Fotografija: ustvarjeno z umetno inteligenco
Zbrala in uredila Rania Jawad*, prevedla Malaka Shwaikh*
marca 2024 je Nima Hasan zapisala:
Verjamem, da je v elementih Gaze neka skrivnost, zaradi katere se oklepamo življenja, ki nikoli ni bilo pravo življenje. Vedno sem skušala imeti smrt na očeh, snovati načrte, da bi jo zamotila, da bi jo prisilila k čakanju, dokler se ne bi naveličala in pustila tisto, kar je ostalo od mene – moje ostanke. Tukaj smo vsi ostanki. Le kot pod katerim je posneta fotografija odloča, ali smo nad ruševinami ali pod njimi.
Nima Hasan piše z intimnostjo, medtem ko dokumentira množično mučenje, ki ga izvaja sodobni svetovni red, ki dovoljuje iztrebljanje nekega ljudstva. Ta intimnost nas vabi, da vidimo to, kar vidi ona, in vstopimo v prostore, ki jih ustvarja s svojimi besedami. To je intimnost, za katero se – vsaj začasno – zdi, da kljubuje teži genocidnega nasilja in njegovega dokumentiranja. To je intimnost, za katero verjamem, da se je moramo oprijeti, da množični pokol in načrtovano mučenje ne postaneta trajna pripoved o Gazi in sodobni palestinski izkušnji, da se še naprej navezujemo ne na objektiv kamere in ne na besede, ki nas dosežejo, temveč na življenja, ki so brutalno izbrisana.
Nima Hasan piše z intimnostjo, medtem ko dokumentira množično mučenje, ki ga izvaja sodobni svetovni red, ki dovoljuje iztrebljanje nekega ljudstva. Ta intimnost nas vabi, da vidimo to, kar vidi ona, in vstopimo v prostore, ki jih ustvarja s svojimi besedami.
Različni načini pisanja Nime Hasan, čeprav so tukaj zbrani v kronološkem zaporedju, kažejo, da genocid in vojna nista enoten, neprekinjen dogodek, temveč kopičenje sekund, dni, mesecev in let življenj. In to so življenja, ki jih je cionistična vojna vedno skušala prekiniti, če nanjo pogledamo skozi daljšo zgodovinsko perspektivo generacij Palestincev in ozemelj, ki jih je okupiral cionistični režim v okviru svojega naselitveno-kolonialnega projekta etničnega čiščenja.
Nima Hasan nam poda podobo mlade ženske, ki med izraelskimi bombardiranji in umetno povzročeno lakoto dolge ure čaka v vrsti za kruh in se tako poskuša spomniti svoje ženskosti. Ob neki drugi priložnosti, po mesecih načrtnega izraelskega uničevanja, Nima Hasan zapiše: »Hoteli smo osvoboditi domovino, zdaj pa, o babica, ne najdemo niti ulice, ki bi imela konec.« In spet drugje primerja svoje telo, otrplo od ležanja na vlažnih betonskih tleh zaklonišča, s telegrafskim drogom, ki v temi komajda stoji pokonci, da bi »vrgel senco in tako dokazal, da obstaja«.
Njen zapis ni kronologija smrti in mučenja, temveč niz intimnih trenutkov, pripovedovanih spontano in z ostrino – v razmerah, ki jih ni mogoče opisati.
Sledi izbor zapisov, ki jih je Nima Hasan javno delila na družbenih omrežjih v šestih mesecih izraelske genocidne vojne proti Palestincem, ki je zdaj vstopila že v enaidvajseti mesec. Gre za kombinacijo kritičnih zapisov, poezije, ujetih dialogov, spominov in pričevanj v realnem času. Napisala jih je Nima Hasan – mati in edina skrbnica sedmih otrok, pisateljica, pesnica in socialna delavka iz Rafaha – iz prisilne razselitve v zavetišču in nato v begunskem taboru v Mawasiju pri Khan Younisu v Gazi, marca 2024.
Sledi izbor zapisov, ki jih je Nima Hasan javno delila na družbenih omrežjih v šestih mesecih izraelske genocidne vojne proti Palestincem, ki je zdaj vstopila že v enaidvajseti mesec.
Njene zapise sem sprva začela zbirati kot del širše pobude dokumentiranja ženskih izrazov iz Gaze – kot obliko poslušanja, ki je bila hkrati visceralna in usmerjena v odgovornost. Čeprav Nima Hasan teh zapisov ni nameravala zbrati in ponovno objaviti, jih z njenim dovoljenjem tukaj ponujamo, saj nam je podarila pogled – da bi videli (in ne pozabili) utrinek sveta marca 2024.
To ni pogled, ki bi poenostavljeno zastopal eno žensko, literarno zapuščino ene avtorice ali podobo genocida. Prav tako njenih besed ne gre jemati kot dokaz, s katerim bi razglašali že znano. Njene besede so hkrati umeščene v utesnjeni šotor razseljenih na robu oblegane domovine v šestem mesecu genocida in v intimnost, ki presega mehanizme ujetosti in uničenja.
Ko to pišem, julija 2025, današnji dan ni več svet marca 2024. Ne za Ranio Abu Anzo, katere mož in petmesečna dvojčka Wissam in Naeem so bili ubiti v izraelskem letalskem napadu na dom njihove razširjene družine v Rafahu; dvojčka, rojena na začetku vojne 13. oktobra 2023, spočeta po desetih letih truda, bi zdaj morala biti blizu svojega drugega rojstnega dne.
Današnji dan ni več čas, ko so nad sestradano, oblegano in bombardirano populacijo iz zraka spuščali pakete — zračni odmet paketa, ki je ubil najmanj pet Palestincev ob svoji “izvedbi”; šlo je za pomanjkljive pakete tako imenovane “pomoči”, ki so ubijali in poniževali v mesecu ramadanu.
Današnji dan ni več svet, ko so se poročila o tem, da izraelski vojaki uporabljajo spolno mučenje kot obliko vojskovanja, vsaj občasno še pojavila v javnosti (at the very least being minimally reported).
Današnji dan ni več svet, ko so civiliste uporabljali kot živi ščit okupatorske naseljenske vojske med vdorom v bolnišnico Al-Šifa (Al-Shifa Hospital).
Današnji dan ni več svet, ko je ameriška vojska pripravljala postavitev plavajočega pomola ob obali Gaze v imenu “humanitarnosti”, kar se je kasneje izkazala za sredstvo vojaškega vdora in množičnega pokola Palestincev (enable a military incursion and massacre of Palestinians) — pomola, ki je vzniknil iz ruševin in krvi bombardiranih domov, medtem ko so trupla 8.000 palestinskih mučencev še vedno ležala pod razvalinami.
To ni več svet, v katerem bi izraelska vojska ubijala palestinske otroke in zadrževala njihova trupla kot talce (bodies of Palestinian children).
Današnji dan ni več svet, ko je tiskovni predstavnik UNICEF-a dejal (UNICEF’s spokesperson said): »Globina groze presega našo sposobnost opisovanja.«
Današnji dan je svet, ki je to grozo že presegel — presegel brutalnost in barbarskost marca 2024.
Naslednji prevod v angleščino je pripravila raziskovalka iz Gaze Malaka Shwaikh. Zahvaljujem se Tonyju Alessandriniju za uredniški pregled prevoda in Hadeel Abu Arqoub za pomoč pri zbiranju besedil Nime Hasan skozi vse leto. Nima Hasan — ve, da je to eno izmed mnogih pisem, ki jih pišem njej in zanjo. Zbirka besedil Nime Hasan, zbranih v prvem letu genocidne vojne, bo leta 2025 izšla v arabščini. Angleški prevod knjige, ki ga pripravlja Malaka Shwaikh, je že v nastajanju.
— Rania Jawad, docentka za angleščino, Univerza Birzeit
Marec 2024
Iz arabščine prevedla Malaka Shwaikh
1. marec
12:40
Če želiš strastne govore,
da bi zadovoljil svojo željo po junaštvu,
beri romane
ali glej večerna poročila.
Pišem o tem, kar tukaj doživljamo: ni veliko, kar bi te zabavalo,
moj junaški bralec!
17:55
V vrsti,
v čakanju, da se pšenica spočije,
nasmeh moža, posutega z moko,
hleb kruha, ki svobodno pade na bojišče.
V vrsti
mlada ženska skuša priklicati pomen svoje ženskosti,
mož poje peči,
drugi poskuša razumeti krike goreče ulice.
Stojim sredi zgodbe,
v glavi zbiram ptice,
bojim se poleta dreves.
V vrsti
stara žena preklinja polja in klasja,
medtem ko ti našteva imena velikih mest.
Šiva vrv lakote,
da bi naredila velik žakelj moke —
dovolj za stražarje šotorov.
V vrsti
ti in jaz,
otrok si grize nohte,
mož pljune na vojno,
ženska si pod tančico nanese šminko.
V tem mestu ni vode,
ki bi sprala naše grehe,
a kljub temu bomo kljubovali peklu,
da spečemo svež hlebec kruha —
trenutek pred smrtjo.
2. marec
7:41
Ne govori o zmagi in se ne hvali s slavo pred tistim, ki umira
od lakote.
16:17
Ni ulic
Ni hiš
Ni zidov
Ni dreves
V tej ranjeni deželi —
kam naj naslonimo
svoja izčrpana telesa?
16:17 zvečer
Ni ulic
Ni hiš
Ni zidov
Ni dreves
V tej ranjeni deželi —
kam naj naslonimo
svoja izčrpana telesa?
16:37
Jaz sem Nima Hasan iz Gaze.
Nenehno odlašam z zapisom svoje oporoke. Verjamem, da nas tukaj smrt vse opazuje; čakam, da moja poslednja izpoved plane proti meni. Nikoli je nisem poskušala zanikati iz strahu — to je preprosto moj način preživetja.
Morda se sliši čudno sredi vsega tega joka in žalosti, a v ustih še vedno okušam sladkost Gaze. Zaradi nje me zagrabi hrepenenje po življenju, z vsem njegovim solnim priokusom — soljo, ki je tukaj postala neprecenljiva. Kot pravi stara žena: Sol se zdaj prodaja v nevestinih skrinjah. Celotna Gaza se zdaj prodaja v skrinji, zakopani pod ruševinami, in nevesta nima več glasu, kajti ubili so jo v belem.
Verjamem, da je v elementih Gaze neka skrivnost, zaradi katere se oklepamo življenja, ki pravzaprav nikoli ni bilo življenje. Vedno sem poskušala držati smrt na očeh, sestavljala načrte, kako bi jo zamotila, jo pripravila do čakanja — da bi se naveličala in zapustila to, kar od mene še ostaja. Ostanki. Vsi smo tukaj le ostanki. Le kot pod katerim je posneta fotografija odloča, ali smo nad ruševinami ali pod njimi.
Iz vojn sem se naučila, da v Gazi vsi na vse čakajo. Morda nikoli ne bom prišla na začetek vrste, da dobim svoj delež, a naučila sem se stati v vrsti, da ga morda dobijo moji otroci. Zdaj, ko moramo stati v vrsti za smrt, bo moj čas neizogibno prišel. Nikoli nisem poskušala zamenjati svojega mesta v vrsti, a ne morem samo tiho stati. Ta prekleti sistem: sem ženska, ki ne verjame, da je za preživetje treba stati pri miru, zato sem prisiljena kričati, in sem prisiljena molčati. Moji otroci me vlečejo za krilo, da bi morda našla pot do življenja, medtem ko me smrt vztrajno potiska naprej, proti sebi.
Upiram se.
Sovražim smrt. Sovražim sistem. Sovražim vrsto. Ljubim življenje, a prah vojaških letal mi zakriva pogled.
Moja mama mi je nekoč povedala, kako je bila moja babica s svojimi otroki prisiljena zapustiti domovino. Rekla je: moja mama je izkopala jamo, vanjo položila mene in moje sestre, nato pa legla na nas, da bi nas zaščitila pred smrtjo. Vojaška letala so zdaj naredila veliko jam v Gazi. A ne morem najti kraja, kamor bi skrila svoje otroke, da jih smrt ne bi mogla doseči.
Pozabila sem, kaj sem hotela povedati o svoji oporoki.
Samo to si želim – da bi jaz in moji otroci izkusili življenje. Želim si živeti kot drugi ljudje, brez strahu pred jutrišnjim dnem. Toda jutri je tukaj zapornik, in vsakič, ko dvigne glavo, ga ubije vojna.
Samo to si želim – da bi jaz in moji otroci izkusili življenje. Želim si živeti kot drugi ljudje, brez strahu pred jutrišnjim dnem. Toda jutri je tukaj zapornik, in vsakič, ko dvigne glavo, ga ubije vojna.
Ne vem, kdaj se je pšenica naučila postati puška. Ne vem, kako je svet začel verjeti, da smo tukaj vsi mrtvi. A zelo dobro vem, da jaz in moji otroci znamo živeti – in ne bom pustila končne podobe, ob kateri bo svet jokal in nato pozabil. Ne: sledila bom žarometu, kamorkoli bo šel, in se še naprej smehljala v kamero.
Odtlej, ko sem bila majhna, sem imela rada skrivalnice. Želim si, da bi se tudi moji otroci igrali skrivalnice – a ko odprejo oči, hočem, da najdejo svoje prijatelje brez mrtvaških prtov. Pogosto sedim in zrem v prste svojih otrok, kako dolgi, elegantni in lepi so. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi jim napisala imena na roke, da jih smrt ne bi opazila. Naj smrt pusti te ude cele: poznam jih na pamet.
Vedno sem sanjala, da bi sedela v kavarni na drugi strani naše domovine, skrita pred ulično svetilko, in kadila cigareto. V svoji norosti bi me morda zaneslo, da bi flirtala s kakšnim neznancem – tukaj, kjer je ljubezen prepovedana. Zato zapuščam škatlico cigaret, ki naj bodo razdeljene kot miloščina za mojo dušo. In prosim, naj bo lep moški tisti, ki bo vodil mojo pogrebno molitev – in naj mimoidoči ne namigujejo ničesar.
Nikoli nisem videla ničesar drugega kot vojaška letala na našem nebu. Kako čist mora biti svet, če ga gledaš skozi okno letala – za žensko, ki si lahko privošči potovati in zadovoljiti svojo strast do pustolovščin. Želim si, da bi moja hči lahko potovala, da bi lahko uživala v zbiranju spominkov in jih pošiljala v domove, ki ne bodo uničeni v trenutku vojne. Moja najmlajša se uči oblikovanja oblačil. Kaj če bi bila modna revija na ulici al-Rimal, brez blaga iz mrtvaških prtov? Ali pa če bi svetovno prvenstvo potekalo v Gazi – svetovni dogodek za vse amputirane noge, edine, ki poznajo zemljevid države?
Zdaj slišim zbor na trgu, brez brnenja dronov. To je domovina v vsej svoji opravi, ki se pripravlja na pogreb.
Zapuščam vam življenje.
Kajti umiramo, ne da bi nas življenje sploh spoznalo.
Tako ostajam – brez strahu pred puško,
in morda se bom naučila postati ona.
3. marec
20:01
Dvojčka Abu Anza, Wissam in Naim.
Njuna starša sta ju spočela po enajstih letih.
Mučenca Rafa ha.
20:29
Vojaška letala spremljajo pomoč, ki jo mečejo iz zraka.
Bodite dobro.
4. marec
7:30
5 mesecev
150 dni
3.605 ur
216.300 minut
čakanja v vrsti za smrt
7:30
5 mesecev
150 dni
3.605 ur
216.300 minut
čakanja v vrsti za smrt
9:20
So ženske, ki se zadovoljijo z nekaj slame,
da prelisičijo svoje malčke,
medtem ko šivajo žalost
v neprebojne jopiče,
ki jih nihče ne kupi.
So ljubimci, ki čakajo pod zidovi,
prepovedana pesem,
ljubimec, ki je umrl,
in ulica brez imena.
Pripravljal se je na zmenek –
strmim v prazne fotografije.
So moški, ki pijejo poceni vino,
požirajo zrelo jezo.
Eden skoči v zbombardirano kavarno,
drugi išče svoje izgubljene ude.
Nihče ne najde svoje najljubše pijače.
Nima smisla poskušati nasmejati mrtvih.
So vrata brez lukenj,
nočni klub za njimi,
polja, ki rodijo lakoto,
železniška proga
in piščalka, ki je izgubila svoj zvok.
Ob uri odhoda
mesto ne bo odšlo brez nas.
Strah je bil ustvarjen za vse nas,
a je trik preživetja
prepričati nas, naj ne priznamo
ali ne umremo.
18:50
V svojih zapisih sem vedno poskušala poudariti družbeni vidik našega življenja kot Palestincev.
V svojih romanih pišem o ženskah, ki živijo svoja življenja z vsemi svojimi psihološkimi, materialnimi in družbenimi krizami – ljubijo, trpijo in se jezijo; varajo, preklinjajo in se počutijo šibke; hrepenijo, zanemarjajo in ubijajo.
Želela sem povedati: ljudje smo. Umiramo tako kot vi. Trpimo tako kot vi.
Smo nepotrpežljivi.
Nismo superjunaki, ki nastavljajo prsi, da bi umrli.
Ne moremo biti samo puške, niti na bojišču.
Nismo vajeni smrti in se je ne bomo navadili samo zato, da bi nam lahko ploskali zaradi naše umetne vzdržljivosti.
Ljudje smo. Ne pozabite: tudi junaki umirajo.
Nismo vajeni smrti in se je ne bomo navadili samo zato, da bi nam lahko ploskali zaradi naše umetne vzdržljivosti.
Ljudje smo. Ne pozabite: tudi junaki umirajo.
23:01
Umrli so od lakote leta 2024.
Zapišite: iz Gaze sem –
in črtajte svet iz zgodovine.
5. marec
8:27
Vojna se ni umirila … mi smo tisti, ki smo ponižani
19:23
Vse je stvar pogajanja, razen smrti.
19:54
Revni stojijo v vrsti za prehranske obroke,
in ko pridejo na vrsto,
jih razdalja, ki so jo prehodili, požre.
7. marec
11:53
Opazujemo, kako cene v Egiptu rastejo vzporedno s tem, kar se dogaja tukaj.
Blokada in uvoz pretirano dragih komercialnih dobrin skozi Rafaah bosta povzročila gospodarsko katastrofo tako za Egipčane kot Palestince v Gazi.
12:52
Tudi tisoč vojn te ne more spremeniti, če od začetka nisi bil človek.
Človečnost je vedno stalnica v nas. Vse, kar se spreminja, je način, kako se z vsem tem soočamo.
17:16
Preostali svet se pripravlja na ramadan.
Tukaj se pripravljamo na invazijo na Rafaah.
Bodite dobro.
17:16
Preostali svet se pripravlja na ramadan.
Tukaj se pripravljamo na invazijo na Rafaah.
Bodite dobro.
23:55
Bidenova napoved odprtja vodne poti s Cipra do Gaze pomeni začetek mnogih let vojne in razselitve.
Pot do vojne, ki se je zdaj odprla, se ne bo kmalu zaprla.
Se nadaljuje …
Za dovoljenje za objavo se zahvaljujemo avtorici spremnega zapisa in prevajalki iz arabskega jezika. Predvsem pa se najlepše zahvaljujemo avtorici Nimi Hasan. Iz angleščine prevedla G. B. O.
*Rania Jawad je docentka na Oddelku za angleško književnost Univerze Birzeit v Palestini. Njene nedavne publikacije in raziskovalno delo se osredotočajo na ženska besedila iz Gaze v času genocida ter na ustvarjanje in politiko pričevanjskega pisanja.
*Malaka Shwaikh je raziskovalka iz Gaze in predavateljica mednarodnih odnosov na Univerzi v St Andrewsu. Leta 2023 je skupaj z Rebecco Ruth Gould napisala knjigo Zaporniške gladovne stavke v Palestini: strateška perspektiva (Prison Hunger Strikes in Palestine: A Strategic Perspective) ter objavila članke in poglavja v knjigah o omejitvah odpornosti in vprašanju Palestine, pripovedih o razselitvi, spolno zaznamovanih resničnostih zaporništva ter politiki prevajanja v Gazi.
