Fotografija: Pexels
Nadaljevanje …
21. marec
9:49
Pravijo, da je domovina izgubljena in mi njene mawawil,
hijene, ki preganjajo hijene,
smrt prihaja po tebe, po njega.
O mati, če je čas krut do domovine,
imamo može, ki jo bodo nosili, ko bo ranjena.
Če najdeš svobodnega človeka lačnega,
nima nikogar razen Boga, ki bi mu potožil.
Mučenec spi v svojem grobu,
le njegova mati moli zanj.
1:00
Moja mati je bila domovina. Domovina ne umre.
4:59
Lakota je verz.
Razselitev je verz.
Svet ne blagoslavlja
šotora iz pločevink.
22. marec
7:08
Na neki točki v življenju spoznaš, da si sam. Nič in nihče okoli tebe ne bo mogel razumeti, kdo si. Vsa kopičenja, ki so jih za seboj pustili tisti, ki so šli skozi tvoje življenje, ustvarjajo zid, ki z leti raste in te odreže od možnosti odločanja. Tega ne vidim kot psihološke ovire, ki bi odražala napako, neuspeh v tvojih odzivih na druge. Nasprotno, je znak zrelosti, porojene iz tvojih izkušenj in tvoje sposobnosti, da jih presežeš. Srečal/a boš trenutke, ki bodo boleči, preden jih premagaš. Neizogibno se boš k njim vračal/a, a vedno boš vedel/a, da moraš vztrajati. V redu je, da se kdaj ozreš nazaj. Smo človeška bitja, ki jih lahko premagajo čustva, tudi kadar jih znamo obvladati. Tudi če te je izkušnja pripeljala do prepričanja, da ne moreš graditi odnosov z drugimi, s teboj ni nič narobe. Morda si preprosto pričakoval/a vzajemnost za svojo velikodušnost in ne moreš le stati ob strani, ko je ni.
Na neki točki v življenju spoznaš, da si sam. Nič in nihče okoli tebe ne bo mogel razumeti, kdo si.
Drugi je le iluzija na začetku zgodbe, da lahko ustvariš samega sebe za svojo lastno pripoved. Ti si edina resnica in tudi če si obdan/a z iluzijami, je v redu biti sam. Samota je tu edinstvenost, ne nemoč.
23. marec
5:49
V boga moraš verjeti, da bi ideja upora lahko delovala v tebi. Ne upiramo se ničemur. Posameznik, ki se ne upira kemiji vesolja, celo na ravni preprostih občutkov, je bledo in bolehno človeško bitje.
9:56
Dan (x) vojne.
Zgodnje prebujanje tukaj ne pomeni, da si poln energije in pripravljen, da z razprtimi rokami sprejmeš sveži jutranji zrak prihajajočega dne; to ni razkošje zgodnjega začetka, kar bi ti dalo moč, da vstaneš. Nocoj je veter tako močan, da se zdi odločen kaznovati šotore, ker stojijo sredi ceste. Moja mrzla postelja me pripravi do tega, da preverjam temperaturo svojih otrok, da vidim, ali jim je tako mrzlo kot meni. Vsi obrazi so obrnjeni proti meni, telesa so sklenjena v tesen krog z menoj v sredini, čakajoč, da jim dam znak za nov gib, kot da sem tukaj glavna plesalka. Morda je njihov dih tisti, ki ustvarja glasbo. In zvok drona je tja postavil režiser, da pritegne pozornost občinstva.
Moja mrzla postelja me pripravi do tega, da preverjam temperaturo svojih otrok, da vidim, ali jim je tako mrzlo kot meni. Vsi obrazi so obrnjeni proti meni, telesa so sklenjena v tesen krog z menoj v sredini, čakajoč, da jim dam znak za nov gib, kot da sem tukaj glavna plesalka.
Mahmoud, moj najstarejši sin, danes začne novo delo. Pekel bo pecivo in ga prodajal tistim v šotorih in v šolskih zavetiščih. Pomoč je začela prihajati in moka je nekoliko cenejša, tako da jo je zdaj mogoče kupiti. Še pred nekaj dnevi smo moko iskali kot rudarji, a včeraj je mesto nosilo vreče pšenice namesto teles mučencev. To je dan, o katerem bi bilo treba pisati, pa ne bom; bojim se, da bi se prodajalec moke spotaknil, da bi se mesto vrnilo tja, kjer je bilo, brez hlebca kruha, ki bi ga lahko našel. Ob treh zjutraj rahlo prijatelji potrkajo na vrata zavetišča, da bi Mahmouda zbudili za delo. Ne zavedajo se, da so vsi budni; samo pretvarjamo se, da spimo, da se odvrnemo od teme, ki nas obdaja. Odide s prijatelji, njegov korak je čudno živahen. Slišim, kako mu čeljust trepeta od mraza, ko stopi skozi vrata. Nasmehnem se, ker vem, kako rad pretirava, da bi iz sebe naredil junaka. A hkrati me zaboli nekje globoko, kar me prisili, da se s široko odprtimi očmi soočim s temo.
Prekinjenih dremežev je konec. Nič več pogovorov z tesnobo: moram vstati. Okoli sebe nimam prostora, da bi se pretegnila, iztegnila roke ali se sploh naslonila na dlan, da bi si pomagala vstati. Skočim pokonci kot zajec iz kletke. Zgrozim se ob misli, da bi morala poiskati stranišče, zato bom počakala, dokler ne bo dovolj svetlo, da grem k sorodniku: ne morem tekmovati s stotimi ženskami in otroki za eno stranišče. In dokler imam razkošje stranišča na prostem, je to kot imeti zlato vstopnico za opero.
Svoje tri male deklice peljem opravit nekaj naravnega na nenaraven način — skozi mraz do vrat oddaljenega neznanca, pri čemer nosimo svoje steklenice z vodo kot dragocene zaklade in na vsakem koraku preverjamo, ali jih trdno držimo. Za grajajoče poglede mi ni mar. To je moja pravica do življenja. Dostop do uporabnega stranišča: tej pravici se ne bom odrekla.
Svoje tri male deklice peljem opravit nekaj naravnega na nenaraven način — skozi mraz do vrat oddaljenega neznanca, pri čemer nosimo svoje steklenice z vodo kot dragocene zaklade in na vsakem koraku preverjamo, ali jih trdno držimo. Za grajajoče poglede mi ni mar. To je moja pravica do življenja.
Ko se vračamo, da si umijemo obraze, zahtevajo več vode. Fantje se znajdejo sami, čeprav vem, da jih je bolj sram kot mene; a vseeno so moški v času vojne. Vsakemu sem pripravila steklenico vode za v kopalnico in nanjo napisala njegovo ime. Smejali so se, ko smo prvič hodili po ulici s steklenicami vode, na katerih so bila napisana naša imena, in prosili, da bi lahko vstopili v kakšno kopalnico, ki bi jo morda kje našli prazno. Razvajam jih tako, da v steklenice iztisnem polovico limone kot nadomestek za milo, ki ga ni več mogoče dobiti.
Uporabimo eno majhno steklenico vode, da si vsi umijemo obraze, pri tem pa vodo ujamemo v široko posodo, da ne bi izgubili niti kaplje: reciklirati jo moramo za umivanje nog. Svoj skromni prostor v zavetišču obdamo s šolskimi klopmi in nekaj starimi zavesami, ki smo jih našli, da imamo vsaj malo zasebnosti.
Da pripravim zajtrk za otroke, moram nabrati nekaj majhnih vejic, ki se hitro vnamejo. Čista radost je, ko se les vnema, kot radost otroka, ki prejme vrečko čipsa kot velikodušno darilo UNRWA-e razseljenim otrokom. Čakam, da bi prejela nekaj piškotov. V meni tli tiho vznemirjenje ob misli na majhen košček piškota, razkošje, ki ga nimajo niti tisti z denarjem: denar tukaj nima več te moči.
Veliko praznega papirja je potrebnega, da pod loncem z vodo zakurim ogenj za pripravo čaja, in denar ti ne bo kupil sestavin za tisto skodelico čaja v mestu, praznem vsega razen smrti.
Voda je tudi razkošje. Ne spomnim se več toka vode iz pipe. Veseli zvok vode, ki se cedi v plastično steklenico, presega katero koli podobo civilizacije, ki sem jo kdaj doživela. Čakanje v vrsti za vodo je preizkus tvoje vzdržljivosti. Moraš ostati na nogah, ne da bi stopil korak nazaj ali pogledal proti nebu, četudi te radovednost ob zvoku smrtonosnega drona mika, da bi opazoval njegovo gibanje. Pogled moraš držati na vodni cevi, raztegnjeni pred teboj. To je tvoja povezava z življenjem.
Čakanje v vrsti za vodo je preizkus tvoje vzdržljivosti. Moraš ostati na nogah, ne da bi stopil korak nazaj ali pogledal proti nebu, četudi te radovednost ob zvoku smrtonosnega drona mika, da bi opazoval njegovo gibanje. Pogled moraš držati na vodni cevi, raztegnjeni pred teboj. To je tvoja povezava z življenjem.
Čas kosila
Pozabim, da smo izgubili pomen časa; naši sestanki zdaj stojijo v vrsti skupaj z nami.
Vrsta za kruh
vrsta za vodo
vrsta za strah
vrsta za čas
vrsta smrti
Prava neomajnost je vrnitev iz vseh teh vrst z vsakim delom telesa,
ki ostane nepoškodovan.
Tvoja duša je seveda ranjena. To je v redu.
V vrsti
čakam, da se pšenica spočije
nasmeh moža, posutega z moko
hleb kruha, ki prosto pade na bojišču
V vrsti
mlada ženska skuša priklicati pomen svoje ženskosti
mož poje peči
drug skuša razumeti krike goreče ulice
stojim sredi zgodbe
v glavi zbiram ptice
bojim se poleta dreves
V vrsti
stara ženska preklinja polja in klasje,
medtem ko ti našteva imena velikih mest.
Šiva vrv lakote,
da bi naredila velik žakelj moke,
dovolj za stražarje šotorov.
V vrsti
ti in jaz
otrok si grize nohte
mož pljune na vojno
ženska si pod tančico nanaša šminko
V tem mestu ni vode, da bi sprali svoje grehe,
a bomo kljubovali peklu, da ustvarimo svež hlebec kruha
trenutek pred smrtjo.
Zdaj vse to odloži in začni razumeti jezik teme, tvoje družabnice za prihajajoče ure. Imaš veliko zgodb, ki jih moraš slišati ali povedati, odvisno od razpoloženja lovcev nad teboj, bomb, ki vedno grozijo, da bodo padle.
24. marec
8:29
170 dni našega življenja je minilo, medtem ko v Rafahu čakamo na smrt.
V Khan Younisu obstreljevanje ni prenehalo od suhurja dalje in soseska bolnišnice Nasser gori v ognjenih pasovih.
Genocid v bolnišnici Al-Šifa traja že teden dni (genocid na ponavljanje).
Nuseirat obstreljujejo lovci in topništvo.
Sever strada do smrti.
Z nami je vse v redu.
Hvala, ker ste vprašali.
Bodite dobro.
Genocid v bolnišnici Al-Šifa traja že teden dni (genocid na ponavljanje).
Nuseirat obstreljujejo lovci in topništvo.
Sever strada do smrti.
Z nami je vse v redu.
Hvala, ker ste vprašali.
Bodite dobro.
11:57
Praznina:
srečanje za naša razočaranja
Smeh:
odločilen trenutek, ki ga ne bo mogoče ponoviti
Spanje:
priložnost za tišino
Bralna ura:
dober izgovor za debelost
Jok:
trenutek poraza
Pesem:
neznanci, ki si delijo srce
Ljubezen:
prevod našega pravega jaza
Domovina:
prazen zaslon telefona
2:00
Misel na dom je najtoplejša stvar, kar jih je človeštvo kdaj iznašlo.
Vsa Gaza se trese.
25. marec
11:26
Pesnik
vsak dan naslika klas pšenice na svoje mrtvo drevo. Ptice mu verjamejo.
26. marec
9:24
Moja hči se je zbudila z vprašanjem:
Koliko časa bo trajala vojna?
Res pogrešam naš dom.
Sanjala sem, da smo se vrnili.
Jokala je in tudi jaz sem jokala.
27. marec
6:28
Povej žalosti, da ji odpuščamo – prosi jo, naj nas izpusti!
28. marec
10:35
Nekoč sem imela nemo mačko, ki je prišla k meni, kadar je bila lačna ali je hotela opraviti potrebo. Z gibom glave je premaknila svojo posodico za hrano ali popraskala po vratih, da bi jo spustila ven. Ni me dregnila s taco ali se drgnila ob mene, kadar me je hotela zbuditi; namesto tega je stala ob moji glavi in strmela v moj speči obraz, dokler nisem začutila, da me nekdo opazuje. In vstala sem ter naredila, kar je želela. Njen edinstven način izražanja, zgolj s tem, da me je pogledala, mi je dal občutek, kot da je del mene. Z njo sem se počutila svobodno, delili sva jezik, ki naju je povezoval.
Krog se je zaprl okoli mene kot mačka, prisiljena v tišino, ki praska, da bi dosegla lažen občutek svobode. Zaradi tega je moj pogled na vojne drugačen od prevladujočih. Nekateri me vidijo kot nelojalno odporu v državi, kjer je prepovedano govoriti; drugi prevprašujejo moj patriotizem. Morda si izdajalka, mi je rekla prijateljica, medtem ko je pila kapučino pred zaslonom televizorja, gledala novice in jokala z veliko »integritete«.
Poskušam povedati svojo zgodbo, ne da bi te dregnila s taco ali se oklepala kogarkoli. Le jasno in odločno izražam svoje potrebe, ostajam jaz sama, ne da bi o tem mijavkala.
Poskušam povedati svojo zgodbo, ne da bi te dregnila s taco ali se oklepala kogarkoli. Le jasno in odločno izražam svoje potrebe, ostajam jaz sama, ne da bi o tem mijavkala.
29. marec
2:25
Nismo dobro.
Nismo dovolj močni, da bi gledali smrti v oči, jo čakali dan za dnem, ne da bi znova in znova razpadli. V redu je, da pokažemo svojo slabost in jokamo. Trma pred žalostjo in zatiranjem ni oblika odpora, temveč zanikanje naše človeškosti. Zato smo travmatizirani in se zlomimo ob najmanjšem bežnem pogledu v prihodnost.
Slike, videoposnetki in novice, ki jih vidimo, prikazujejo to, kar živimo, in pošiljajo mešano sporočilo: vsi smo potencialni mučenci in hkrati moramo potrpežljivo vztrajati, dokler ne pride naš čas, ter ga nato sprejeti s ponosom. Ne mislim, da bo naša notranja moč zadoščala, da bi smrt sprejeli, četudi jo lahko sprejmemo. Prava neomajnost prihaja iz izražanja svojih občutkov natanko takšnih, kot so. Potem nikoli ne boš dosegel točke zloma; ohranil boš ravnotežje med resničnostjo svojih občutkov in resničnostjo tistega, s čimer se soočaš. Govori sam s seboj, celo s svojim ogledalom, in ne boj se strahu, ki ga boš tam našel.
30. marec
1:42
V šoli
Želim slišati zvonec, ki naznanja začetek pouka,
potegniti črto na prazni vrečki za kruh,
glasno ploskati ob jutranjem žvižgu.
Postavi besedo “voda” v stavek,
preden je zmanjka:
tako nam je rekla učiteljica.
Recitiraj: Mawtini,
čeprav se petja v šotoru ne sliši.
Nimam knjig.
Hotela sem skuhati lonec čaja,
preden pride zima.
Besede podžigajo žerjavico ognja.
Kje je moja mati?
Zdaj sem dovolj stara,
da jo lahko iščem med ruševinami.
To je prva lekcija.
Vstani. Sedi.
Zapiši: Iz Gaze sem
in izbriši svet iz zgodovine.
8:22 pop.
Isaac Mukhaimir, oče in pravi voditelj, je mrtev.
Ko je prišel na podpisovanje moje knjige, jo je prebral še isti dan.
Tistega večera me je poklical in rekel:
Zelo sem ponosen: ti si prava hči taborišča.
Še nikoli nisem bral nikogar, ki bi tako kot ti ujel resničnost taborišča in njegove skrivnosti.
Za dovoljenje za objavo se zahvaljujemo avtorici spremnega zapisa in prevajalki iz arabskega jezika. Predvsem pa se najlepše zahvaljujemo avtorici Nimi Hasan. Iz angleščine prevedla G. B. O.
*Rania Jawad je docentka na Oddelku za angleško književnost Univerze Birzeit v Palestini. Njene nedavne publikacije in raziskovalno delo se osredotočajo na ženska besedila iz Gaze v času genocida ter na ustvarjanje in politiko pričevanjskega pisanja.
*Malaka Shwaikh je raziskovalka iz Gaze in predavateljica mednarodnih odnosov na Univerzi v St Andrewsu. Leta 2023 je skupaj z Rebecco Ruth Gould napisala knjigo Zaporniške gladovne stavke v Palestini: strateška perspektiva (Prison Hunger Strikes in Palestine: A Strategic Perspective) ter objavila članke in poglavja v knjigah o omejitvah odpornosti in vprašanju Palestine, pripovedih o razselitvi, spolno zaznamovanih resničnostih zaporništva ter politiki prevajanja v Gazi.
