Damon Galgut: Obljuba (v slovenščino prevedla Alenka Ropret), Morfem 2024
Z bookerjem nagrajen roman Obljuba (Morfem, 2023) južnoafriškega pisatelja in dramatika Damona Galguta – pred njim sta isto nagrado prejela še dva Južnoafričana, in sicer Nadine Gordimer in J. M. Coetzee – je zgodba o različnih osebnostnih regresijah članov družine Swart, ki tekom štirih desetletij, ki jih roman opisuje prek turbulentnih političnih, predvsem postapartheidskih obdobij, kar je tudi eden glavnih tematskih zastavkov pisateljevega opusa, postopoma, a z gotovostjo, ki spominja na usodno prerokbo v starogrških tragedijah, razpada.
Swartovi so namreč Afrikanerji, torej belci, kar je kljub demografski večrasnosti Južnoafričanov pomembno omeniti. Ravno tako je v kontekstu nekdanje prostorske segregacije pomemben podatek ta, da Swartovi živijo v okolici Pretorie, na posesti, podedovani skozi generacije belskih prednikov, nekdanjih kolonialnih naseljencev. Ob tem nezanemarljivem okviru, ki življenjski standard družine a priori determinira, podrobnosti o družinskih članih v roman vstopajo retrospektivno, vsakokrat po smrti enega izmed njih, kar formalno gledano v romanu predstavlja vsako poglavje zase. Dogajalno gledano so vsa poglavja zasnovana na isti način – smrt enega izmed Swartovih, nato prenos novice drugim družinskim članom, ki so mimogrede med seboj zelo odtujeni, in končni pogreb, na katerem se razširjena družina sreča. Leta 1986 tako najprej umre mama Rachel, ki izgubi bitko z rakom, nato zaradi kačjega pika umre mož Manie, kasneje pa življenje v strelskem napadu izgubi še starejša hči Astrid in nazadnje sin Anton, ki stori samomor. Od družinskih članov tako ostane le najmlajša hči Amor, ki je ob mamini smrt stara trinajst let in se, kot beremo, še ne zaveda v kakšni državi živi, čeprav se njena politična zavest skozi časovni napredek romana postopoma krepi. Takrat, torej v času, ko je apartheidska ideologija uzakonjenega rasizma na vrhuncu, Amor sliši mamino poslednjo željo, da se del posesti podari temnopolti služkinji Salome, ki je za razliko od širšega kroga družine za mamo skrbela vse do njene smrti. K tej želji se Manie v pričo Rachel sicer zaobljubi, čeprav tako kot preostali družinski člani kasneje na obljubo namerno pozabi.
Fotografija: Pexels – Dilara Dogar
Za razliko od očeta, v javnosti samoprezentiranega kristjana, ki naj na načelni ravni svoje obljube nikdar ne bi prelomil, se Amor k izpolnitvi »materine zadnje želje in očetove obljube« edina moralno zaveže. To postane nekakšna rdeča nit, ki se linearno vleče skozi roman, čeprav ravno tako kot ignoriranje in zanikanje obljube s strani preostalih družinskih članov ostaja v pasivnem modusu pozabe, zaradi česar narativno gledano nikoli ne prevlada, temveč obstaja nekje ob strani, ločeno od drugega dogajanja v romanu.
To postane nekakšna rdeča nit, ki se linearno vleče skozi roman, čeprav ravno tako kot ignoriranje in zanikanje obljube s strani preostalih družinskih članov ostaja v pasivnem modusu pozabe, zaradi česar narativno gledano nikoli ne prevlada, temveč obstaja nekje ob strani, ločeno od drugega dogajanja v romanu.
Če so Swartovi svoje premoženje pridobili tekom večgeneracijskega dedovanja, pa ne moremo isto trditi tudi za Salome, katere glas v romanu pravzaprav nikdar ne slišimo, saj je kot literarna junakinja karakterno skorajda nerazvita, pri čemer se jasno kaže pisateljeva intenca upodabljanja zamolčanosti, utišanosti in nevidnosti nekaterih, suvereno lahko rečemo večinskih subjektov južnoafriške zgodovine.
Pod apartheidsko vladavino Salome namreč nima pravice ne do dedovanja ne do lastništva nad zemljo, ki je kot občutljiv medij južnoafriške politike v romanu premišljeno uporabljena. V luči lastništva zemlje, razlaščenosti Afričanov, družinskega spora in uzakonjenega rasizma zato ne preseneča, da so nekateri Obljubo primerjali s Coetzejevim romanom Sramota (Didakta, 2004). Na koncu romana, ki po kronološkem principu sedaj zajema družbeno-politično dogajanje sodobne Južne Afrike, Amor, zdaj kot odrasla oseba, nazadnje vendarle izpolni obljubo, ob kateri pa ima Salomin sin poslednjo besedo, ki nekako zapopade dekolonialni obrat, pri katerem je temnopoltim Južnoafričanom vprašanje čigava je zemlja povsem brezpredmeten, saj je odgovor nanj povsem jasen.
V izjemni stilistični maniri, ki prehaja med prvim in tretjeosebnim pripovedovalcem, ki spretno razširja nato pa spet oža fokus pripovedi, prehajajoč med protagonisti in njihovo širšo družbenopolitično okolico, pisatelj vseskozi ustvarja intimno vzdušje romana, četudi je mestoma do svojih protagonistov izjemno distanciran. Damon Galgut si navidezni resnosti navkljub dovoli smešenje svojih protagonistov, kar pogosto meji na javno, pred bralci torej množično, sramotenje. Karakterizacija protagonistov, razgaljenih v vsej njihovi absurdnosti, je zato pogostokrat opisana skozi modernistične postopke ubesedovanja, med katerim je polno ironičnih figur, kar romanu nedvomno daje tudi poseben bralnoestetki užitek. A ravno ta razgaljenost pisatelju dopušča poglobljen uvid v psihološke profile protagonistov, predvsem znotraj prizorišča normaliziranega rasizma.
V izjemni stilistični maniri, ki prehaja med prvim in tretjeosebnim pripovedovalcem, ki spretno razširja nato pa spet oža fokus pripovedi, prehajajoč med protagonisti in njihovo širšo družbenopolitično okolico, pisatelj vseskozi ustvarja intimno vzdušje romana, četudi je mestoma do svojih protagonistov izjemno distanciran.
Manieja recimo piči kača med fanatičnim dokazovanjem njegove goreče vere v božjo previdnost in to v letu 1995, torej v času prve demokratične vlade, zaradi česar v bolnici poleg njega leži tudi temnopolti bolnik, kar pisatelj humorno, a skrajno družbeno kritično opiše, rekoč: »Apartheid je padel, vidiš, zdaj umiramo eden poleg drugega, prav intimno blizu. Samo še tisti del, ko živimo, moramo spraviti v red«. Ta del, torej del skupnega sobivanja, pooseblja Astrid, ki okoli leta 2004 prešuštvuje z moževim temnopoltim poslovnim partnerjem, kar si leta nazaj sploh ne bi mogla predstavljati, ne ekonomsko ne intimno. Ker pa vsak družinski član pripada različnim religijam in njihovim ločinam – judovstvu, protestantski reformirani cerkvi, katolicizmu (kar je pomembno znotraj teološkega utemeljevanja rasizma, znotraj katerega so se Afrikanerji vzpostavili kot »nadljudje«) – kar navsezadnje nakazuje tudi na to, da belska Južna Afrika nikoli ni bila tako homogena in poenotena, razen seveda v odnosu do belskih privilegijev, Astrid pri spovedi duhovnika vpraša, »Ali mislite, da je greh večji, če prešuštvuješ s črncem?«. Podobno protisloven, tako v vlogi žrtve kot tudi v vlogi krivca za lastne eksistencialne nesmiselnosti, je tudi Anton, ki po nesrečnem zakonu in splošnem nezadovoljstvu, predvsem pa zaradi posttravmatskega sindroma, ki ga je spremljal od 80. let dalje, ko je med služenjem obveznega vojaškega roka ustrelil temnopolto demonstratorko, ob koncu knjige, leta 2018, naredi samomor, kar aludira na dokončen razpad ne le posamičnega subjekta, temveč celotne družine.
Ta del, torej del skupnega sobivanja, pooseblja Astrid, ki okoli leta 2004 prešuštvuje z moževim temnopoltim poslovnim partnerjem, kar si leta nazaj sploh ne bi mogla predstavljati, ne ekonomsko ne intimno.
Če pa dogajanje okoli družine Swart, ki deluje kot nekakšen mozaik večletnega družbenega dogajanja v državi, beremo kot politično alegorijo, potem moramo razpad družine nujno razumeti tudi kot razpad nekega družbenega sistema. Zato se zdi se, da so smrti družinskih članov, ki so po eni strani opisane v vzporedni naraciji uporov, izrednega stanja, splošne cenzure in ideološkega rasizma ter postapartheidskega obdobja Mandele, Mbekija in Zume, neizbežne za rojstvo novega družbeno-političnega sistema in miselnosti, znotraj katerih mora vse preteklo odmreti.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
