Fotografija: Pexels
Njegova dlan je ležala v njeni. Ni šlo za oprijem, ne za prošnjo, pač pa za tiho težo. Kot darilo, ki se bo ob prvem premiku razblinilo. Tanja je sedela ob postelji, rahlo sključena.
Kisik med njima je tiho šumel. Enakomerno, skoraj pomirjujoče. Luka je ležal na boku, obrnjen proti njej. Gledal jo je s široko odprtimi očmi. Ko je govorila, je rahlo prikimal, kot da besede shranjuje za kasneje. Njegove misli so bile jasne. Zavest ga ni zapustila niti za trenutek.
S palcem je počasi sledila liniji njegovih členkov, kot bi brala Braillovo pisavo njune preteklosti. Čas se je raztegnil. Luka je vdihnil globlje, nato spet plitveje.
Zdravnik ji je povedal, da je fibroza njegova pljuča skrčila na velikost dlani. Pojasnil ji je počasi in sočutno, s tihim zavedanjem, da vsaka primerjava boli. Tanka, prozorna cevka za kisik mu je risala pot čez lice. Razdelila se je v dva kraka in izginila v nosnicah. Dihanje ni bilo več samoumevno, ampak je predstavljalo svojevrsten napor.
Zdravnik ji je povedal, da je fibroza njegova pljuča skrčila na velikost dlani. Pojasnil ji je počasi in sočutno, s tihim zavedanjem, da vsaka primerjava boli.
Ko je sedela ob njem in ga držala za roko, je naenkrat stisnil prste, kolikor je še mogel, in rekel, skoraj šaljivo, z dolgimi presledki med besedami:»Hudo mi je, ker boš vdova že pri šestdesetih.«
Nasmehnila se je. Bil je krhek nasmeh, v katerem se je skrival jok. Rekla mu je, naj ne govori neumnosti, in se zazrla v poročno sliko na steni. Oba sta vedela.
Spomin jo je odnesel drugam, v čas, ko je znal prepoznati njen otožni pogled in ji tiho rekel:
»Če si ti žalostna, sem tudi jaz.«
Nagnil se je k njej, tako da se je njegov komolec dotaknil njenega. Vedno je bil pred objemom dotik, kratek in nameren, kot vprašanje brez besed. Tanja je s prsti zdrsnila po njegovem zapestju, preden je odgovorila.
Drug drugega sta osvajala počasi, z zadrževanjem. Ko sta sedela na kavču, so se dotikala le njuna kolena. Napetost je rasla povsod drugod. Luka je imel navado, da je Tanji z enim prstom potisnil pramen las za uho, kot da želi, da si ta dotik zapomni. Poželjivo ga je pogledala in pri tem rahlo priprla ustnice.
Zadržana bližina je bila sprva čista napetost, ki se je s časom razprla v skupni ritem, v potrpežljivo učenje drug drugega. Tako je minilo štirideset let.
Ko je Tanja sredi dneva ali zvečer rekla: »Glava me boli,« ni bilo vprašanj. Samo tiho dovoljenje za igro. Šepetala sta si nežne besede, ki so bile kot sapica med listjem. Luka je s prsti risal črte po njeni nadlakti, znova in znova na istem mestu, dokler se njeno dihanje ni poglobilo, kot val, ki se vrača. Njuna erotika je bila v zadržanosti, v prostoru tik pred.
Luka je s prsti risal črte po njeni nadlakti, znova in znova na istem mestu, dokler se njeno dihanje ni poglobilo, kot val, ki se vrača. Njuna erotika je bila v zadržanosti, v prostoru tik pred.
Če sta se sprla, denimo o tem, čigav poklic je zahtevnejši, njen ali njegov, sta se na neki točki vedno znala ustaviti. Nastopila je tišina, ki ni bolela. Ona pa je kmalu zatem, mimogrede, zapela: »Mene pa zdaj sonce greje, ko ljubezni nimam več.«
Luka je sprva ostal resen, a ni dolgo zdržal. Zasmejal se je in jo prijel za roko, da so se njuni prsti prepletli. Tako sta si brez besed povedala, da sta še vedno na isti strani. Med njima ni bilo pokroviteljstva.
Njuna ljubezen je rasla v drobnih dejanjih: v tem, kako je Luka vedel, kdaj Tanja potrebuje čaj namesto vprašanja; v tem, kako mu je popravljala ovratnik in pri tem z roko zašla malo predaleč po njegovem vratu, da mu je zastal dih. Vedela je tudi, kdaj potrebuje mir, in se je umaknila.
Ko je zbolel, se je erotika dotika spremenila, a ni izginila.
Njegovo telo je postajalo šibkejše, a še vedno njegovo. Tanja se ga je dotikala počasneje, z več zavedanja. Ko mu je pomagala leči, je njena roka zdrsnila pod njegovo ramo in za hip sta bila tako blizu, da je čutila njegovo dihanje na svoji koži. V tem ni bilo več obljube, a je bila bližina še vedno polna spomina.
Roko je umaknila in jo položila na svoje stegno. Srce ji je razbijalo. Navaditi se mora na manj. Spomnila se je, kako je nekoč rekel, da je prava bližina v tem, da znaš zadržati tik pred. Zdaj je bilo to tik po.
Dotaknila se je njegovih prsi, ki so se komaj še dvigovala. Kot da bi z vsakim vdihom odložil še en skupni spomin: na morje, na vzgojo sina, na izlete, sprehode, prepire, sprave, jutra.
Nagnila se je bliže. Čelo ob čelo. Njegova koža je bila hladnejša. Bližina brez zahteve. Brez pričakovanja. Čutila je, kako ji je hladen val preplavil telo.
Vznemirjena se je dvignila in stopila k oknu, kakor da bi tam iskala zrak, ki bi utišal nemir, ki ga je čutila. Mrak je legel na zemljo, barve so se umikale v sivino. Rahlo je deževalo. Drobne kaplje so polzele po steklu, ena za drugo. Nebo je bilo brez glasu. Zdelo se ji je, da svet zunaj ve odgovore na vprašanja, ki še niso bila izrečena.
Mrak je legel na zemljo, barve so se umikale v sivino. Rahlo je deževalo. Drobne kaplje so polzele po steklu, ena za drugo. Nebo je bilo brez glasu. Zdelo se ji je, da svet zunaj ve odgovore na vprašanja, ki še niso bila izrečena.
Takrat se je zgodilo nekaj, česar ni znala poimenovati.
Ljubezen je popustila. Odljubila se je, ne od njega, ampak od potrebe, da ga zadrži. Sprva jo je zajel strah, kot ob izgubi ravnotežja. Preplavila jo je groza. Kot da je nekaj v sebi izdala. Ljubezen je vendar zvestoba, je mislila.
A ko je zrla v njegov obraz, napetost v čeljusti, trud v vsakem vdihu, vedno bolj redke, nejasne besede – je razumela. Brez misli, brez razlage.
Če bo vztrajala, ga bo zadržala.
Če ga izpusti, ga bo rešila.
Bila je najtežja odločitev. Ljubezen je sprostila oprijem.
»Luka,« je zašepetala tik ob njegovih ustnicah. Ni ga klicala nazaj.
»Ni ti treba več.«
Držala ga je za roko in mu gladila lase.
»Hvala.«
»Ob tebi sem bila srečna.«
Začutila je njegovo olajšanje. Čisto rahlo je odprl oči, kakor bi preverjal, ali je še tu, nato še enkrat globoko vdihnil in pustil, da se je dihanje razrahljalo v neenakomeren, pojenjujoč ritem. Tanja je ostala in štela, dokler je bilo še kaj šteti. Ko se prsi niso več dvignile, ni ostalo nič, le konec gibanja.
Tišina se je razlezla po prostoru. Solze so ji kapljale po zapestju, tam, kjer sta se nekoč najraje dotikala.
Ko je proti jutru skozi okno posijala svetloba, se je dvignila in ugasnila luč. Njeni gibi so bili previdni, kot da bi še vedno lahko koga zbudila. Datum na uri je kazal njen šestdeseti rojstni dan.
Položila je dlan na lastno kožo. Bila je topla. Srce je še bilo, brez vprašanj.
Noč, ko ga je spustila, ni bila noč izgube.
Bila je noč, ko ni več vztrajala.
