezno pristen trenutek medosebne povezanosti med parom v oddaji.
V tem utrjenem letovišču, nekakšnem sodobnem Ellis Islandu, so vojne in finančne krize zgolj prikazni, ki jih za sabo lahko pusti vsakdo, ki ima dovolj kapitala, ter ga še poveča. A tako kot Palestina tudi realnost teh domovin vdre na plano ravno takrat, ko to najmanj pričakuješ.
Leta 2017 je izraelski minister za obveščevalne dejavnosti in promet Israel Katz prvič predstavil svojo »pobudo za umetni otok Gazo« – vizijo umetnega otoka ob obali Gaze s pristaniščem, tovornim terminalom in celo letališčem, vse pod popolnim izraelskim nadzorom in povezano z Gazo prek tri kilometre dolgega mostu. »Na prvi pogled,« je poročal Reuters (Reuters), »videoposnetek deluje kot promocija luksuzne gradnje na morju – projekt v slogu dubajske palme, umeščen v Sredozemlje.« Januarja 2024 je Katz to fantazijo predstavil Evropski uniji the European Union; načrti za obnovo Gaze po genocidu so si brez zadržkov sposodili njegov model. Nekaj mesecev pozneje je Gazo kot metaforo prevzelo še eno globalno mesto. Ob poročilih o Netanjahujevih načrtih, da bi nadzor nad območjem za nekaj let delil s Savdsko Arabijo, Združenimi arabskimi emirati, Egiptom in ZDA, so izraelski mediji napovedovali »nekakšen Singapur na Mediteranu.« Do maja so se načrti za »Gazo 2035« že razširili v vizijo »območja proste trgovine Gaza–Ariš–Sderot«, kjer naj bi nebotičniki, sončna polja in obrati za razsoljevanje vode povezovala hitra železniška proga skozi Negev do savdskoarabskega megalomanskega projekta NEOM. Vrh teh genocidnih projekcij je dosegel Donald Trump, ki je februarja 2025 fantaziral, da bodo ZDA »zavzele Gazo« in ustvarile »riviero Bližnjega vzhoda.«
Vrh teh genocidnih projekcij je dosegel Donald Trump, ki je februarja 2025 fantaziral, da bodo ZDA »zavzele Gazo« in ustvarile »riviero Bližnjega vzhoda.«
Videno iz Love is Blind kapsul se najbolj srhljivi načrti za Gazo zdijo povsem mogoči. Vse je nepremičnina, povsod ena sama riviera. Libanon – edina druga država, kjer poteka snemanje – je zreduciran na obmorsko letovišče, natančneje na Edde Sands: zloglasen kraj in simbol oligarhične kraje javnega prostora. Že zdaj vemo, kateri arabski elitneži bi kupili zemljišča ob morju v etnično očiščeni Gazi.
Vir: The Jerusalem Post; Jerusalem Post – Gaza 2035AI-generirane slike iz načrta izraelskega kabineta predsednika vlade (PMO) za obnovo Gaze po vojni, predstavljene 3. maja 2024, prikazujejo futuristično vizijo regije. Te upodobitve prikazujejo nebotičnike, sončna polja, obrate za razsoljevanje vode in novo hitro železniško povezavo, ki bi Gazo povezovala s savdskoarabskim projektom NEOM. Načrt, znan kot »Gaza 2035«, si prizadeva spremeniti Gazo v samoupravno območje proste trgovine in jo vključiti v regionalno gospodarstvo. Slike ponujajo vpogled v ambiciozne predloge za preoblikovanje Gaze, pri čemer prikazujejo načrtovane urbanistične in infrastrukturne spremembe.
2.
5. februarja 2025 je Milad Walid Daqqa praznovala peti rojstni dan. Na zrnastem posnetku nosi rožnato-belo oblekico z volančki in ujemajočo se pentljo v laseh. Z navdušenjem ploska, nato pa se skloni in upihne svečko na torti. Njena mama, novinarka in politična aktivistka Sanaa Salama, sedi za njo na kavču, žari od veselja, ploska in poje sana helwa. Na njeni levi sedi Zakaria Zubeidi – priljubljeni borec odporniškega gibanja in soustanovitelj Jeninskega gledališča svobode (Jenin’s Freedom Theatre) –, ki je bil izpuščen le nekaj dni prej v okviru dogovora o izmenjavi zapornikov. Tudi on sedi, ploska in z navdušenjem vodi rojstnodnevno pesem. »Sana helwa ya Mallud,« poje, nato zamenja: »Falasteen hurra ya Mallud,« dvakrat. Vse najboljše, Mallud. Palestina je svobodna, Mallud.
Njena mama, novinarka in politična aktivistka Sanaa Salama, sedi za njo na kavču, žari od veselja, ploska in poje sana helwa.
Vse v tem rojstnodnevnem prizoru je ljubezen. Milad se je rodila dvajset let potem, ko sta njena starša prvič sanjala o otroku. Sanaa je spoznala Walida Daqqo – revolucionarnega voditelja, misleca in pisca – leta 1996, ko ga je obiskala v zaporu zaradi intervjuja. Zaljubila sta se in se leta 1999 poročila v zaporu Aškelon. Milad se je lahko rodila šele, ko sta uspela iz zapora pretihotapiti Daqqovo seme. Vsak njen rojstni dan je praznovanje življenja kljub vsem oviram, ljubezni navkljub in proti nadzoru. Vsak rojstni dan je pobeg iz zapora.
Miladina rožnata pentlja nas hkrati razneži in zlomi. Nepojmljivo število deklic v Gazi ne bo dočakalo naslednjega rojstnega dne. Tudi one so imele lase spete v čopke in urejene kite z barvnimi elastikami — zdaj kukajo izpod zasušene krvi, kar nas je za vedno spremenilo. 17.881 otrok je bilo ubitih v 15 mesecih zaradi izraelskega nasilja. Za preživele rojstni dnevi minevajo brez praznovanj, brez svečk in tort. Brez staršev. Brez doma. Srečnice med njimi so upihnile navidezne svečke (virtual candles) nad konzervo rdečega fižola.
Tudi one so imele lase spete v čopke in urejene kite z barvnimi elastikami — zdaj kukajo izpod zasušene krvi, kar nas je za vedno spremenilo.
Okoli Miladove čokoladne torte stojijo stolpi skodelic za kavo, ki nas vabijo, naj se znova vrnemo k veselju. Namigujejo na večjo množico, skrito za kadrom. Praznovanje bo skupnostno, tudi če ga cionizem prepoveduje. V tej ljubezni this love bo zapornik čakal dvajset let in pet mesecev, da bo znova srknil kavo — dokler mu je ne skuha žena, dokler ji ne bo spet lahko vsak dan podaril rdečo vrtnico.
Prisotnost Walida Daqqe manjka povsod v prizoru — ravno tako pa je prisotnost Zakarie Zubeidija občutna na vsakem koraku. Deset mesecev pred petim rojstnim dnem svoje hčerke, ki je ni nikoli uspel spoznati, je bil Daqqa zaradi hude zdravniške malomarnosti mučeniško ubit v izraelskem zaporu. V času svoje smrti je bil, po 38 letih zapora, najdlje zaprti palestinski politični zapornik v zgodovini. Leta 2021 mu je Zubeidi, iz lastne zaporniške celice, ponudil svoj kostni mozeg. Istega leta je skupaj s petimi drugimi zaporniki z žlico izkopal tunel za pobeg iz strogo varovanega zapora Gilboa — in pri tem pretihotapil dele Daqqine zadnje, nedokončane igre Mučeniki se vračajo v Ramalo.
V času svoje smrti je bil, po 38 letih zapora, najdlje zaprti palestinski politični zapornik v zgodovini.
Daqqa nas uči (teaches us), kako videti, misliti in pisati na robu sveta. A še globlje, še bolj silovito, nas uči, kako ljubiti na koncu sveta. »Priznam, da sem še vedno človek, ki se oklepa ljubezni, kot bi držal žerjavico,« zapiše v svojem pretresljivem pismu Vzporedni čas (Parallel Time). »V tej ljubezni bom vztrajal. Še naprej te bom ljubil, kajti ljubezen je moja skromna in edina zmaga nad ječarjem.«
V osvobajajoči ljubezni zmagujemo.
3.
17. septembra 2024 mlada ženska sedi v bolnišnici (hospital) v Dahyeju. Obdana z zaskrbljenimi sorodniki jih nežno prosi, naj ne jočejo. Mirno jih tolaži: sprejela bo vse, kar ji bo prinesla usoda. Če njen mož oslepi, bo ona njegove oči. To je zaobljuba.
Štiri ure prej so Izraelci sprožili teroristični napad po vsem Libanonu, usmerjen v to, da bi naenkrat oslepili, pohabili ali ubili na tisoče moških, žensk in otrok. V neskončni uri, ki jo potrebujem, da se prebijem do očeta — v paniki sem pozabila, da zdravniki v njegovi bolnišnici ne uporabljajo več pozivnikov — se spomnim, da je danes obletnica poroke mojih staršev. Triinštirideset let. Končno mi uspe vzpostaviti stik. Želim si, da bi lahko preslišala krike bolečine v ozadju.
Tri tedne kasneje je premiero doživel Love is Blind: Habibi. Tako kot vsi eskapistični užitki tudi ta ponuja mamljivo alternativo. Tu je svet, v katerem Arabci živijo, ne umirajo; se zaljubljajo, ne žalujejo. Svet, v katerem Arabci uspevajo, prečkajo meje, v katerem se ženske zoperstavijo mizoginiji. Vstop je preprost: Palestino pustiš pred vrati — skupaj s trpljenjem, ki te je pripeljalo v to omamljeno mesto. Cena za arabsko reprezentacijo je brutalni izbris.
Tri tedne kasneje je premiero doživel Love is Blind: Habibi. Tako kot vsi eskapistični užitki tudi ta ponuja mamljivo alternativo. Tu je svet, v katerem Arabci živijo, ne umirajo; se zaljubljajo, ne žalujejo. Svet, v katerem Arabci uspevajo, prečkajo meje, v katerem se ženske zoperstavijo mizoginiji.
Podoba neomajne ženske v bolnišnici me še vedno preganja — na najbolj pomirjujoč način. Med številnimi podobami, ki jih ne moremo odmisliti, je ta tisti, ki ga hranim. Za vse nas, ki iščemo nekaj resničnega, so te podobe kot uroki. Enovrstične pesmi, ki nas predramijo iz otrplosti.
Naj bomo drug drugemu oči.
Palestina je svobodna, ya Mallud.
Avtorici in uredništvu ArabLit se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje za objavo. Iz angleškega jezika prevedla G.B.O.
