Pesmi S. Vide so zaznamovane s telesnostjo in visceralnostjo, ki ju zaznamuje uporaba konkretnih, pogosto brutalnih podob. Zdi se, da pesnica ne beži v abstraktno, temveč se ukoreninja v meso, v bolečino in v presunljivo konkretnost telesa. To spominja na senzibilnost nekaterih pisav, ki želijo iz telesa izpisati zgodbo – ne kot objekt, temveč kot izvor čustvene resnice.
Zaznati je tudi razpetost med hrepenenjem po povezanosti in neizogibno ločenostjo, izgubo. Ta notranja napetost ustvarja eksistencialno vzdušje, v katerem je ljubezen nekaj neulovljivega, skoraj okostenelega, zamrznjenega v času.
Pesmi vsebujejo tudi močno komponento izgube, vendar ne gre za patetično izgubo, temveč za subtilno kontemplacijo nad tem, kaj pomeni vztrajati v čustvu, ki ni več živo, a ni niti mrtvo – je kot ‘sploščen mesec’, tiha prisotnost v telesu. Takšna podoba je izredno močna, ker vsebuje tudi feministični moment – sprejemanje čustva kot nečesa, kar oblikuje subjekt, ne glede na njegovo funkcionalnost.
Tudi jezik je pogumen, predvsem zmožnost, da spregovori o bolečini, in da ne ostaja ujeta v klišejski patos. Potem pa je tu še narava, ki ni uteha, ampak skoraj nekakšen teritorij …