Nina Medved Fotografija: Sami Rahim
Nina Medved je pesnica, prevajalka, fotografinja, performerka in kulturna organizatorka, nagrajena z mednarodno listino Pont za perspektivne književne ustvarjalce (2021). V pesniški zbirki Rodna doba, Cankarjeva založba (2024) se avtorica dotakne številnih tem; materinstva, odraščanja, otroškosti, pa tudi odnosa do ženskega telesa in njegove produkcije v današnjem svetu. Pesniška zbirka je večplastna in opozarja na konflikte med intimnim in družbenim, med pričakovanji družbe in dejanskostjo, avtorica pa raziskuje tudi medosebne odnose, čustvovanja, ter se poigrava z prenapolnjenostjo (izpraznjenostjo) pomenskosti jezika. Rodna doba je odlična zbirka pesmi, ki nas zbuja iz (feministične) zaspanosti. S te pozicije je celo aktivistična in vredna večkratnega branja.
Izdali ste pesniški prvenec Drseči svet (JSKD, 2020), ki je bil nominiran za najboljši knjižni prvenec Slovenskega knjižnega sejma (2021), nato je lani izšla zbirka pesmi Rodna doba (Cankarjeva založba, 2024). Kaj vas je spodbudilo k pisanju najnovejše zbirke? Kako se umešča v vaše dosedanje pesniško ustvarjanje?
V Drsečem svetu sem strnila vse, kar me je čez moja dvajseta leta najbolj vznemirjalo. Izpisala sem ideje in občutenja, ki so me obsedala in o katerih nisem mogla zares govoriti z drugimi. O tem, kako se je razplastil prehod iz mladosti v (mlado) odraslost in se razdelil na čustveno dozorevanje, psihološko dozorevanje, karierno in ekonomsko osamosvajanje, odločanje o migriranju v tujino pa vse do procesov osamosvajanja od primarne družine ter vzpostavljanja nove skupnosti, v katerim želimo živeti v odrasli dobi. To mi je odprlo krovno metaforo zbirke, metaforo za bivanje v drsečem, prekarnem, zmeraj spreminjajočem se svetu, s čimer se lahko poveže pravzaprav sleherni človek, ne le mladi.
Tako sem ob koncu pisanja prvenca že vedela, da se bom v naslednji zbirki lotila obdobja, ki razširja čustveni prostor prve zbirke. V Rodni dobi sem se tako lotila razpiranja raznolikih vtisov, skrbi, razočarank, pričakovanj, stališč in doživetij, povezanih s pozno rodno dobo in doživljanjem bioloških, identitetnih in družbenih sprememb ter stanj, ki jih povezujem z njo, pa tudi s tem, kako sama osebno živim »ženskost« v biološkem in družbenem smislu.
V Rodni dobi sem se tako lotila razpiranja raznolikih vtisov, skrbi, razočarank, pričakovanj, stališč in doživetij, povezanih s pozno rodno dobo in doživljanjem bioloških, identitetnih in družbenih sprememb ter stanj, ki jih povezujem z njo, pa tudi s tem, kako sama osebno živim »ženskost« v biološkem in družbenem smislu.
Zbirki sta mi tudi odprli nov prostor za ustvarjalnost predvsem kar se tiče oblike, v kateri so pesmi predane javnosti. Pred prvencem sem pisala predvsem posamezne pesmi in krajše cikle za literarne revije, predstavljala sem jih z živo interpretacijo občinstvu doma in v tujini. Z zbirkama pa se je moje pisanje močno pomaknilo proti bolj usmerjenemu in ozaveščenem delu na temah in načinih izražanja, omogočili sta mi, da sem lažje zakopala vase najgloblje, kar sem v tistem trenutku zmogla.
Daleč od tega, da bi bili zato manj spontani ali bolj strogo razumski knjigi, sta mi pa omogočili, da sem skozi zelo širok in plastovit proces presnovila vse, kar je šlo skozi mene v nekem obdobju tako na intimnem kot na nivoju doživljanju stanja družbe. To mi je pomagalo povezati različne delčke sebe v enem samem umetniškem procesu povezala sem lahko mojo potrebo po intelektualnem raziskovanju sveta, čustvenem izražanju, govoru in molku, gledanju in izpisovanju. Brez poenotenja zunanje forme, kot sem to storila v Drsečem svetu, kjer gre za enokitične pesmi z uvodnim »kako«, ki pesem požene v gibanje, in zaključnim odebeljenim verzom, tako raznolike pesmi morda ne bi delovale koherentno. Ali brez močne ureditve ciklov kot pri Rodni dobi, zato sem se poslužila konceptualnega urejanja, da bi tako lažje vodila bralca skozi pesniško snov in da sem lahko preverjala, ali sem vanju res vpisala vse, kar sem želela.
Vaše pesništvo je pogosto opredeljeno kot intimno, osebno in hkrati univerzalno. Kako bi sami opisali svojo poetiko in tematske poudarke, ki se vlečejo skozi vaši pesniški zbirki?
Če so se mi prej pesmi vile v nekako treh linijah, intimni, družbeno-kritični in ludistični oziroma formalno-eksperimentalni, se zdaj te linije veliko bolj organsko prepletajo. Občutek imam, da mi vse bolje uspeva vključevati mojo močno potrebo po družbenem aktivizmu tudi v bolj intimistične pesmi. Mislim, da zato, ker se je moja družbena kritika potopila na etično-politično podstat, ki zdaj veje iz njih.
Nina Medved Fotografija: Uroš Abram
Sicer pa me že od nekdaj zanima človekovo bistvo in dostojanstvo, konflikti med intimnim in družbenim, pričakovanim in dejanskim življenjem, raziskovanje raznolikih psiholoških pramenov v medosebnih odnosih in človeško-živalskih odnosih.
Rodna doba je zaokrožena celota, ki jo dojemam kot nekakšen hommage ženskemu telesu in njeni (ne)zmožnosti reprodukcije. V oklepaju je namerno postavljena negacija, ki je prav tako dobila mesto v vaših pesmih in je zato enakovredno pozicionirana. Bi se strinjali s tem?
Vsekakor, še posebej, če se strinjava, da govori različnih oblikah (re)produkcije. Živimo v družbi totalne produktivnosti, v kateri je največji greh biti nezmožen dovoljšne produktivnosti, to je nekako vstopnica v kapitalistično družbo, sicer si potisnjen na sam rob preživetja. To je najširši kontekst te zbirke.
Živimo v družbi totalne produktivnosti, v kateri je največji greh biti nezmožen dovoljšne produktivnosti, to je nekako vstopnica v kapitalistično družbo, sicer si potisnjen na sam rob preživetja.
V bolj dobesednem smislu pa govori o tisti reproduktivnosti, ki nam povečini najprej pride na misel: o biološki zaploditvi otroka. Če razširim pogled, govori tudi o (re)produkciji novega bitja z biološkim in družbenim spolom, o odločanju za ta korak; iz še širše perspektive o produciranju, igranju raznih družbenih in intimnih vlog ter navsezadnje (re)produkciji bistva človeškosti – o ustvarjanju umetnosti.
V vaših pesmih pogosto obravnavate izkušnje ženskosti, materinstva in telesnosti. Kako bi opredelili odnos med vašo osebno izkušnjo in širšimi družbenimi vprašanji, ki jih v svojih delih naslavljate? Kako se prepletajo osebno in univerzalno, intimno in družbeno?
Ta vprašanja me zanimajo iz dveh razlogov. En je ta, da se nikoli nisem počutila kot ideal binarne delitve spolov, kot tipična deklica, ženska, pa tudi ne kot pravi tomboy. To je nekaj, kar raziskujem odkar pomnim. Najprej skozi zanimanja, igro, učenje, ki so morda nekoliko odstopali od tipičnega vzorca za deklice, bolj kot fantovske glasbene skupine me je zanimalo naravoslovje, taborništvo, računalništvo, z roko v roki z literaturo, petjem in gledališčem. Nato skozi raziskovanje performiranja spola: bila so obdobja, ko sem se oblačila izrazito deško, nato spet ženstveno, pa spet nekako »uniseks«, preizkušala sem različne sloge izražanja, utelešanja različnih vlog v interakcijah z drugimi in preigravanja pričakovanj, ki so jih imeli do mene. Kasneje pa bolj s poglabljanjem vase, branjem, pisanjem. Čutim močno potrebo po tem, da lahko s svojim življenjem sama definiram, kaj zame pomeni biti človek, bitje, oseba, ženska in katere družbene vzorce in rituale sprejemam ali opuščam, tu me močno nagovarja recimo pisanje Judith Butler. In da se trudim v odnosih z drugimi rahljati lastna pričakovanja do tega, kakšni naj bodo drugi. Iskreno se trudim ustvarjati okolja, kjer imamo vsi vse možnosti za to, kako želimo delovati in se izražati kot posamezniki.
Tako se me posebej dotakne, ko opazim, kako prihodnjim generacijam privzgajamo en ali drugi tradicionalni spol, kako z načinom govora druge vodimo v pričakovane reakcije in dejanja. Zelo me boli spoznavati, da je žensko telo pravzaprav družbena lastnina, saj je razkazovano na vseh oglasnih panojih, kjer je slečeno in razkosano na najbolj poželjive kose, zanj velja nekakšen skriti tihi družbeni dogovor, da se ga lahko vsi dotikajo, če si le tega poželijo, koliko je še drugega mehkega, prikritega, fizičnega, čustvenega, ekonomskega, verbalnega nasilja nad ženskami vseh starosti. In obratno tudi nad moškimi ali tistimi, ki se ne čutijo povezani z nobeno teh kategorij, saj pravzaprav od vseh terjamo, da bi se strpali v ta dva predalčka. Mislim, da delamo neizmerno škodo fantom in moškim, od katerih terjamo tipično moško čustveno zaprtost, ki je izjemno rušilna v medosebnih odnosih in za njihovo duševno zdravje.
Zelo me boli spoznavati, da je žensko telo pravzaprav družbena lastnina, saj je razkazovano na vseh oglasnih panojih, kjer je slečeno in razkosano na najbolj poželjive kose, zanj velja nekakšen skriti tihi družbeni dogovor, da se ga lahko vsi dotikajo, če si le tega poželijo, koliko je še drugega mehkega, prikritega, fizičnega, čustvenega, ekonomskega, verbalnega nasilja nad ženskami vseh starosti.
Materinstvo je tako samo en od procesov, ki zelo jasno povleče na plano družbena pričakovanja. Vsekakor pa ne moremo enakopravno sodelovati v skupnosti, kjer še vedno veljajo takšne napetosti med spoli, zato zame ta vprašanja zrcalijo vse od najbolj intimnih misli do družbenih vprašanj pa vse do svetovnega nazora.
V prvem tematskem sklopu Otrok se poigrate z idejo »igre, igrivosti«. V pesmih nastopajo nenavadni subjekti »majhna rdeča puhovka«, »nogice deklice«, pa pikapolonice, ki se odločijo ostati pod napuščem, zemljevid, ki utone v zelenem tapisonu. Je v vaših pesmih igra sinonim za nedolžnost?
Igra je princip človekovega delovanja, ki mi je osebno izjemno pomemben in fascinanten. Igro vidim kot uporaben pristop na umetniškem, introspektivnem, izobraževalnem, motivacijskem in mnogih drugih področjih.
V omenjenem ciklu pesmi sem se ukvarjala z igrami, ki se jih grejo otroci, ko pri različnih starostih raziskujejo svoj družbeni spol in ga s tem postopoma izgrajujejo. Ta igra je za otroka zdrava, je univerzalna in nedolžna, ni pa nujno toliko nedolžna za družbene skupine, v katere otrok vstopa in v katere bo vstopal kot odrasel človek, ko to ne bo več igra, pač pa način delovanja v svetu, še posebej, če v tem procesu odstopa od binarne delitve spolov.
Ker se odrasli bralci lažje poistovetimo s prikazanimi liki, če jih do njih pesem pripelje po pesniški obvoznici, sem se jim trudila omogočiti prostor za oživljanje domišljije, ki bi vodila bralčev pogled kot kamero: približala pogled na dekličine nogice, ga razširila na široki plan, da zajame še njeno mamo, pokazala na otrokov hrbet, oblečen v rdečo puhovko, da zato ne vemo ali je deček ali deklica (saj navsezadnje ni važno), ali na kopico dežnih plaščkov, obarvanih v vzorec pikapolonic … To mi je omogočilo zabrisati spol otrok, jih narediti bolj univerzalne, da jih bralec vidi predvsem kot neospoljene ljudi, še proste definicij in pričakovanj, ki jih odrasli nalagamo nanje vede in nevede.
V pesmi Igra vlog opazim označevanje odraslosti kot zanikanje igre. Zapišete »Otroške igre so prepovedane. Izmišljanje je prepovedano. Čas za resnično življenje.« in nato v pesmi Navidezna resničnost to isto negirate, saj: »Vse je igra, nič ni resnično.« Gre za antagonizem dveh vrednot v današnji družbi, kjer je igranje v virtualnem svetu družbeno dovoljen eskapizem, medtem, ko se odraslemu človeku ni dovoljeno več igrati. Bi lahko kaj več povedali o tem?
Igro razumem kot pristop k obdelovanju neke snovi, ki je lahkoten in manj obremenjen, igralcu pa omogoča, da preigra možne izide brez realnih posledic. To lahko vključuje različne principe: od igranja vlog, odprtega načina razmišljanja, domišljijske igre, povezovanja idej, dedukcije, strateškega načina razmišljanja … Za vsakega od teh principov danes najdemo na desetine izjemno kakovostnih družabnih iger, ki so priljubljene pri mladih in odraslih, pa tudi široko ponudbo računalniških iger. Sodobni zahodni človek je inteligenten, kognitivno široko razvit, razgledan, premore številne kognitivne potenciale, ki jih po zaključku šolanja ne razvija več tako strukturirano in aktivno, v kariernem polju pa morda ne more nagovoriti vseh zadovoljivo. Potrebuje miselne izzive, ki jih igre lahko ponudijo. S tem ni nič narobe, nasprotno, kakšno razkošje dejavnosti poznamo, ki nas lahko vznemirjajo tudi v odrasli dobi in nam omogočajo rast. Že dolgo niso samo križanke in sudoku ali šah tisti, ki nas ohranjajo budne in pozorne v ves čas spreminjajočem se svetu, ki pred nas postavlja vse zahtevnejše izzive. Ustvarjalen način razmišljanja, inovativno reševanje problemov, empatija ter sposobnost učenja so temeljne veščine, potrebne za uspešno soočanje z izzivi prihodnosti.
Po drugi strani je povsem naravno, da ob odraščanju postopoma odlagamo igre, ki so povezane z otroštvom. Naravno je, da se naučimo delati s svojimi čustvi, kako delujejo zdravi odnosi z drugimi, kako naj se obnašamo v družbi, pa tudi, da postopoma sprejmemo polno odgovornost za lastno življenje in sooblikovanje okolja, v katerem delujemo. Preigravanje dinamik kot so opisane v nekaterih pesmih, je v otroštvu povsem naravno in lepo, težava nastopi, ko je tak princip igre vpeljan v področja življenja, kjer nima kaj početi.
Poglejmo recimo pesem o deklici in mami, ki skozi igro preizkušata meje in pravila vzgoje. Deklica se z igrivim »ne« uči, kaj pomeni mami postaviti mejo in kaj se zgodi, če ne upošteva maminega pravila s tem, ko ji ne vrne telefona, vendar nič od tega ni zares. Obe se igrata, ponavljata vzorec in uživata ravno zato, ker vesta, da ni resnično, kazni ne bo – deklica bo telefon slejkoprej vrnila, njen »ne« je le igra, mamina jeza le hlinjena. Pa vendar se ob tem obe učita mehanizma postavljanja mej in pravil v njunem odnosu ter krepita čustveno vez skozi igro.
Nina Medved Fotografija: Uroš Abram
Parafraza »Vse je igra. Nič ni resnično« je v tej pesmi obrnjena v pozitiven pomen, čeprav me hkrati spominja tudi na njeno temnejšo asociacijo, izrek iz Bartolovega Alamuta. Spomni me na to, kako vse bolj živimo virtualna življenja, oddaljenega od pravega, resničnega življenja. Ne samo v smislu razlike med našim spletnim življenjem, telesom, identiteto ter na drugi strani fizičnim, »resničnim«. Obe polji sestavlja naše resnično življenje, tako prepleteni sta že. Govorim bolj o virtualnosti tega, kako se politika v vojnah »igra« z življenji ljudi, multinacionalna podjetja pa s celotnimi državnimi ekonomijami in globalnimi zalogami naravnih virov, kot bi dejansko igrala nekakšno groteskno različico Monopolyja. Kaže, da se dandanes človek ničesar več ne nauči, ne ve, kdaj je treba upoštevati meje, pravila, kdaj je čas za igro in kdaj za resnično življenje, taka igra ni prav nič lahkotna in igriva, samo skrajno neodgovorna in zaskrbljujoča.
V tematskem sklopu, ki ste ga naslovili Slovarji, se poigravate z označevalcem in označencem; raziskujete kaj se zgodi z besedo, ki se vrine kot noviteta v besednjak in nekaj označuje, a to označevanje ostaja prazno, neraziskano, in ga je možno zaobjeti zgolj z občutenjem, lovljenjem … Kot na primer besede »otrok, ati, ograje, odrasla ženska«. Kaj želite s tem sporočiti o jeziku in njegovi zmožnosti, da zajame kompleksnost izkustva?
Te velike besede ostajajo na videz prazne v mojih pesmih zato, ker so že močno napolnjene z družbenimi in intimnimi pomeni, s katerimi jih bo napolnil bralec. »Otrok« je že sam po sebi močen izraz, vase srka kopico čustev, vtisov, pričakovanj, stališč, političnih nazorov (»za otroke gre«), pesem bi bila preobložena, če bi dodajala še mojo inovativnost na tem mestu. To lahko počnem pri bolj drobnih, bolj fino uglašenih besedah.
Po drugi strani imajo besede izrazito osebne naboje in ljudje izven vseh uradnih slovarjev ustvarjamo svoje slovarčke skupnosti, v katerih delujemo, kot je recimo skupnost dveh partnerjev, družine, kroga prijateljev. V neko besedo, katere pomen poznajo, je zakodirana anekdota, ki se jim je zgodila in ki jo z uporabo besede, kot je npr. »ograja«, znova obudijo. To besedo so lahko izbrali zaradi podobnosti, torej metaforičnega principa, ali metonimičnega, simbolnega principa asociacij, ki se zbudijo v njih. Takšne izraze delimo samo s tistimi, ki so del naše čustvene skupnosti, ker jim sicer ne bo nič pomenila. Upala pa sem, da bo bralca ob tem, ko bo trčil ob izraz v pesmi, ki ga ne razume, spomnil na kakšne izraze ali navade, ki veljajo v njegovih (njenih) skupnostih.
Po drugi strani imajo besede izrazito osebne naboje in ljudje izven vseh uradnih slovarjev ustvarjamo svoje slovarčke skupnosti, v katerih delujemo, kot je recimo skupnost dveh partnerjev, družine, kroga prijateljev.
Na podoben način kot s kodiranjem skupnih doživetij v besedišče, se po mojem preobraža tudi jezik mlajših generacij, ki vase vleče meme, reele, koncepte in trende z globalnega spleta, ki pa so veliko bolj nekritično posrkani v njihov jezik ter intimna življenja (priznam, tudi v mojega). Včasih je bilo skupno doživetje, anekdota, zgodbica, ki si jo pripovedujemo in s tem obnavljamo čustveno vez s tistimi, s katerimi smo jo doživeli, temelj vzpostavljanja skupnosti in temu temelju smo lahko določili vir. Zdaj pa v našo zavest in jezik vdirajo vplivi, ki jih je nekdo na drugem koncu sveta sprožil v splet, a ne vemo, s kakšnim namenom. Zabave? Zaslužka? Političnega vpliva? Slave? Lahkotnega poigravanja z idejami, podobami, stališči, vlogami, perspektivami? To me včasih straši, ker imam občutek, da se vame nalaga nenadzorovano, neizogibno, smeti mojo podzavest, ki je ne uspem več pravočasno očistiti, verjetno je izklop z družbenih omrežij pač edini način.
V pesmih o materinstvu se najprej pokaže optimizem in čudovit zven stavka »bolj ko gre življenje zares, bolj dišimo po toplem mleku« in nam pričarate čudovite občutke, ki jih skorajda lahko zavonjamo. Ta sentiment se sicer hitro razblini, ko vstopi v ospredje predstava o ženskem telesu, ki je »igrača« v rokah »popravljalca« in ga označujejo vsi drugi izrazi, le subjekt nikoli ne postane. Od kje vam ta občutek za upodobitev te diskrepance med telesom, ki je vedno na razpolago drugim (medicini, farmaciji, postopkom, zdravljenju), le ženski in tako sami sebi ne?
Res imam pogosto občutek, da telesa, kariere, podobe žensk ne pripadajo posameznicam, ampak so neke vrste družbena lastnina. Kako bi si sicer drugače pojasnila to, kako pozorno nas ljudje v javnih prostorih opazujejo, naše prsi, trebuh, zadnjico. Kako široko razširjeno je še zmeraj otipavanje ženskih teles: ko smo mlajše, iz razloga neke spolne potešitve in vzpostavitve moči, kasneje pa morda iz nesenzibilnosti, recimo pri nosečnicah, ki jih mnogi poskušajo pobožati po trebuhu, še preden dobijo privoljenje ženske. Če povprašate svoje znance, kakšen delež žensk in kakšen delež moških bo odgovoril pritrdilno na vprašanje, ali se jih je kdo dotikal brez njihove privolitve in na način, da jim je bilo ob tem nelagodno?
Ko pa govorimo o zdravju žensk in zanositvi, še posebej stanjih, ki potrebujejo medicinsko podporo, je človek močno zreduciran na medicinski objekt, telo. Iz pogovorov z znankami in raziskovanja vem, da je še nedolgo nazaj veljalo skrito prepričanje, da je za težave, če težave so, zagotovo kriva ženska in se je iz medicinskega vidika poskušalo »popraviti« zgolj njeno zmožnost zanositve. Medtem je za moške veljalo, da so gotovo plodni in da tu težav ne more biti. To pomeni, da je bilo samo žensko telo podvrženo raznoraznim preiskavam in postopkom, pogosto bolečim, ki vključujejo boleče injiciranje, preglede nožnice, ki so za mnoge neprijetni, odvzemanje ščipov tkiva in tako naprej. Vse to je seveda lahko povsem normalen del nekega zdravstvenega postopka, če je ta potreben, če se pacientka z njim strinja, če je izveden na primerno senzibilen način, ki ni grob, vsiljen, samoumeven, pretiran.
Iz pogovorov z znankami in raziskovanja vem, da je še nedolgo nazaj veljalo skrito prepričanje, da je za težave, če težave so, zagotovo kriva ženska in se je iz medicinskega vidika poskušalo »popraviti« zgolj njeno zmožnost zanositve.
Še danes pa ti. medicinski paternalizem vztraja in je izkušnja pacientk odvisna predvsem od zdravnika ali zdravnice, tega, kako dojema in opravlja svoje delo. Tako so še zmeraj pogosti nepotrebni dodatni ginekološki pregledi, lahko jih opravljajo vsakič drugi zdravniki, kar pomeni, da je ženska, ki se že tako sooča z neko zdravstveno težavo, izpostavljena ginekološkim pregledom pri vrsti različnih oseb, pri čemer so nekatere lahko zelo empatične, druge skoraj nasilne v komunikaciji, tretje pri rokovanju z medicinsko opremo in tako naprej. Ne rabi priti do spolne zlorabe, da se ženska v takšni ranljivi poziciji počuti, kot da z njo rokujejo kot s predmetom, ne pa živim človekom.
Nina Medved Fotografija: Uroš Abram
Zato sem se v zbirki igrala z objektivizacijo ženske na različne načine, kosanjem subjektke na telesne dele in organe, na trebuh, prsi, jajčnike, zreducirala sem jo na igračo, mehanizem, podobo na oglasnem panoju, na vlogo žene, članice nekega družbenega razreda, kazala sem jo skozi kamero pesmi na točno določene načine, iz katerih ni mogla uiti, jo zalezovala v tako intimnem trenutku kot je tuširanje … V drugih pesmih pa sem ji poskušala vrniti človeškost, ogreti njene misli, čustva, vzbuditi vonj, nežnost, barve, stik z drugimi, individualnost, neko ljubečo resnico. Človeškost se v današnjem svetu izgublja, saj nas poskuša kapitalizem stisniti na nivo uniformirane podobe, kopipejst človečkov, izrezanih iz papirja, ki se v papirnati verigi srečni držimo za roke.
»Dan je gosta plodovnica, v kateri se obračam,« zapišete v pesmi Pričakovanja. Kako pomembna so pričakovanja v materinstvu in kako težko jih je ujeti, ubesediti?
Tu bo najbolje, da usmerim bralce k dvema romanoma, ki sta to posebej široko tematizirala: roman Anje Mugerli Pričakovanja, v katerem je ujela številne smeri, v katerih delujejo tovrstna pričakovanja, in roman Sheile Heti Materinstvo.
Ironijo opazim v pesmi Sanje o otroku. Sistemi, ki »bodočim materam« stojijo ob strani, so vedno z njo, so pravzaprav nadzirajoči, izjemno prijazno opozarjajo na nevarnosti, vendar ne prevzemajo odgovornosti. Kakšno vlogo ima v vaših pesmih ironija, pretiravanje?
Ironija je eden od pristopov, ki mi zlahka zlezejo v jezik, ker mi je osebnostno blizu. Ironija, ki se mestoma stopnjuje v sarkazem, na najtemnejše dni pa v cinizem, s katerim se borim, da mu ne bi prepogosto zapadla, saj se mi ne zdi najbolj konstruktiven način delovanja v svetu. Nekdo, ki ima izrazito optimističen pogled na svet, verjetno ne bi čutil potrebe, podobne moji, da iz tesnobe presnavljam voljo do življenja, iz stiske simbole, iz ujetosti ironijo in tako naprej. To so moja orodja, s katerimi sebi in drugim tolmačim svet, v njem iščem možne načine bivanja, smisla, resnico o stanju stvari. Kdo drug se obdaja z drugimi pesniškimi sredstvi, to pa so »moji objektivi«.
V pesmi Termin obravnavate tematiko splava, katere pesniške tehnike in jezikovne prijeme uporabljate, da bi čim bolje ujeli kompleksnost ženskega izkustva?
Zdaj, ko gledam nazaj na pesmi, do katerih že imam neko distanco, vidim, da sem bila do nekaterih subjektk, ki v mojih pesmih doživljajo težke trenutke, čim bolj nežna, kot bi jim želela podariti svetlo izkušnjo istega doživetja iz vzporednega vesolja. Njim sem dala krhke metafore, liričen, valovit ritem, toplino, pustila sem jim duhovno-telesno celovitost. Nisem imela srca podvreči jih hladnemu realizmu, ki je prisoten v nekaterih drugih pesmih, kjer sem s postopki pretiravanja, objektivizacije, citatnosti poskušala poudariti okoliščine, v katerih so lahko prav vse te izkušnje radikalno drugačne. Ampak to lahko napišem zdaj, ko sem zmožna samorefleksije, v času pisanja pa je bilo v meni prisotno povsem latentno in se je izražalo v pesmih, ne v zavednem pristopu k pisanju.
Vaša knjiga je polna referenc; Susan Sontag, Lucija Stupica, Anja Mugerli, Louise Glück, Virginia Woolf, kako pomembne so za vaše ustvarjanje druge ustvarjalke?
Opažam neko temeljno neskladje, da so v zadnjih letih v medijih, literarni kritiki, javnih dogodkih, in nekaterih nagradah, morda res na videz bolj izpostavljene ženske literatke in literati različnih manjšin, kot tisti iz LGBTQIA+ skupnosti ali priseljenski avtorji, po drugi strani pa nekatere vrste recepcije, kot je recimo obseg umetniških del ali dosežkov, s katerimi se mora avtor ali avtorica dokazati, da si prisluži naziv »uveljavljene_ga«, specifične nagrade, literarne analize, vključenost v kurikulume, mednarodna gostovanja, ki so morda za uveljavljanje in profesionalno delovanje avtorjev še bolj pomembne, še zmeraj zaostajajo. Ali da na žalost proces uveljavljanja enih avtorjev in poetik na drugi strani zaradi izjemne podhranjenosti slovenskega literarnega polja ogroža druge, ki se počutijo, kot da s tem izgubljajo svoj prostor, priložnost za pozornost javnosti, možnost preživljanja z ustvarjalnim delom. Je res to, da poskušamo doseči enakovreden dostop ženskih literatk (ali drugih skupin avtorjev) do vseh vzvodov literarne recepcije ne da bi ob tem »feminizirali« literarno polje, možno samo tako, da zmeraj ena ali druga skupina ali poetika ali identiteta avtorjev v celoti prevzame vajeti moči v polju?
Je res to, da poskušamo doseči enakovreden dostop ženskih literatk (ali drugih skupin avtorjev) do vseh vzvodov literarne recepcije ne da bi ob tem »feminizirali« literarno polje, možno samo tako, da zmeraj ena ali druga skupina ali poetika ali identiteta avtorjev v celoti prevzame vajeti moči v polju?
Zato mi je hudo, kadar se ujamem, da tudi meni z jezika zletijo predvsem predlogi za branje ali naslovi del avtorjev, veliko redkeje avtoric, ki so me res ključno premaknile. Daleč od tega, da jih ni, zgoraj sva že našteli nekatere, mednje zagotovo spadajo tudi Mária Férenčuhova, Saša Vegri, Albane Gellé in še mnoge druge. Bolj kaže na to, da sem tudi sama včasih zataknjena v ponavljanju istega ali da potrebujem več energije, da predstavim določene avtorice sogovornikom, zato je lažje poseči po v trenutku razpoznavnih referencah.
Zato se trudim širiti svoj bralni horizont z načrtnim branjem avtoric, da jih vključujem v enakovrednem ali presežnem deležu v program moje literarne delavnice, s čimer uravnotežimo šolski gimnazijski kurikulum, kjer so vključene v zanemarljivem deležu. Govorim o njihovem delu, citiram jih v knjigi, ki so jo močno navdihnile in tako naprej. Najraje pa bi videla, da bi končno popravili kurikulume in maturitetne sezname. Da bi v skoraj osemdesetletni zgodovini Prešernove nagrade po njej posegla še kakšna literatka, ne le Mira Mihelič, Svetlana Makarovič in končno tudi Erika Vouk. In tako naprej in naprej.
Zanimiva mi je povezava vaše poezije s temo fotografiranja, knjiga je tudi opremljena z vašimi avtorskimi fotografijami. Bi lahko parafrazirali citat Susan Sontag, ki je zapisan v vaši čudoviti knjigi in rekli nekako takole: »Poezija avtorja spremeni v opisovalca, ki opisuje resničnost drugih ljudi, nazadnje tudi lastno.«
V tej zbirki prav gotovo, saj se v njej ves čas ukvarjam s tem, da opazujem druge, pa sebe, pa sebe z drugimi. Vsa poezija seveda ne nastaja iz očišča opazovalke življenja, ki je v mojih prvih dveh zbirkah posebej prisotno. A ta način razširi fokalno točko ene posamezne subjektke, ki je intimistična in lirična na vprašanja skupnosti, kolektivnega, družbenega, pri čemer lahko poveže obe perspektivi. Pa tudi pravično se mi zdi na nek način – če si jemljem pravico do tolmačenja načinov bivanja drugih, je zame kot etičnega človeka pravično, da z enako osredotočenostjo pogledam tudi nase in lastno življenje.
Nina Medved Fotografija: Sami Rahim
Po drugi strani je vzpostavljanje podob ključno za to zbirko, tako v pesmih kot v fotografijah, ki se medsebojno izmenjujejo in dopolnjujejo s tem, ko se pojavljajo v različnih oblikah: od portretnih pesmi in fotografij, uličnih posnetkov in pesmi, ki posnemajo tak način v pesemski obliki, do kolažnih fotografij in najdenih pesmi. Skozi oba umetniška medija vzpostavljam podobe deklic, deklet, mladih žensk v luči različnih družbenih pričakovanj, nato pa te podobe spet razgradim ali pustim, da si jih bralec zgradi sam ob branju, jih vzpostavljam kot družbene stereotipe in mite, ki jih z drugo potezo že rušim.
Na naslovnici zrete skozi objektiv (poezijo) v življenje in mi vas lahko (razbiramo) gledamo nazaj. Kako pomembna vam je fotografija in kakšna je razlika do opazovanega v poeziji ali preko fotografije?
Ta fotografija je odličen izraz postopka, ki sem ga pravkar predstavila. Je avtoportret, ki bi mu danes rekli tako priljubljeni sebek, selfi, ki na prvi pogled kaže mene, mojo podobo. A ta podoba, poza, oblačilo, kompozicija, barvni učinek so vse umetniška izbira in niso naključni, avtoportret je zmeraj izdelana podoba umetnika, ki se načrtno predstavlja na določen način, v izbrani vlogi. Prav tako ni zares posneto moje telo, pač pa njegov odsev v ogledalu, ki je posnet skozi drugo izbrušeno steklo – fotografski objektiv. Zato je avtopotret zmeraj neke vrste sprehod skozi hišo iluzij. Bolj kot to, kar prikazuje, je zanimivo razmišljati o tem, zakaj nam umetnik želi prikazati točno to podobo? Zame je tudi ključ za dekodiranje celotne zbirke, ki sem ga skrila na naslovnico, in kako jo brati na teh raznolikih plasteh, skozi katere se lahko podi bralec naprej in nazaj, globlje in spet proti površini in ven, proti življenju.
