Silva Batič Rožman izhaja iz konkretne življenjske izkušnje, ki jo postopoma razpira v širše vprašanje osebne integritete, pravičnosti in razmerij moči. Njeno pisanje zaznamujejo stvaren, neposreden jezik, psihološko opazovanje in izrazita potreba po razumevanju preteklih dogodkov. Posebej zanimivo je, da pripovedovalka tudi po časovni distanci ne more povsem razvozlati ravnanja ljudi, ki so odločilno vplivali na njeno življenje.
Arhiv avtorja: Silva Batič Rožman
Zgodba Silve Batič Rožman razpira bolečino zaradi Jankove neizpolnjene obljube, ki je možu in njegovi družini pomenila upanje na pravičnost, pripadnost in korenine v domači zemlji. Pripovedovalka skozi leta vztraja pri opominu, saj v bratovi obljubi vidi več kot kos zemlje – vidi priznanje, popravo starih krivic in dokaz, da besede lahko postanejo dejanja.
Mojstrica kratke zgodbe Silva Batič Rožman je napisala nekaj o odhodu … nežnem in bolečem, kot zna le ona …
»Morda sem ljubosumna. Morda me je strah. Odrasel si hitreje, kot sem si priznala. Ko sem slišala ›slabovidna‹, sem začutila, da te svet ne bo prizanesljivo objel.«
Silva Batič Rožman piše o srečanju med slabovidno Betko in Galom. Betka mu z večerjo v temi dovoli vstopiti v svoj svet. Takrat se je v Galu nekaj premaknilo. »Slepota ni le izguba vida,« je pomislil, »je izguba prostora, razumevanje, toleranca.« Zelo subtilna, intimna zgodba z močnim družbenim sporočilom, da se je potrebno empatično vživljati v drugega. Silva Batič Rožman je postala prava mojstrica kratke zgodbe!
