Fotografija: Pexels – Mwabonye Ringa
Jaka praznuje svoj 21. rojstni dan. Soba je prazna, na steni fotografija; kot otrok se objema s starejšo sestro in bratom. Njegova visoka postava je zdaj rahlo ukrivljena, s poškodovanim kolenom je hoja počasna, koraki dolgi. Zaradi očal večkrat dvigne glavo od brade navzgor, kot da bi iskal glasove, ki mu šepetajo in mu delajo družbo v samosti, svetlejši skodrani lasje – nadaljevanje njegovih sanj – so speti na vrhu glave. Oblačila so povaljana, smrdijo po tobaku, koki in marihuani, da se že od daleč vidi in vonja slaba higiena, spredaj je na oblačilih polno luknjic od ogorkov čika, ki je stalno prisoten v roki. Ne smeji se več. Če spregovori, se pokaže uničeno zobovje, na orumenelih prstih srebrn prstan, kot posmehljiv tujek, ki kriči: »Kaj mi pa morete?«
Začela je pestovati dojenčka v sebi, še preden je zanosila.
Preden se je rodil, sta z Bojanom izvedela, da je kromosomska slika ploda nekoliko spremenjena.
Pa ne moj otrok, je spreletelo Heleno. Takrat je prvič jokala zaradi njega.
Preden se je rodil, sta z Bojanom izvedela, da je kromosomska slika ploda nekoliko spremenjena.
Pa ne moj otrok, je spreletelo Heleno. Takrat je prvič jokala zaradi njega.
Menda so to lepi, veliki ljudje, je rekla zdravnica, ki je spremljala njeno nosečnost. Vprašanje, kako je z možgani … je pomišljala Helena. Kaj, če bo …
To ni sindrom, za to se nosečnosti ne prekinja, je bilo vse, kar sta z Bojanom izvedela na oddelku za medicinsko genetiko.
In rodil se je Jaka. Padala je toča, konec maja, nekaj minut čez pol četrto popoldne. Bojan je bil prisoten pri porodu. Bil je ves nervozen, skrbelo ga je. Pa ne toliko, kako bo potekal porod, kot strah, kakšen bo otrok.
Takoj, ko se je Jaka rodil, ga je Helena prepustila babici, ker je trepetala, če je vse v redu … ima roke, noge … Ima. Ja. Je popoln deček pri treh kilogramih in pol in dvainpetdesetih centimetrih.
Ko so ga položili k prsim, je začutila njegovo trdo upornost in moč.
Zunaj pa rekviem za kristale, ki so se usuvali iz neba.
»Pizda, avto mi je zbila toča. Ah, jebi ga!« so bile Bojanove spremljajoče besede ob evforiji nad novorojenim družinskim članom gledajoč skozi okno.
Helenin mali … Jaka, ima enajst let. Po večerji je hotela, da pospravi za seboj.
»A še kdo pride?« Ta fant je večkrat malomaren. Helena se trudi, da ne bi bil tako površen.
»Ja, očka.«
»A res?« Jaki se oči zaiskrijo. Očeta imajo radi vsi trije otroci. Jaka nadaljuje: »Saj vem, zakaj. Mene želi videti.«
Helena vidi otroka, lačnega očeta, brata, družine. Morda pa mu ona le daje premalo. Ob večerih je pri njima mirno; Helena bere, spremlja Dnevnik po televiziji, Jaka povečerja, gleda v tablico ali bere. Rad bere, spet nov fantastični roman. To poletje veliko bere in se potaplja v svet »srečnežev«, ki se jim življenje dogaja kot v pravljici, vedno s srečnim koncem. Glavni liki zmagujejo to življenje, on pa še tipa, plava med očetom in mamo, ki bi ga še poljubljala za lahko noč, a se umakne, kot bi se vsak pubertetnik, zato Helena ne sili vanj.
Helena dobro ve, kakšno je žalostno otroštvo; ko vidiš grozo, veliko groze, preden spoznaš življenje. To je sama doživela, zato ve, da bi morala biti družina za vsakega otroka prvo varno pribežališče.
Helena dobro ve, kakšno je žalostno otroštvo; ko vidiš grozo, veliko groze, preden spoznaš življenje. To je sama doživela, zato ve, da bi morala biti družina za vsakega otroka prvo varno pribežališče.
Očetovi udarci malo pred odhodom od doma, skoraj pred poroko. Plazila se je ob zidu hiše, ko se je vračala iz šole, da ga ne bi srečala. Druženje s sosedovimi otroki, vrstniki, je bilo prepovedano, ograja okoli hiše je bila meja, vse, kar je bilo čez, je bilo prepovedano. Tudi govorjenje pri jedi je bilo prepovedano.
Heleni so velikokrat pritekle solze in nekaj v njej je začelo otrdevati. Večkrat je odtavala v gozd, kjer se je sprehajala in sanjarila. Peš se je odpravila po stezah, ki so pozimi neprehodne, tekla je in spotoma zadevala ob veje in kamne, utirala si je pot skozi zeleno vlago tega širnega rastlinskega prostora. Noge je imela blatne, obleka je bila povsem premočena.
Spoznala je princa svojega življenja.
Po sedmih letih je poklicala domov: »Dobila sem punčko.«
Oče pa se je krohotal: »A punčko?«
Čutila je posmeh tujca.
Šele čez šest let, ko je rodila sina, je to pomenilo nekaj več. Takrat je oče rekel Bojanu, ki je Heleno varal že kakšno leto: »No, zdaj, ko imaš sina, se pa umiri.«
Čez enajst let je Bojan odšel.
Tulila je kot žival in jokala in rjovela.
Zavlekla se je globoko v kočo svojega telesa, ki je postalo lahko, brezizrazno, shirano in brezbarvno. Učila se je prepoznavati in sprejemati to novo telo iz dneva v dan, dnevi pa so bili mračni, že v svitu potopljeni v dež, praznina je bila vsepovsod, predvsem tam, kjer bi moral biti kakšen nepozaben skupni trenutek.
V sprejemni sobi sodišča za ločitve že sedijo Bojan z odvetnikom in Helenina odvetnica.
»Še imata čas, da si premislita,« želi biti zabaven Bojanov odvetnik.
Heleno stiska v grlu. V resnici je upala, do zadnjega trenutka je upala. Same sebe sploh ni razumela, da je tako naivna, ampak do tega trenutka je še vedno upala, da se bo zgodil čudež, da si bo Bojan premislil in ji bo rekel, da je zajebal. Res je bila naivna.
Heleno stiska v grlu. V resnici je upala, do zadnjega trenutka je upala. Same sebe sploh ni razumela, da je tako naivna, ampak do tega trenutka je še vedno upala, da se bo zgodil čudež, da si bo Bojan premislil in ji bo rekel, da je zajebal. Res je bila naivna.
Jaka je narkoman. Že pol leta je na ulici.
Helena vidi, kako besen je Jaka. Nazadnje, imel je rojstni dan, nekaj surovega je viselo v zraku. »Ima me, da bi vse razfukal, poslal vse v kurac«.
Manja, njegova osemnajst let starejša sestra ga je grobo zavrnila: »A ti misliš, da je vsem na svetu lepo? Je treba delat!«
Jaka ve, da lepo življenje beži mimo njega: »A ti sploh veš, kolk sem garal, da sem dobil ušivih dvajset evrov?«
Helena ga je vprašala, če kaj vidi Tamaro.
»Ne, ona se seli od matke do fotra, zdej so dobil še enga dojenčka, kje ma pa cajt zame.«
Čuti se, da je osamljen, naveličan je ulice, lakote, mraza …
Spet se zadere nad sestro: «Pizda, tamala, ti ne veš, kakšna scena je tm v kevdru, skoz ena jeba, med sabo si krademo in se jebemo za ta kurčev dnar.«
»A ti ni oči rekel, da se pridi domov, v babino prazno stanovanje, vsaj umit,« nadaljuje Helena, ker jo boli ob vsem tem, kar sliši.
Spomini na toplino doma so v Jaki potlačeni. Po sebi brska za ostanki. Ustvarja si male podobe vsakdanjega življenja, čas pa neizpodbitno teče dalje. Rad bi se zazrl vase, da bi uzrl svoje mesto, a ne vidi ga brez droge. Na ulici se da preživeti, so mu govorili. Ničesar ne rabiš. Na smetišču se vedno kaj najde.
Po enem letu Jaka pokliče Bojana, naj pride ponj v zapuščeno mesarijo. Odloči se za komuno.
Na žalost so bile vse samo iluzije. Jaka je v komuni zdržal šest dni, potem pa zbežal; brez jope, brez denarja … spet je bil brezdomec.
Besede psihiatrinje so bile, da je fant v hudi depresiji. »Nič ni, v čemer bi se videl dobro.«
Jaka se je med pogovorom jokal in povedal, kako jih pogreša – vse svoje, da so se v šoli vedno norčevali iz njega, »če sm naredu nalogo so se režal, če jo nisem, sem bil pa car, sam kaj, ko sem pol dobiu cvek.«
Heleni je hudo, po koščkih bi si izrtrgala srce iz prsi zanj.
Zofka Kveder je napisala, da je življenje, kakor morje, zdaj gladko in ljubeznivo, mehko in prekrasno, potem pa zopet divje in hudobno.
Zofka Kveder je napisala, da je življenje, kakor morje, zdaj gladko in ljubeznivo, mehko in prekrasno, potem pa zopet divje in hudobno.
Helena se zaveda, da že dolgo hodi na vrh svoje gore in se vzpenja, vzpenja … proti gorečim plamenom.
