“Nisem vedela, kako. In tako nasilna je bila ta prva ljubezen, da ji le težko odpustim to grobost. Do njega sem čutila nežnost, življenje do tedaj je bilo tako surovo in neznano, in medtem ko sem delala načrte, se je začelo dogajati pravo življenje.” (Maja Drolec)
Arhiv značk: kratka zgodba
Zgodba pripoveduje o gimnazijcu iz revne družine, ki z zvijačo pridobi materin podpis, da lahko opravi svoj prvi padalski skok, in se kljub strahu ter notranjim dvomom poda v zrak. Ob prvem skoku se sooči z lastno ranljivostjo, pogumom in občutkom, da je opazovan in varovan – tako od ljudi kot od nečesa višjega.
“Socializem mi je glavo napolnil z neuporabnimi neumnostmi in ideali, med drugim tudi, da ne izbiraš poklica zaradi denarja temveč svojega notranjega klica, da si ne izbiraš fantov zaradi tega, ker imajo dobre avtomobile ali so v srednji šoli »jocks« ali »popular«, temveč ker se zaljubiš, začutiš privlačnost. Ta socializem nas res ni dobro pripravil na kapitalistično džunglo v Kanadi, pa tudi na to, kar je sledilo po razpadu Jugoslavije ne. Ampak to je že druga zgodba.” (Vanja Kovač, Izseljenka)
Zgodba prepleta glasova Sergeja, ki zaradi zavrnitve bojevanja v Afganistanu preživi deset let v sibirski kazenski koloniji, in Katjuše, ki ga v Moskvi zaman čaka. Njegovo trpljenje, moralna drža in spomini se zrcalijo ob njenem vse težjem vsakdanu, pomanjkanju in postopnem sprejetju novega življenja z drugim moškim. Ko se Sergej po letih vrne, izve, da je Katjuša odšla dalje; ostanejo mu le spomini, ki jih zapisuje, ker je izgubil tako domovino kot ljubezen.
Besedilo je na državnem srečanju V zavetju besede 2025 prejelo zlato priznanje za uvrstitev v finale. Avtorju iskreno čestitamo!
Zgodba Silve Batič Rožman razpira bolečino zaradi Jankove neizpolnjene obljube, ki je možu in njegovi družini pomenila upanje na pravičnost, pripadnost in korenine v domači zemlji. Pripovedovalka skozi leta vztraja pri opominu, saj v bratovi obljubi vidi več kot kos zemlje – vidi priznanje, popravo starih krivic in dokaz, da besede lahko postanejo dejanja.
Zemlja je postala izsušena in tiha, brez živali, letnih časov in skoraj brez možnosti pridelave hrane, ljudje pa so se morali za preživetje vrniti k osnovnim orodjem in znanju. V takšnem svetu sta ostala le še ženska in moški, vsak s svojimi majhnimi njivicami, na katerih se trudita vzgojiti nekaj hrane, obenem pa si kljub osamljenosti iščeta bližino v virtualni intimnosti. Toda tudi njuno prizadevanje je zaman – semena ne bodo več vzklila, rodovitnost je izginila in s tem je dokončno zapečatena usoda človeštva.
Mojstrica kratke zgodbe Silva Batič Rožman je napisala nekaj o odhodu … nežnem in bolečem, kot zna le ona …
»Morda sem ljubosumna. Morda me je strah. Odrasel si hitreje, kot sem si priznala. Ko sem slišala ›slabovidna‹, sem začutila, da te svet ne bo prizanesljivo objel.«
Aziz se čudi, kako kratek čas Slovenci žalujejo za svojimi mrtvimi v primerjavi z Alžirci. »Videl sem dva mlada moška, ki sta po očetovem pogrebu šla v restavracijo, nasmejana!« je rekel osuplo. (kratka zgodba Saïda Khatibija: Krematorij … in živeti med mrtvimi)