Skrivnostna igra

***

Radovednost je premagala razum v trenutku, ko je Ida, moja naslednica, odšla po neki dokument. Odprla sem mapo z osebnimi ocenami, ki je ležala na njeni mizi.

Obstala sem. Prav takšno oceno sem mu dajala, ko sem bila še vodja. Takrat direktor z njo nenadoma ni bil zadovoljen in jo je vedno znova popravljal navzgor. Zakaj je tokrat ostala nedotaknjena?

Teden dni pozneje je Ida oddala odpoved.

»Zakaj?« sem jo vprašala.

Pogledala je v tla.

»Nekaterih stvari pač ne morem delati tako, kot pričakujejo od mene.«

Nisem je spraševala naprej. Čez čas se je prvič nasmehnila.

»Hčerka me bo zaposlila. Še dve leti, potem se bom lahko upokojila.«

»Razumem.«

Nisem vedela, koliko je v njeni odločitvi resnice in koliko neizrečenega.

Po njenem odhodu sem bila primorana znova prevzeti vodenje finančno-računovodskega sektorja, saj je bilo nadomeščanje vodje vključeno v razvid del in nalog. Njena odločitev, da odide tik pred izdelavo letne bilance, me je razjezila. Lahko bi počakala še nekaj tednov in odšla, ko bi bilo najzahtevnejše delo za nami. Očitno se ji ni zdelo vredno odlašati, čeprav se je zaposlila pri svoji hčeri. Tako je dodatno delo znova padlo name, čeprav sem se komaj otresla prejšnjih obremenitev.

Ob tem sem se spomnila, kako sem se pred časom sama odločila, da naredim korak nazaj.

Še pred nekaj meseci sem bila prepričana, da bom kot vodja ostala vse do upokojitve. Svoje delo sem dobro poznala, ga opravljala z veseljem, skrbno spremljala spremembe predpisov in se nenehno izpopolnjevala.

Direktorjeva nepravičnost do Petra me je vse bolj obremenjevala. Njegovi posegi v ocenjevanje so spodkopavali mojo avtoriteto in kvarili odnose na oddelku. Odgovarjala sem za rezultate, ne da bi lahko dosledno uveljavljala pravila, ki so veljala za vse.

Kolikšen del svojega življenja še nameravam žrtvovati zanje, sem se spraševala.

Nekega večera me je triletni sin objel okoli vratu in približal svoj obraz k mojemu.

»Mami, glej, stolp sem sestavil.«

Pogledala sem ga. Stolp je bil nekoliko postrani, a v njegovih očeh popoln.

»Kako lepo,« sem rekla in se nasmehnila.

Toda moj nasmeh je zbledel, še preden je minilo njegovo navdušenje.

Vse pogosteje sem bila med igro le navzoča. Sin je čakal, da se mu pridružim, jaz pa sem z mislimi ostajala v službi. Včasih me je moral večkrat poklicati, preden sem ga sploh slišala. Ko sem ga končno pogledala, mi je namenil nasmeh, kot da mi ničesar ne zameri. Prav ta nasmeh me je najbolj bolel.

Takrat sem si prvič priznala, da tako ne morem več naprej. Ob prvi priložnosti se bom prijavila na nižje delovno mesto. Plača bo manjša, a tudi manj odgovornosti. Pridobila pa bom čas.

Ko sem direktorju prinesla vlogo za premestitev, me je povabil naj sedem.

»Ali resno misliš z vlogo?«

»Da.«

Odgovorila sem brez omahovanja.

Pričakovala, da me bo skušal pregovoriti. Da me bo skušal zadržati, saj sem leta vodila finančno-računovodski sektor in poznala številke, postopke in povezave na pamet.

Toda očitno niti pomislil ni na kaj takega. V njegovih očeh se je zrcalil celo mir. Občutek je bil, kot da sem mu pravkar sporočila nekaj nepomembnega.

V tišini sem skoraj slišala, kako se je med nama zapirala pot, po kateri sva dolga leta sodelovala. Vse, kar sem pričakovala, je bilo nekaj besed, ki bi mi dale vedeti, da moje delo in trud nista bila zaman.

Ko sem zapustila njegovo pisarno, sem vedela, da se je nekaj med nama dokončno prelomilo.

Vodja kadrovske službe me je sprejela z vprašanjem, ki sem ga pričakovala.

»Kaj se je zgodilo? Z direktorjem sta vendar dobro sodelovala. Zakaj bi šla na nižje delovno mesto?«

Nasmehnila sem se.

»Moti me njegova nepravičnost. Še bolj pa to, da ne razumem, zakaj jo dopušča.«

Za hip sem umolknila, nato dodala:»Tudi vidva lepo sodelujeta.«

Pogled ji je za hip obstal na meni, nato zdrsnil drugam. Nisem vedela, ali sem zadela v občutljivo točko ali pa sem si vse skupaj le domišljala.

Novo vodjo, gospo Ido, sem sprejela brez zadržkov, čeprav ni izpolnjevala vseh pogojev glede izobrazbe in izkušenj. Pomagala sem ji pri komentiranju poročil, razlagi rezultatov in odkrivanju napak.

Motilo jo je, da moje dodatno delo ni bilo ovrednoteno.

»Pa Peter?« sem vprašala.

»Štiri,« je odgovorila.

Torej nič več osem. Ob tem odgovoru sem se spomnila vseh prejšnjih popravkov in začela povezovati dogodke, ki so se mi dotlej zdeli nepovezani.

Toda ko me je Ida naslednjič prosila za pomoč, sem se odločila, da ne bom več prevzemala odgovornosti, ki ni bila moja.

»Ne. Pomagala sem ti dovolj dolgo.«

Presenečeno me je pogledala.

»Direktor zahteva, da greš z menoj na kolegij.«

»Zakaj?«

»Z mojim poročilom ni bil zadovoljen. Tako je vpil name, da sem kar otrpnila.«

Glas se ji je zatresel. V njenem pogledu sta se mešala strah in negotovost.

»Žal mi je, Ida,« sem rekla.

»Toda na kolegij ne bom več hodila. Moje dodatno delo mu očitno pride prav, vendar zanj nisem nagrajena.«

Ko sem se obrnila, me je na hodniku prestregla vodja kadrovske službe.

»Oprosti,« je tiho rekla, »ampak če ne prideš na naslednji kolegij, te čaka prenehanje delovnega razmerja.«

Stavek je izrekla je skoraj prijazno, kot da me opozarja na dež. Meni pa je v tistem trenutku postalo jasno, da že dežuje.

Na kolegij sem potem vseeno šla, ker nisem imela izbire. Opozorila sem, da moje dodatno delo ni ovrednoteno. Idi sem bila pripravljena pomagati, vendar le pod pogojem, če bi za to prejela stimulacijo.

Sedela sem ob Idi in molčala. Skozi veliko okno sem videla svetlikanje ostrih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp. Njihova spokojnost je bila v ostrem nasprotju z napetostjo, ki se je kopičila med nami. V meni so se nabirali valovi jeze in razočaranja.

Sklenila sem, da ji bom pomagala do naslednje plače.

Potem sem res prejela stimulacijo. Znesek ni bil velik, vendar sem ob pogledu nanj prvič po dolgem času začutila nekaj drugega kot jezo. Bilo je tiho zadoščenje.

Še danes se živo spominjam besa, ki me je zajel, ko je direktor že tretji mesec zapored zvišal Petrovo oceno. Roko sem položila na mapo z oznako OD. Pogled sem za hip zadržala na trikotniku, ki ga je na mizi izrisala bleda jesenska svetloba. Nato sem jo odprla. V njej so bili listi z osebnimi podatki in dvema stolpcema za ocene. V prvem so bile ocene vodij, v drugem direktorjeve potrditve ali popravki.

Osebna ocena je lahko plačo povečala za deset odstotkov. Odražala naj bi povečan obseg dela, inovativnost in predčasno opravljene naloge.

Le en popravek.

Peter.

Ocena osem. Spet višja.

Pri njem me ni motila le počasnost. Še bolj me je vznemirjal njegov nasmeh. Ni bil prisiljen, kakršnega si nadenemo, ko skušamo prikriti zadrego. Bil je miren, skoraj samozavesten. Nasmeh človeka, ki je prepričan, da se mu ne more zgoditi nič hudega.

»Peter, končni izpis bi moral biti narejen že včeraj. Rok je potekel,« sem ga večkrat opozorila.

Le nasmehnil se je.

Ko sem mu poočitala, da zaradi njegovega odlašanja drugi ostajajo dlje v službi, je zgolj skomignil.

»Ne gre hitreje.« To je izrekel, kot da gre za nekaj nekaj samoumevnega. Brez opravičila, brez obljube, da bo naslednjič drugače. Gledal me je naravnost v oči in se smehljal, kot da pozna skrivnostna pravila igre.

Od kod mu tolikšna samozavest?

Nato sem zaprla mapo, kot bi hotela z njo zatreti vse, kar se je v meni nabiralo.

Sunkovito sem odrinila stol, da se je skoraj zaletel v steno. Nekajkrat sem globoko vdihnila, a jeza ni popustila. Zgrabila me je in odnesla po hodniku.

Potrkala sem in, ne da bi počakala na dovoljenje, vstopila v direktorjevo pisarno. »Imam pripombo na Petrovo oceno uspešnosti.«

Direktor je počasi dvignil pogled.

»Že dvakrat sem vam pojasnila. Peter pri delu zavlačuje, ne upošteva rokov in s tem zavira delo drugih. Vedno ima kakšen izgovor. Prepričana sem, da bi ga k večji ažurnosti spodbudila edino finančna posledica.« Besede so kar vrele iz mene.

Direktor se je naslonil na rob mize in nekaj trenutkov molčal.

»Veš, edini moški je v tvojem sektorju. Poleg tega sama praviš, da je pameten in natančen. Ugotovi, kaj ga stimulira, da bo delal hitreje?«

»Toda krši pravila, ki veljajo za vse,« sem vztrajala. »Zdaj naj bo za to še nagrajen? Razkraja odnose na oddelku.«

Zazrl se je skozi okno in se nato obrnil k meni.»Ti si vodja. Najdi rešitev.«

Pogovor je bil zanj končan.

Zame pa se je šele začenjal.

Ko sem se vrnila v pisarno, sem zaloputnila vrata in zalučala mapo proti mizi. Nekaj listov se je razpršilo po tleh. Nekateri so zdrseli pod omaro, drugi so Končali sredi prostora. Eden od listov se je zavrtinčil v zraku in pristal tik ob mojih nogah. Obstala sem in jih zrla v nastali kaos. Bele strani, modre številke, prečrtana ocena, kljukice. Vse urejeno. Vsaj na papirju.

Sklonila sem se in pobrala prvi list. Toliko reda v mapah in toliko nereda med ljudmi.

»Dovolj mi je,« sem rekla.

Svojega glasu skoraj nisem prepoznala.

Ko sem pobrala še zadnjega, sem zaslišala korake na hodniku. In Petrov smeh.

Za hip sem podvomila v svojo presojo. Sem od Petra res zahtevala preveč? Je bila njegova natančnost vredna počasnosti, ki je obremenjevala vse druge?

Toda dvom ni pregnal nelagodja. Nekaj ni bilo prav.

Ko sem prosila za premestitev, si še nisem znala pojasniti, zakaj me je direktorjev molk tako prizadel.

Po Idinem odhodu, ko sem spet postala vodja, sem začela drugače gledati na direktorjevo ravnanje. V času, ko so se stara pravila podirala in so nastajala nova razmerja, je potreboval človeka, ki ne bi prevpraševal vsake njegove odločitve. Vedel je, da bom nepravilnostim nasprotovala, zato je z vztrajnim zviševanjem Petrove osebne ocene spodkopaval mojo avtoriteto in me postopoma potiskal proti izhodu.

Predvidel je moje ravnanje.

V tistih časih je Jugoslavija razpadala, zasebna podjetja so rasla, stara pravila so izgubljala veljavo. Meja med družbenim in zasebnim je vse bolj bledela, ne da bi se kdo ob tem posebej vznemirjal.

Kmalu zatem mi je mimogrede prišlo na uho, da Peter v popoldanskem času čisti direktorjevo hišo.

Obstala sem. Nenadoma so se drobci, ki so me mesece begali, povezali: Petrov mir, njegov samozavestni nasmeh in direktorjevi popravki ocen.

Petrov samozavestni nasmeh sem zdaj razumela drugače. Morda je vedel več, kot sem slutila.

Bolj ko sem povezovala dogodke, manj sem bila prepričana, da sem jih zares razumela. Je bil moj odhod posledica premišljene igre ali sem v direktorjevih odločitvah iskala razloge za lastno prizadetost?

Pozneje je poskušal obnoviti najino nekdanje sodelovanje. Med naju so se vračali kratki pogovori, šale in prošnje za mnenje, kot da se pred tem ne bi nič zgodilo. Odgovarjala sem kratko, svoje delo opravljala vestno, čeprav nadur nisem več delala. In tudi zaupanje se ni povrnilo.

Začela sem iskati novo službo. Ne zaradi višje plače, temveč zato, ker nisem več želela delati v okolju, kjer sem morala dvomiti o ljudeh, s katerimi sem sodelovala.

Nekega dne, odločitev ni Prišla impulzivno, čeprav je tako izgledalo, sem dala odpoved. Po nenavadnem naključju sva službo zapustila istega dne. Jaz in direktor.

Še danes ne vem, ali je bilo to res naključje.

Ko sem zadnjič stopila na hodnik, sem se ozrla proti pisarni, v kateri sem preživela toliko let. Vse je bilo na svojem mestu. Le jaz tam nisem imela več česa iskati.

V spominu sta mi ostala Petrov samozavestni nasmeh in direktorjev molk. Dolgo sem v njiju iskala odgovor, zakaj sem morala oditi. A bolj kot odgovor me je spremljalo razočaranje, da sem človeka, ki sem mu nekoč zaupala, očitno poznala precej manj, kot sem mislila.