Meje zaupanja

Fotografija: Pexels, cottonbrostudio

Denis je po poznem kosilu, medtem ko je sonce sijalo skozi delno zastrto okno in ustvarjalo igro svetlobe, Uli pogledal naravnost v oči. Njegov glas je bil nežen kot sapica, ki lahno zaziblje listje na drevju: »Ula, močna si tudi brez mene, a vsi potrebujemo nekoga, ki nas dopolnjuje.«

Ula se je nasmehnila, poljubila Denisa na čelo in odgovorila: »Jaz sem tista, ki načrtujem, ti pa tisti, ki rešuje, ko načrt ne gre po pričakovanjih.«

»Res je. Moška in ženska energija – to je kot preplet niti pri nastanku tkanine.«

»V najini trenutni harmoniji občutim najvišji nivo izpolnjenosti,« je priznala vsa raznežena.

Ko je Denis pospravil krožnike v pomivalni stroj, je poklical desetletnega sina Lana, ki je bil vedno poln energije in navdušen nogometaš: »Lan, pripravi se, greva na trening.«

Ula je med vožnjo proti nakupovalnemu centru, kjer sta bila z Denisom dogovorjena, da izbereta najprimernejše darilo za Lana iz njegovega seznama želja, razmišljala o zaupanju. To je bil temelj njunega odnosa, ki se je izražal v skupnih odločitvah. Nikoli nista sprejela sklepa, dokler oba z njim nista soglašala. Po nakupu darila pa je Ula v želji, da bi ohranila iskrice v njunem vsakdanu, zavila še v slaščičarno, kjer sta pred leti imela prvi zmenek. Denis je občudoval, kako Ula vedno znova neguje njuno vez.

Po nakupu darila pa je Ula v želji, da bi ohranila iskrice v njunem vsakdanu, zavila še v slaščičarno, kjer sta pred leti imela prvi zmenek.

Zadnji pogovor o smučarskem izletu pa je pokazal, da tudi pri najbolj skladnih parih ostaja prostor za negotovost. Ko mu je omenila, da bi šla s skupino iz fitnesa za tri dni smučat v Avstrijo, je obmolknil. Vedela je, da ji ne bo nasprotoval, ni bil tip človeka, ki bi ji omejeval svobodo. Kot trgovski zastopnik je bil tudi sam pogosto z doma in je razumel potrebo po kratkih pobegih iz vsakdanjosti. A njeno prošnjo je kljub temu sprejel z rahlim neodobravanjem, ki ga je skušal prikriti. »Seveda,« ji je rekel s prijaznim nasmehom.

Ton glasu pa je nosil neizgovorjeno vprašanje, je to res potrebno. V njegovem srcu se je naselil občutek negotovosti, ki ga ni mogel pregnati. Spraševal se je, ali je to le običajna želja po svobodi ali nekaj globljega, nekaj, kar je začelo počasi razkrivati razlike med njima.

Te drobne napetosti Ule niso prestrašile, temveč so jo vzpodbudile k poglobljenemu razmisleku o subtilni tkanini zaupanja, ki je prepletala njun odnos. Ni šlo za slepo, romantično vero, da bodo vse razpoke izginile same od sebe. Njuno zaupanje je bilo zgrajeno iz pripravljenosti, da se sprejmeta v celoti, z vsemi željami, omejitvami in nepopolnostmi.

Ni šlo za slepo, romantično vero, da bodo vse razpoke izginile same od sebe.

Ko je Ula parkirala avtomobil in izstopila, ji je v mislih odzvanjala moževa trditev:
»Zaupanje ni nekaj, kar imaš ali nimaš, gradiš ga znova in znova, s čisto vsakim dejanjem.«

Med izbiranjem darila za Lana je še enkrat mimogrede omenila Denisu, da je danes zadnji dan, da odločitev o prijavi na smučanje sporoči organizatorju Emilu.

»Pa saj sem ti že rekel, da spoštujem vse tvoje odločitve,« je rekel, ne da bi jo spraševal o podrobnostih.

Vse se je zdelo popolno, dokler ni na poti nazaj prišlo do nepričakovanega dogodka.

Denis je vozil za Ulinim avtom, na prvem križišču bi odpeljala vsak v svojo smer. Ula je medtem poklicala Emila, da potrdi prijavo na smučanje. Njen telefon se je preko Bleutootha povezal s prostoročnim telefoniranjem v Denisovem avtu, ki je vozil tik za njo, in naenkrat je slišal Emilov glas: »Zdravo, miška!«.

Denisu je za trenutek zastal dih. Srce mu je začelo divje razbijati, kot bi ga nekdo potegnil iz sveta gotovosti v nekaj neznanega in bolečega. Njegov oprijem volana je postal trd, v glavi pa mu je završalo tisoč vprašanj. Občutek izdaje je bil kot ledena klofuta, ki mu je zamrznila misli in ga pustila brez besed.

Denisu je za trenutek zastal dih. Srce mu je začelo divje razbijati, kot bi ga nekdo potegnil iz sveta gotovosti v nekaj neznanega in bolečega.


Ula je hitro dojela, da je povezava odprta, zato je panično prekinila klic. Srce ji je razbijalo, ko je videla, kako je Denis prehitel njen avto in ji s kretnjami pokazal, naj vozi za njim. Ustavila sta se na odmaknjeni lokaciji, kjer je Denis izstopil in ji z žalostjo in razočaranjem v očeh vprašal: »Ula, kaj se dogaja?«

»Emilu sem hotela potrditi prijavo za smučanje, pa ga nisem slišala,« je hitela pojasnjevati.

Denis je molče stal ob njenih vratih in se zazrl v njene oči. Počutil se je prevaranega, čeprav ni vedel, ali ima pravico do tega občutka. Besedi »zdravo miška« so še vedno odmevale v njegovih mislih, vsaka ponovitev pa je bila bolj boleča od prejšnje.

»Miška, te je nagovoril,« je končno rekel, njegov glas je bil tih, prežet z razočaranjem.

»Miška, te je nagovoril,« je končno rekel, njegov glas je bil tih, prežet z razočaranjem.

Ula se ga je rahlo dotaknila, globoko vdihnila in molčala.

Tudi sama je bila prizadeta in presenečena, Emil ni nikoli do sedaj prestopil meje. Zavedla se je, da je meja med prijateljstvom in ljubeznijo med nasprotnima spoloma zelo tanka.

»Denis, med nama z Emilom ni ničesar. Če te to boli, da sem z njim v družbi, bom prekinila. Nikoli ne bi ogrozila najinega odnosa.«

Denis jo je zaskrbljeno gledal, nato pa tiho rekel:
»Ula, ne gre za to, kaj tebi pomeni Emil, ampak za to, kaj jaz pomenim tebi.«

Ula je občutila težo Denisovega pogleda. Njegova tišina je bila glasnejša od besed. Srce je panično podivjalo, ko je spoznala, da je nezavedno prestopila mejo zaupanja.

»Denis, res mi je žal. Nisem razmišljala, kako lahko to zgleda.«

»Pojdi zdaj po Lana, da te ne bo čakal,« je dejal in se vrnil v svoj avto.

Čustveni nemir se je kopičil v njegovem srcu. Želel ji je pustiti svobodo, a zdaj ni mogel več ignorirati občutka, da morda nekaj ni v redu.

Emil nikoli do sedaj Uli ni rekel »miška«.

Ula, Lanova mama, je sodobna ženska, profesorica ekonomije in feministka. Ve, kaj želi od življenja. Denisa je izbrala za moža prav zato, ker je v njem videla utelešenje moške energije, ki je dopolnjevala njeno ženstvenost. Imela je srečo, da je odraščal v enakopravnem družinskem odnosu in mu je bila samoumevna delitev dela med partnerjema.

Denisa je izbrala za moža prav zato, ker je v njem videla utelešenje moške energije, ki je dopolnjevala njeno ženstvenost.

»Mami, dal sem gol, naša ekipa je zmagala,« se je pohvalil Lan, še preden se je usedel v avto. Čestitala mu je in ga potrepljala po rami.

Tisti večer sta se Ula in Denis dolgo pogovarjala o svojih strahovih in pričakovanjih.

Denis je poudaril: »Tvojo strast do gibanja in novih aktivnosti občudujem. Toda tvoja rutina med tednom je prav tako del najinega življenja.«

»Razumem. Bi kdaj šel z mano teči ali na kolesarski izlet?« je vprašala z nasmehom, ki je bil kot požirek kave v trenutku, ko jo najbolj potrebuješ.

»Seveda. Samo opozori me v naprej, da se psihično pripravim,« je odvrnil Denis in se zasmejal. Njegov smeh je kot melodija razblinil napetost.

Ob koncu tedna je Denis presenetil družino z izletom v slikovito zimsko Mojstrano, kjer so si ogledali ledeno kraljestvo pred vstopom v sotesko Mlačca. Njuna koraka sta bila sinhronizirana, kot da sta se v tem trenutku znova našla. Lan je veselo tekel pred njima, snežni kosmi so mu plesali okoli glave.

Ula je nežno s prsti prepletla njegovo dlan v upanju, da prava ljubezen zmore prenesti vsako resnico. Njuna pogleda sta se srečala in ustavila na veličastnem ledenem oboku, ki ga je ustvarila narava. Spontano sta se nasmehnila. Denis jo je objel in rekel: »Včasih je ravnovesje tudi, ko enkrat ti nosiš večji delež, drugič pa jaz«