Foto: Katja Jereb
Stoletje se je šele dobro začelo in tisti, ki so znali pisati, so kdaj pa kdaj še vedno morali posebej pomisliti, da so za enko prav navedli “9” in ne “8” v letnici datuma. Ana se je kot prva od petih hčera rodila v zakonu premožnega posestnika in podjetnika. Nič v njenem otroštvu, ki v primerjavi z večino vrstnikov ni bilo ne slabo ne posebej težko, je ne bi moglo pripraviti na njeno življenje.
V lokalni enorazrednici se je Ani vse zdelo enostavno in navdihujoče. Otrok »odprte glave«. Res, bila je punca, a tudi drugi sorojenec ni bil sin, bolje vrabec v roki kot golob na strehi, napredni in razsodni oče se je odločil obe starejši hčeri »dati naprej« v šole. Vmes je posegla vojna, ki je utečene postopke spremenila in zakasnila, a po vsaki vojni teče potolčeni, razcefrani, ranjeni čas naprej, tudi tokrat je.
Res, bila je punca, a tudi drugi sorojenec ni bil sin, bolje vrabec v roki kot golob na strehi, napredni in razsodni oče se je odločil obe starejši hčeri »dati naprej« v šole.
Sestra ni dolgo zdržala v šoli, od domotožja bi skoraj preč prišla, zato je oče kmalu prišel ponjo in jo z zapravljivčkom odpeljal nazaj domov. Nič hudega, ni vsak za šolo in daljše šolanje niti približno ni edina možna opcija za mladino. Je pa priložnost, ki se jo izkoristi ali ne, kratkoročno ali dolgoročno.
Ana pa je znanje zajemala z veliko žlico. Uživala je v učenju in v spoznavanju novega, v srkanju védenja o svetu, v druženju s sošolkami z vseh koncev, s katerimi so v natančno odmerjenih prostih uricah gradile tista posebna, zaupna dekliška prijateljstva. Za malico, ki so jo morale učenke prinesti s seboj, kosilo je bilo namreč pripravljeno v šoli, so ji doma dali beli kruh. Redno ga je po kosih menjala s sošolko za (polnozrnatega) črnega.
Progresivna šola je vmes vzpostavila novi program učiteljišča. Ana bi po gimnaziji nadaljevala tam, nato pa bi v odraslem življenju poučevala mladino, nemara postala neodvisna, celo od ljubega očeta, pa čeprav ji je skrajno naklonjen in darežljiv. To bi lahko pomenilo izpolnitev sanj, še preden jih bo sploh znala nasanjati, non plus ultra. Morda bo nekoč, nekoč v daljni prihodnosti, ko bo vedela zares veliko, ko bo modra in pametna, – kakršna se ji je v zgodnjem otroštvu zdela očetova mama, njena babica, – potem, ko bo združila naučeno z izkušnjami iz lastne prakse, celo pisala knjige in zares delila znanje ljudem.
To bi lahko pomenilo izpolnitev sanj, še preden jih bo sploh znala nasanjati, non plus ultra.
Nekega majskega dne proti koncu šole, Ana je bila v zadnjem ali predzadnjem letniku, se je oče pojavil pred internatom v začetku tedna. To je bilo nenavadno. Običajno se je oglasil konec tedna, da je Ano odpeljal domov. V nedeljo je bila družina skupaj, kosilo po nedeljski maši, potem delo v domači gostilni, kjer je pomagala tudi Ana, da ohrani stik z realnostjo, zvečer pot nazaj v internat. Tokrat je morala Ana na hitro spakirati svoje ne posebej številne reči v leseni kovček, ki je od njenega prihoda pred leti potrpežljivo čakal v kotu ob postelji. Oče je medtem uredil formalnosti.
In Anino šolanje se je zaključilo.
Na poti domov, med vodenjem konja, z vajetmi v rokah, ji je oče obrazložil to konveksno zgodbo. Doslej se je v življenju predvsem imela fajn, kar je kul, zdaj pa se začenja zares. Nikomur to ne uide, vsak se mora slej ko prej podati v pravo, odraslo življenje. Ani ga je določil oče. Naneslo je tako, da se je dogovoril, da se bo poročila na neko kmetijo, niti ne zelo daleč stran od doma. Posestvo je veliko, ne sicer tako veliko kot domače, takšna so pravzaprav redka, pa vseeno dovoljšnje.
Nikomur to ne uide, vsak se mora slej ko prej podati v pravo, odraslo življenje. Ani ga je določil oče.
Za gruntarja, natančneje cesarjevega zemljiškega posestnika, je pričakovano, da bo hči oddal ženinu primerljivega stanu. Resda bo grunt in gospodinjstvo v Aninem novem domu nekoliko drugačno od tega, kar je bila vajena doma, zemljišča so strma in manj rodovitna, v kuhinji še ne bo zidanega štedilnika, voda še ne bo pritekla iz pipe, in tako dalje. Po spletu okoliščin je trenutna lastnica vdova, reči so se nekoliko zakomplicirale, sama ženska z otroki pač ne zmore vsega, Anin oče pa ima z njimi posle že daljši čas. Sedaj se je domači sin vrnil od vojakov, mati mu bo prepisala posestvo, le še poročiti se mora. Ana bo k hiši prinesla lepo doto.
Navsezadnje pa, to vendarle oče mora poudariti, Anton je čeden in postaven fant, kot je Ana brhek deklič. »Saj si ga že kdaj videla, ne?« se je hotel prepričati, da se bo Ana strinjala z njegovo presojo Tonetovega izgleda, konec koncev nikoli ne veš, če so merila enaka, sploh pa pri mladih. »Parkrat se je že ustavil v naši gostilni. Mislim, da tudi neko nedeljo, ko si bila ti za šankom.« Ni vrag, da se bosta hitro spoznala in naj me koklja brcne, če si ne bosta tudi všeč. Sicer pa se človek, če je živ, vsega navadi, ji je še položil na srce.
Podobno zgodbo, konkavno sicer, je mati vdova predstavila sinu Antonu. V kratkem se bo poročil z ljubko Ano (tega pridevnika sicer ni uporabila, čeprav se ji je Ana zdela takšna, vendar se med taščo in snaho ni smela vzpostaviti kakšna spontana naklonjenost, odnosi morajo ostati hladno-utilitarni; žensko nasprotje med njo, matrono v letih, in brhkostjo mladenke, je samo po sebi nudilo idealno osnovo za to). Stanje na gruntu je treba nujno sanirati, to Anton tudi sam dobro ve. Paleta idej je izčrpana. Potrebna je injekcija svežega kapitala. Nevesta z doto.
Stanje na gruntu je treba nujno sanirati, to Anton tudi sam dobro ve. Paleta idej je izčrpana. Potrebna je injekcija svežega kapitala. Nevesta z doto.
Vse bi bilo lepo in prav, če … (ne, mačeha ni bila čarovica, mačeha je sicer bila, a ne Antonu) … če ne bi bilo Tonetovo srce pri neki drugi Ani, v katero se je zagledal že pred časom in se dodobra prepričal, da mu bo vračala naklonjenost, brezpogojno, tudi ona ga je opazila spontano in v hipu je bilo med njima tako, kot se pač zgodi samo po sebi, včasih v filmih, včasih v resničnem življenju. Čakala ga je, da je opravil dolgo služenje kralju in on je počakal, da je nastopil pravšnji trenutek, ko ji je, čeprav brez predhodnega posveta z materjo, vendar pa »v svesti«, da je izbrani naslednik na domačem gruntu, dejal: »Boš postala moja žena?« In ona je odgovorila: »Ja!« Šepnila: »Kaj vendar sprašuješ, saj veš sam! Saj sva si že zdavnaj obljubila: za vedno …«
Tistega majskega dne so se zbrali pri notarju. Oče in Ana, on podpisnik zase in za hčer. Mati vdova in Anton. Dve »poklicni« notarjevi priči, eden od njiju pisar. Zapisali so, da mati prepušča sinu posestvo – navedli so še lepo število pekularitet, ki so zanimive, a ne ključne za to zgodbo – v celoti, čim bo sklenil poroko z Ano. Zapisali so tudi, da sta Anton in Ana od tega dne zaročena, natančno opredelili vrednost in način izročitve nevestine dote, kakor tudi pogoje dedovanja v primeru smrti enega ali drugega, za primer zakonskih otrok ali brez njih. Ter enomesečni rok za sklenitev zakonske zveze.
Mlada dva sta se poročila dan pred iztekom roka.
Ana je bila še vedno nepolnoletna in zanjo je vnovič moral podpisati oče. Mati vdova se je, če je bila zraven, kot običajno podkrižala z »x«.
Ana je bila še vedno nepolnoletna in zanjo je vnovič moral podpisati oče. Mati vdova se je, če je bila zraven, kot običajno podkrižala z »x«.
To njeno življenje, ki se je začelo na tisti bleščeči junijski solsticij, ko je bila narava vnovič prebujena v vsej moči, v polnem cvetju, in so vsenaokrog ščebetali ptički z mladički, veterc pa je pihljal le lahno, kot uglašena spremljava orkestru življenja, je bilo polno jesenskih vetrov, pomladnih deževij in poletnih neviht s točo, zimskih zametov in ledenih sveč. Nazadnje se je umirilo, nazadnje vedno se, tako ali drugače; (oče je vedel). Trajalo je skoraj sto let, kot kakšen roman. V njem je Ana ves čas delila drugim – tako kruh, ki ga je vztrajno pekla, kot tudi znanje – le zelo, zelo drugače je bilo vse, kot je figurirala v nedolžnosti obetajočega otroštva.
