Skica: Ustvarjeno z umetno inteligenco
Že pred časom sem se nekje izrekla o tem, da “pišem z naglasom”. Kot z naglasom, tujim, čefurskim, tudi govorim. In tako bo tudi ostalo, ne glede na to, kako izmojstren posluh imam, vedno bo kakšen od mojih “e-jev” predolg. Pa kaj potem? In kakšen “v” mi bo zašel v “u”.
Nekako sem dovolj razumna, da vem, da jezik, ki ga do tridesetega leta nisem govorila, nikdar ne bo moj prvi jezik.
A dovolj razumna sem tudi, in predvsem dovolj samozavestna, da se zaradi tega ne opravičujem.
Ko pišem, tudi ko govorim, ne želim zveneti korektno, ampak kot to, kar sem. Želim si biti jaz.
Pred nekaj tedni mi je nekdo rekel, in ta nekdo ni lektor, še manj profesorica ali profesor slovenskega jezika, da je moja slovenščina neizpravna.
In ja, vem. Tudi zdaj, ko pišem to kolumno, vem, da moje stavčne strukture niso čisto pravilne. Prav bi bilo, da bi rekla, da je moja slovenščina nepravilna. Napačna. Mogoče celo pomanjkljiva.
Toda ravno v tem je poanta.
Če bi jaz zapisala neizpravna, bi nemudoma vsi skočili v zrak in me začeli podučevati, da izraz ni pravilen.
Ker pa jo je izgovorila oseba, katere slovenščina je materni jezik, je to razumljeno kot sproščenost, igra, spontanost jezika.
Ona ima pravico, da jezik premika, lomi, zvija.
Jaz pa naj bi se do nezavesti učila pravilnih fraz, pravilnega besednega reda in pravilnega načina, kako biti … tiho.
Ona ima pravico, da jezik premika, lomi, zvija.
Jaz pa naj bi se do nezavesti učila pravilnih fraz, pravilnega besednega reda in pravilnega načina, kako biti … tiho.
Jezik je kompleksen.
In nikoli ne gre samo za jezik.
Vedno je na delu tudi vprašanje moči.
Kdo sme govoriti?
Kdo sme delati napake?
Kdo sme jezik spreminjati?
In kdo ga mora najprej brezhibno obvladati, da potem dobi pravico ta jezik govoriti?
Jezikoslovci že dolgo opozarjajo, da “pravilnost jezika” ni naravna kategorija, temveč družbeni dogovor. Pierre Bourdieu na primer, je pisal o tem, da jezik ni samo sredstvo komuniciranja, ampak je vedno tudi simbolni kapital.
Nekateri ljudje govorijo z avtoriteto že zato, ker pripadajo prostoru, v katerem je norma nastala.
Drugi pa lahko celo življenje govorijo skoraj brez napake, pa bodo še vedno razumljeni kot tisti, ki “niso čisto naši”.
Nekateri ljudje govorijo z avtoriteto že zato, ker pripadajo prostoru, v katerem je norma nastala.
Zato je zanimivo opazovati, kako hitro se (jezikovna) napaka lahko spremeni v karakterno značilnost.
Naglas v osebnost.
Slovnična negotovost v nekakšno dejstvo manjvrednosti.
Človek lahko napiše roman, ki se dotakne ljudi, lahko napiše stavek, ob katerem nekdo joče, v jeziku lahko ustvari atmosfero, ritem, bližino, pa se bo še vedno znašel v tisti situaciji, ko mu bo nekdo očital napačen vrstni red besed. In to, da je njegov jezik neizpraven.
Kot da je bistvo literature slovnična disciplina.
Kot da je največji domet jezika pravilno postavljanje vejic.
Toda vir literature nikoli ni bila sterilna pravilnost.
Nabokov je pisal v angleščini, ki ni bila njegov materni jezik. Beckett v francoščini. Aleksandar Hemon je ustvaril enega najbolj prepoznavnih sodobnih literarnih glasov v angleščini, jeziku, ki se ga je naučil v odraslosti. Nihče mu ni očital, da njegova angleščina ni pravilna. Ravno nasprotno. V njegovi sintaksi, ritmu in nenavadnih premikih jezika so prepoznali dodano vrednost.
Aleksandar Hemon je ustvaril enega najbolj prepoznavnih sodobnih literarnih glasov v angleščini, jeziku, ki se ga je naučil v odraslosti. Nihče mu ni očital, da njegova angleščina ni pravilna. Ravno nasprotno. V njegovi sintaksi, ritmu in nenavadnih premikih jezika so prepoznali dodano vrednost.
Pisatelji, ki pišemo v jeziku, ki ni naš materni, jezika pogosto ne uporabljamo slabše.
Uporabljamo ga na drugačen način.
Predvsem pa znamo podrobneje prisluhniti.
Ga včasih dojamemo bolj fizično.
Celo globlje.
Včasih besede postavimo v takšen besedni vrstni red, ki se ga materni govorci ne bi nikoli domislili.
In ravno tam se včasih zgodi literatura.
Ker literatura nikoli ne more biti samo stvar pravil in reda.
Če bi bila, bi najboljše knjige pisali slovarji. Ai pa umetna inteligenca.
Toda še za nekaj gre.
Ko za nekoga rečeš, da govori neizpravno, pravzaprav trdiš, da nekaj v njegovem jeziku ne deluje.
Da je pokvarjeno.
Napačno.
Nelogično.
Ko za nekoga rečeš, da govori neizpravno, pravzaprav trdiš, da nekaj v njegovem jeziku ne deluje.
Da je pokvarjeno.
Napačno.
Nelogično.
Če govorim neizpravno, potem naj ne bi bila razumljena.
Je tako?
Prednost pravilne rabe jezika naj bi bila ravno v tem, da naj bi omogočala razumevanje.
Da bi se ljudje med seboj slišali.
Pa vendar me ljudje razumejo.
Razumejo me, ko pišem o materah.
Ko pišem o vojni.
Ko pišem o ženskah, ki ne znajo več prositi za nežnost.
Razumejo me, ko govorim o strahu, o telesu, o izgubi.
Razumejo me, čeprav včasih postavim besedo na napačno mesto.
Čeprav imam naglas.
Čeprav moj stavek ne teče vedno po pravilih, ki jih je določil nekdo drug.
Ker gre pri jeziku očitno za nekaj več kot zgolj za pravilnost.
Gre za ritem.
Nežnost.
Empatijo.
Ker gre pri jeziku očitno za nekaj več kot zgolj za pravilnost.
Gre za ritem.
Nežnost.
Empatijo.
Tisto nekaj, zaradi česar se mačka stisne k tebi in položi mehke šape na tvoje stegno, čeprav nisi izrekel niti enega pravilnega slovničnega stavka. In tisto nekaj, zaradi česar dojenček, ki se je pravkar rodil, strmi vate in posluša tvoj glas, ki ga umirja, čeprav je očitno, da ne razume niti ene same besede.
Otrok ne sliši slovnice. Prisluhne varnosti. Toplini. Prisluhne ritmu človeka, ki ga vzame v naročje.
In mogoče tudi odrasli nikoli zares ne prerastemo tega.
Mogoče tudi odrasli ves čas iščemo predvsem tisto nekaj, morda gre za ton ali za kaj drugega, ko vemo, da se do nas ne vede pokroviteljsko in da se nas, ne glede na jezik, ki ga govorimo, ne ponižuje.
In iščemo nekoga, ob katerem se ne bomo počutili kot tujci.
Mogoče pa je najnevarnejše ravno to, da se občutek večvrednosti skoraj nikoli ne začne z velikimi stvarmi. Ne začne se s parolami, zastavami ali zgodovinskimi govori.
Začne se veliko preje.
V majhnih, skoraj neopaznih trenutkih, ko se odločimo, da bomo nekoga poslušali manj pozorno zgolj zato, ker govori drugače od nas.
Mogoče pa je najnevarnejše ravno to, da se občutek večvrednosti skoraj nikoli ne začne z velikimi stvarmi. Ne začne se s parolami, zastavami ali zgodovinskimi govori.
Začne se veliko prej.
Ko človeka zreduciramo na njegov akcent.
Na slovnično (ne)pravilno izgovarjavo.
Na napačen besedni vrstni red.
In, zdaj bom zajela zrak, fašizem se redko začne kot fašizem.
Velikokrat se začne kot prepričanje, da obstajajo boljši ljudje.
Da obstaja boljši, bolj pravilen jezik.
Bolj pravilen način življenja.
In ja, med sprehodom se lahko ustaviš in paziš, da ne pohodiš deževnika, ali pa otroku rečeš, naj ne maha s palico proti jati golobov.
Lahko se navidezno definiraš kot nežno bitje.
Lahko javno pridigaš o empatiji, kulturi in odprtosti.
Morda celo o vegeterijanstvu in veganstvu.
Toda vse to pomeni zelo malo, če nisi samokritičen in če nisi, vsak dan, vsak trenutek, pripravljen zares spreminjati samega sebe. In predvsem, če nisi sposoben opaziti svoje lastne vzvišenosti.
Lastnih predsodkov.
Lastne potrebe, da bi določal, kdo govori dovolj pravilno, dovolj lepo, dovolj “po naše”, in da bi si zasluži biti slišan.
Toda vse to pomeni zelo malo, če nisi samokritičen in če nisi, vsak dan, vsak trenutek, pripravljen zares spreminjati samega sebe. In predvsem, če nisi sposoben opaziti svoje lastne vzvišenosti.
Biti dober človek ni stanje.
Je delo na sebi.
Je nekaj, kar bi moral vsak dan znova in vsak zase, najprej preverjati pri samih sebi.
Gre za način, kako prisluhnemo ali pa ne prisluhnemo drugim ljudem.
Kako naslavljamo in popravljamo druge. Predvsem tiste, ki prihajajo k nam, v ta prostor, od drugod.
In kako hitro znamo nekoga osramotiti in smo do njega pokroviteljski.
In kako hitro se zgodi, da v nekom ustvarimo občutek, da tukaj nikoli ne bo zares doma.
In mogoče je ravno sposobnost, da v sebi prepoznaš ta majhen, pa vendarle očitno prisoten občutek večvrednosti, začetek vsake resnične in mogoče človeškosti.
Morda prva in osnovna funkcija jezika ni ta, da bi z njim dokazovali pravilnost. Morda smo ga ustvarili predvsem zato, da bi se, in navkljub vsemu, bili zmožni približati drug drugemu.
In morda je ravno v tej moji neizpravni slovenščini največ mene.
