Foto: naslovnica antologijske zbirke Naši komadi : 111 slovenskih pesmi za bolj ali manj mlade in vse druge. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026.
Ilc, Andrej (izbral in spremna besedila napisal). Naši komadi : 111 slovenskih pesmi za bolj ali manj mlade in vse druge. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026. (Zbirka Sončnica).
Začeti z molitvijo. Zakaj pa ne. Roza je pesnik, ki zna obračati besede tako, da vedno pogledajo v nas. In ne zgrešijo. V molitvi Jezik naš nastopa kot zaščitnik slovenščine, nekakšen pesniški mušketir, ki konča pesem na najboljši možen način: »in ne preženi nas v angleščino, ampak nam omogoči čim več dobrega.«
Tako kot se kompilacija, kot ji pravi selektor Andrej Ilc, začne, tako se tudi konča; z molitvijo Otona Župančiča, ki nas tam nekje iz onstranstva opozarja, kaj je usoda in kako ji ne bomo ušli. In potem se ozremo nazaj in začnemo brati, kar smo pustili za seboj, tako kot lahko beremo to kompilacijo, ki preskakuje kot obrabljena plošča, na kateri so pragovi nekih davnih poskusov napisati pravo pesem, takšno, ki bi znala končati v antologiji.
Sam sem sodeloval pri sestavljanju dveh antologij slovenske poezije (Antologija slovenske punk poezije, Zamenite mi glavo in Antologija slovenske športne poezije, Vsak boksar boksa svoj boks), zato vem, kako hitro se ti zgodi, da izbereš napačne pesmi, ali pa pozabiš tiste prave.
Andrej Ilc je seveda eden tistih, ki že dolgo pije iz tolmuna poezije, zato lahko zaupamo njegovemu instinktu. Pri poeziji preprosto ne gre brez subjektivnosti in tudi improvizacija je vedno dobrodošla. Razen seveda pri konsenzu večine, ki je prepričana, da je nekdo dosegel višine, s katerih ne more več strmoglaviti med navadne smrtnike; slednjega v Naših komadih v večini ni zaslediti, saj so bile veličine že deležne svojega koščka večnosti, v bolj reprezentativnih antologijah. Tako ostane prostora za nekatere drugo in tretjeligaše, ki se trudijo zgolj presenetiti, sebe in druge, v tem primeru bralce, ki se še kako razveselijo takšnih prijetnih presenečenj, kot je denimo Hvalnica Slavice Remškar.
Pri poeziji preprosto ne gre brez subjektivnosti in tudi improvizacija je vedno dobrodošla. Razen seveda pri konsenzu večine, ki je prepričana, da je nekdo dosegel višine, s katerih ne more več strmoglaviti med navadne smrtnike; slednjega v Naših komadih v večini ni zaslediti, saj so bile veličine že deležne svojega koščka večnosti, v bolj reprezentativnih antologijah.
Ravno v teh raztresenih biserih, ki jih je v tej popotniški knjižici, idealni za dodatek k letališki prtljagi, kar nekaj, je največje bogastvo takšne izdaje. Na začetku sem bil malce zadržan, vendar sem se jo kmalu navadil odpirati na naključnih mestih, tako kot tudi sicer poslušam glasbo, brez načrtnega iskanja določenega žanra, jaz zagrabim njo in ona mene, kjer ji je volja.
Kar poskočil sem, ko sem na 118. strani odprl pesem Anje Novak Anjute Slovenska narodna, ki jo bom tule citiral v celoti, ker bi rad, da jo prebere tudi kdo, ki kljub tej recenziji antologije slovenskih pesmi za bolj ali manj mlade in vse druge ne bo vzel v roke: »Čutila si/toliko bolečine/svojega očeta,/ki se je do mrtvega/napil,/da ti je razneslo/ prsni koš/in so te po koščkih/pobirali po obali/tvoje domovine,/žive naj vsi narodi/in dober pečen/svinjski odojek./Dobro nam gre./Začenjamo v pizdi./Končujemo v poeziji.«
Takoj sem se odločil, da to pesem dodam v korpus poezije za recital slovenske punk poezije, saj je to tisto, kar bi lahko res bila poezija. Jani Sever bi bil gotovo vesel in bi se vsaj malce nasmehnil. Pesem je bila objavljena v samozaložbi, naslov pa je Žilažili, kakopak.
In ko smo že pri punk poezije, je v antologiji tudi pesem Braneta Bitenca, seveda še kako aktualen Vojak; sam bi ga sicer zamenjal s kakšno drugo pesmijo, morda bolj primerno za takšno antologijo, kar je le moja kaprica in več kot to.
Takoj za Anjuto je v izboru pesem Borisa A. Novaka, enega tistih, ki sodijo v prvi razred antologijskega vlaka, ki pa je tudi v tej kompoziciji več kot izvrsten izbor, tudi njegova pesem OD/LOČITVE, 11 je dejansko antologijska, kot se temu reče med laiki, sploh njen konec: »Med obupom in upanjem/izberi upanje:/težje ga boš nosil.«
Ker sem tudi sam eden tistih, ki so se znašli v njegovem izboru, lahko potrdim, da ima dober nos; tudi sam bi se gotovo zataknil pri pesmi Včasih je praznik, s katero sem poskusil ujeti depresijo prazničnega dne. Včasih je dobro, da nekdo drug namesto tebe izbira prave komade in tako s tvojih ramen sname breme presojanja, pa tudi obsojanja. Sam sem bil vedno preveč strog do lastnega pisanja, kar pa še ne pomeni, da si mnoge pesmi niso zaslužile nagle smrti; včasih so najboljše pesmi tiste, ki jih nisi napisal, ali pa izdal.
Včasih je dobro, da nekdo drug namesto tebe izbira prave komade in tako s tvojih ramen sname breme presojanja, pa tudi obsojanja. Sam sem bil vedno preveč strog do lastnega pisanja, kar pa še ne pomeni, da si mnoge pesmi niso zaslužile nagle smrti; včasih so najboljše pesmi tiste, ki jih nisi napisal, ali pa izdal.
Všeč mi je, da si je upal v antologijo umestiti nekatere pesmi, ki jih sicer ne bomo našli v katerih reprezentativnih antologijah slovenske poezije, tudi na škodo kakšne avtorica ali avtorja, ki je imel od nekdaj bianko ček za mesto v tovrstnem izboru.
Vsekakor osvežitev, ki jo sprejemam z odprtimi rokami. Tako lahko uživamo v presenečenjih, kot je denimo Potemska pesem Barbare Gregorič Gorenc, ki jo selektor antologije postavlja ob bok Niku Grafenauerju; povsem zasluženo, saj je Potemska pesem posrečena pesem nekoga, ki ni imel prave namere napisati nekaj presežnega, pa mu je vseeno uspelo ujeti
Še bolj srečen sem bil ob prebiranju Princeske Andreje Vidmar, ki je drugače morda nikoli ne bi prebral. Podatek, da je v minulem letu v Sloveniji izšlo okoli 500 pesniških zbirk, nas pripelje do srhljivega spoznanja, da vseh teh biserov preprosto nikoli ne bomo mogli prebrati v eno takšno ogrlico, kot je prav takšna antologija; zato je še toliko bolj dragoceno, da je nekdo s tal pobral takšne bisere kot je pesem Princeska.
Podatek, da je v minulem letu v Sloveniji izšlo okoli 500 pesniških zbirk, nas pripelje do srhljivega spoznanja, da vseh teh biserov preprosto nikoli ne bomo mogli prebrati v eno takšno ogrlico, kot je prav takšna antologija; zato je še toliko bolj dragoceno, da je nekdo s tal pobral takšne bisere kot je pesem Princeska.
111 komadov odpira vrata mnogim drugim pesnicam in pesnikom, ki bi si zaslužili vsaj še eno takšno antologijo in v njej častno mesto, takole na prvo bi se spomnil samo nekaj imen: recimo Jani Sever, pisec besedil kultne post punk skupine Čao pičke, ki je sicer dobil svoje mesto v Antologiji slovenske punk poezije, a bi nekateri njegovi komadi gotovo lahko stali med resnimi pesniškimi bardi, pa seveda Boštjan Seliškar in Muanis Sinanović, da o Blažu Iršiču ne govorim, saj gre za eno najmočnejših imen naše poezije.
No, morda pa so bile njegove pesmi že v kateri od prejšnjih kompilacij in sem to po nesreči prezrl; tudi sicer je vedno več knjig, ki jih nisem uspel prebrati in prebaviti, tako da je zame to pravi in edini način, da rešim kakšno pesem ravno z branjem tovrstnih antologij.
Včasih pridejo dnevi, ko glasba ne more do vas, pa če se še tako trudite, da bi jo slišali; vse zveni presušeno, kot so v teh dolgih avgustovskih dneh presušena rečna korita in požgane mestne trave, ki jih ni požgala poezija Daneta Zajca, čeprav je bila vedno dovolj močna za kaj takšnega; takrat se v tišini rodi poezija, ki pomaga tudi najbolj posušeni duši: »Rahljajte se,/vsak dan znova,/kot bi pripravljali/zemljo na setev/ali vzglavnik/pred spanjem,/žalost bo izpuhtela,/razgradila se bodo/razočaranja/in zamere,/vzšel bo nasmeh,/osvobojen teže,/in vas spomnil, kako radi,/kako zelo radi/pravzaprav živite.«
To je blagost Maše Ogrizek, na strani ki je svojo pesem iz rokopisa podarila selektorju antologije, zdaj pa se lahko veselimo tudi njene samostojne zbirke, ki se bo v kratkem gotovo našla na kakšni od knjigarniških polic.
Čisto za konec bi kot eden avtorjev prosil selektorja in založnika, če lahko naslednjič podarim pesem brezplačno, svoj honorar pa namenim v dobrodelne namene; morda tega nihče ne bo opazil, a bom imel vsaj občutek, da sem nekaj res dal, poleg teh nekaj verzov, ki imajo svojo ceno, vidno v položnicah na mojem hladilniku.
Čisto za konec bi kot eden avtorjev prosil selektorja in založnika, če lahko naslednjič podarim pesem brezplačno, svoj honorar pa namenim v dobrodelne namene; morda tega nihče ne bo opazil, a bom imel vsaj občutek, da sem nekaj res dal, poleg teh nekaj verzov, ki imajo svojo ceno, vidno v položnicah na mojem hladilniku.
In se spet spomnim Braneta in ene njegovih antologijskih pesmi, ki gredo nekako takole: »na hladilniku sta dve injekciji in tako rad bi si …«
Morda kdaj drugič, v kakšni novi antologiji, ki jo bo upam še vedno urejal Andrej Ilc.
Hvala, ker si nas spravil na to kompozicijo, ki lahko zdaj potuje po širjavah naše puste dežele, ki čaka dež, ne odrešitelja. Nekaterim pesmim bi morali res priložiti navodila za uporabo, večino teh pa izdajati na recept, saj poezija nedvomno zdravi in to z mnogimi stranskimi učinki.
Objavo je Omogočila Javna agencija za knjigo RS.
