Arhiv značk: intervju

»A vse, kar je nevidno in vidno, je narejeno iz nevidnega«

Zakaj je Dušan Šarotar tako navezan na usodo prekmurskih Judov, kako se mu uspe tako globoko vživeti v junake svojega romana, z njimi čustvovati? Ta in še druga vprašanja mu je Metka Sušec zastavila v pogovoru. Nazadnje sta spregovorila tudi o tem ali je pokrajina na obrobju Panonske nižine s svojo razprostranjenostjo in nepreglednostjo pustila kakšno sled v njegovem pisanju. Kot na primer v spodnjem odstavku iz romana:

»Sonce je nenadoma popustilo, dolgi, ostri in slepeči žarki, ki so prebadali gosto zeleno vejevje in se lesketali v potočku, so se zmehčali in se nežno obarvali v toplo rumenkasto svetlobo.«

Maya Abu al-Hayyat o odsotnih materah, koncu ljubezni in palestinski osvoboditvi

Palestinska pesnica, urednica in avtorica slikanic Maya Abu al-Hayyat je v zadnjih letih v angleškem prevodu izdala več knjig, med njimi pesniško zbirko You Can Be the Last Leaf (prev. Fady Joudah) in roman No One Knows Their Blood Type (prev. Hazem Jamjoum) ter antologijo The Book of Ramallah, ki jo je uredila pri Comma Press.

»Bolj ko gre življenje zares, / bolj dišimo po toplem mleku, drhtečem / na štedilniku«

Nina Medved je pesnica, prevajalka, fotografinja, performerka in kulturna organizatorka, nagrajena z mednarodno listino Pont za perspektivne književne ustvarjalce (2021). V pesniški zbirki Rodna doba, Cankarjeva založba (2024) se avtorica dotakne številnih tem; materinstva, odraščanja, otroškosti, pa tudi odnosa do ženskega telesa in njegove produkcije v današnjem svetu. Pesniška zbirka je večplastna in opozarja na konflikte med intimnim in družbenim, med pričakovanji družbe in dejanskostjo, avtorica pa raziskuje tudi medosebne odnose, čustvovanja, ter se poigrava z prenapolnjenostjo (izpraznjenostjo) pomenskosti jezika. Rodna doba je odlična zbirka pesmi, ki nas zbuja iz (feministične) zaspanosti. S te pozicije je celo aktivistična in vredna večkratnega branja.

»Ženske so v veliki meri tiste, ki ohranjajo našo kolektivno identiteto in spomin ter prenašajo pomembne informacije in potrebno znanje na prihodnje generacije«

Sedel je v temi, na Rimski 2a, tik po predstavi v nastajanju – Skicirati odsotnost / Bocetar la ausencia. Ne vem, zakaj že sva začela pogovor. Ker se je zdel čudno zamišljen. Tih. Skoraj plah. Verjetno je premišljeval o igralkah Aliciji Ocadiz in Lari Mateji Ivačič. Ki v Black Box Studio nista uprizorili samo odsotnosti, ampak tudi čudno ranljivost. Predvsem pa predstava prevprašuje odnos med Slovenijo in Mehiko. Poteka v treh jezikih, angleščini, slovenščini in španščini. Tu je seveda nepogrešljivi Carlos Pascual, na povabilo katerega je dramaturg in gledališki režiser Juan Manuel García Belmonte tudi prišel v Ljubljano.