Fotografija: Pexels
Maja Drolec, upokojena učiteljica slovenščine in vsestranska pisateljica, je po prvencu Bilo je eno poletje, v zadnjih treh letih izdala še romana Jeben lajf in Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? Oba sta izšla pri založbi Hirondelle v okviru delavnic kreativnega pisanja (Draguljarnice), kjer sta se dolgo časa pilila, dokler nista dozorela v dramaturško lepo zaokroženi deli, ki izpričujeta v prvi vrsti zgodbo o osamljenosti, neskočnemu iskanju prvinske bližine, pa tudi o ostalih čustvenih potrebah, željah in odvisnostih, ki nam krojijo vsakdanje življenje.
Če je roman Jeben lajf nudil preplet prvoosebnih zgodb narkomanskega sina in matere, ki v želji po pomoči tudi sama nenehno tone v lastne otroške travme in eksistencialne dileme, se v romanu Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba?, zgodba osredotoča na upokojeno učiteljico, ki se po ločitvi preseli v blokovsko naselje Zali Log, kjer jo sosedje hitro vpotegnejo v svoja življenja. Na trenutke se zdi, kot da se potegujejo za to, kdo bo prej zapolnil njeno praznino, ki zaveva po končani dolgoletni poklicni poti in večdesetletni partnerski zvezi. Tu je soseda Jasna z bolečo zlorabo iz otroštva, ki svoje fantazme o moških prenaša na protagonistko, nadobudni mladec Matija, ki svojo praznino, ki nastane zaradi nesrečnega zakona in odsotnih hčera, utaplja v alkoholu in zrcali med drugim tudi na svoje sosede, ki jih bolj ali manj uspešno “osvaja”.
Če je roman Jeben lajf nudil preplet prvoosebnih zgodb narkomanskega sina in matere, ki v želji po pomoči tudi sama nenehno tone v lastne otroške travme in eksistencialne dileme, se v romanu Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba?, zgodba osredotoča na upokojeno učiteljico, ki se po ločitvi preseli v blokovsko naselje Zali Log, kjer jo sosedje hitro vpotegnejo v svoja življenja.
Glavna junakinja prepoznava njihove iluzije in obrambne mehanizme tako na nezavedni kot na zavestni ravni pa vendar ni osebnostno dovolj močna, da bi pravočasno vklopila svoj obrambni mehanizem in od njih v ključnih momentih pobegnila, še več, brezno strahu in praznine jo vsakič znova vpotegne nazaj v njihova življenja, s katerimi se – vsaj tako se zdi – poistoveti na večih nivojih, med drugim tudi na področju družbene neustreznosti oz. nefunkcionalnosti. Tako nekje na sredini romana zapiše: “Vedno je bilo tako, da so se ženske gnetle okrog močnih moških, ki domov prinašajo denar, ti moški pa so se poročili z najlepšimi dekleti. Poročeni spadajo v normalen svet in v normalnem svetu ni prostora za izobčence, tuje elemente, ki jih družba vedno potihoma odstrani. Znebijo se vsakogar, ki ima kakšno hibo. Midve z Jasno imava hibo: Jasna je vdova, jaz pa ločenka in dokaj nekoristni sva za to družbo, ker sva upokojeni.”
Poleg tega pa se zaveda, da se po petintridesetih letih, kolikor je trajal njen zakon, znova nahaja na začetni točki spoznavanja samcev in neskončnega preigravanja ludističnih variant zmenkarij, ki so v vmesnem času prav zaradi razvoja virtualnih portalov in nedorečenih spletnih pogovorov, postala še toliko bolj kompleksna in nezanesljiva. Čeprav na začetku z veseljem spoznava delovanje portala Ona-on in vanj spretno vpelje tudi sosedo Jasno, kmalu obe ugotovita, da več izbire, ki je že a priori navidezna, ne pomeni več sreče in zadovoljstva.
Pojavi pa se še en problem, katerega njuna “najstniška” vihravost vsaj na začetku flirtanja povsem odmisli. Četudi ostane duša ujeta v 20. leta svojega življenja, je tu ostarelo telo, ki nas opominja na meje svojih zmogljivosti in na to, da smo v očeh nasprotnega spola, ki najbolj ceni mlado in sveže “meso”, lahko prestari, da bi v nas videli izvor spolnega poželenja: “Spominjam se, da so se včasih, ko sem bila mlada in vitka, moški vidno ozirali za mano, me ogovarjali na ulici, zdaj pa komajda odzdravijo na pozdrav, na hitro, površno in brez pričakovanj. Malo me razjezi, ko vidim te poglede, ko je jasno, da sem postala nevidna, in da gledajo skozme, kot bi bila iz stekla. In temu ni tako samo zaradi moje oblike. Kdo sploh prepozna kvaliteto človeka, ki jo pridobi z zrelostjo? Ker si se čez noč postaral in nisi na zunaj več privlačen, si drugorazreden.”
Četudi ostane duša ujeta v 20. leta svojega življenja, je tu ostarelo telo, ki nas opominja na meje svojih zmogljivosti in na to, da smo v očeh nasprotnega spola, ki najbolj ceni mlado in sveže “meso”, lahko prestari, da bi v nas videli izvor spolnega poželenja: “Spominjam se, da so se včasih, ko sem bila mlada in vitka, moški vidno ozirali za mano, me ogovarjali na ulici, zdaj pa komajda odzdravijo na pozdrav, na hitro, površno in brez pričakovanj.
Pa vendar je glavna junakinja v prvi vrsti vesela, da je preživela vse mogoče življenjske krize in izzive, da lahko svobodno zadiha in da ni več obremenjena z idejo iskanja stalnega partnerja, temveč ji postaja koncept začasnosti vedno bolj sprejemljiv, z njim pa pride tudi občutek uživanja v danem trenutku, kar je nenazadnje povezano tudi s filozofskimi vprašanji in poezijo: “Spet živim, spet diham in se sprašujem, koliko zraka bom še predihala v življenju? Koliko seksa bom deležna, da me bo razjasnilo? Kdaj ima človek dovolj tega življenja, kdaj mu število orgazmov resnično prekipi? Koliko čokolad bom še smela raztopiti v ustih, koliko vina pretopiti v urin? Zavedati bi se morala, da bom znala v vseh pogledih kar najbolje živeti. Brez iluzij ljubiti človeka ob sebi, ljubiti ga bolj in bolj in ceniti vse ljudi okoli sebe. // Šla bom bosa skozi pomladni dež. / Da mi izmije noge, / utrujene od blodenja in / od iskanja brezplodnih /, sem si večkrat ponovila verze Mile Kačič, ki počasi postajajo vedno bolj moji.”
Njeno senzibilno odkrivanje lastnega telesa sovpada na eni strani z odkrivanjem p(l)asti, v katere je zdrsnila tekom odnosov, na drugi pa se kaže tudi z intuitivnim ozaveščanjem prepleta posameznika in okolja, nezavednih seksualnih impulzov in naravnih katastrof, strahov in fantazij, racionalnega in iracionalnega.
Motiv poplave, ki v bližnji preteklosti, močno prizadane naselje, v katerem živi, se postopoma zažira v družbeno tkivo, ko med sosedi narašča napetost in nasilje zaradi nenehnih finančnih investicij in tehnoloških “izboljšav”, po drugi strani pa obenem kaže na njihovo spolno zavrtost in predsodke, ki jih imajo drug do drugega. Občutek ujetosti v ambivalentnost, dvoličnost in protislovnost, ki jo kažejo s svojimi pogovori in dejanji, protagnistko terja v spoznanje, da smo pravzaprav ujetniki dveh svetov, ki ju podedujemo od očeta in matere: “Ljudje smo običajno križanci dveh rodbin in dveh svetov – dediči tuje krvi. Po mami in očetu podedujemo dvojno ljubezen, dvojno sovraštvo in dvojni strah. Zaradi občutka notranje razklanosti si ves čas sprt in nezadovoljen sam s sabo in te je vsega dvakrat bolj strah, da boš ostal nepotešen, žejen, lačen; da boš negotov, nerazumljen in nemočen; da si dedič trdoživih in trhlih temeljev – da nosiš v sebi življenje in smrt. Nekaterim ljudem se že od daleč vidi, da se bojijo življenja in smrti. Njihove sključene postave so podobne kosu ledu, krhkemu, taljivemu in mrzlem, odtrganem od trdne rečne gladine, ki plava v temi in se trdo zadeva ob robove stvari okrog sebe. Krhek, topljiv in mrzel je tudi značaj teh ljudi.”
Motiv poplave, ki v bližnji preteklosti, močno prizadane naselje, v katerem živi, se postopoma zažira v družbeno tkivo, ko med sosedi narašča napetost in nasilje zaradi nenehnih finančnih investicij in tehnoloških “izboljšav”, po drugi strani pa obenem kaže na njihovo spolno zavrtost in predsodke, ki jih imajo drug do drugega.
Metafora reke, ki na eni strani poplavlja, na drugi strani ledeni, je dobra iztočnica za izpeljavo rdeče linije romana, ki pa jo na žalost Drolec ni razvila v tolikšni meri, da bi prodrla v nezavedno bralca – ostala je na površini s posameznimi življenjskimi spoznanji o krhkosti medčloveških odnosov in hrepenenjem po brezmejni svobodi.
Le-to najbolje uprizarja njen sosed Jan, za katerim je zgodovina odvisnosti in bredomstva, ki ju je “reševal” z neskončnim pešačenjem po Evropi, a gre pravzaprav za prekletstvo duše, ki beži sama pred sabo, saj ne zna drugače ozavestiti dejstvo, da brez odrekanja in potrpljenja ni osnovne eksistence.
Njena labilnost se kaže tudi v neodločnosti med dvema moškima: zvestim in razumnim Klemenom ter psihično nestabilnim Matijem. Vse naredi za to, da izgubi enega za drugim, da bi vsakič znova podoživela prvinsko travmo zapuščanja – s strani avtoritarnega očeta, ki ji postavlja številne omejitve in zadolžitve, ki jih dojema kot skrunitve lastne svobode. Vendar pa se ne zaveda, da je svoboda (in z njo seksualni užitek) možna le skozi serijo prepovedi, da je koncept svobode sam po sebi ideološki konstrukt, s katerim se poigravajo ne le družinske avtoritete, temveč tudi politične, šolske, zdravstvene, ki praktično bazirajo na prepovedi najbolj naravnih potreb in pulzacij, da bi libidinalno poželenje napeljale v strugo lastnih, nič kaj etičnih in humanih interesov.
Vojne, ki jih protagonistka omenja v zaključku romana, kažejo na navidezno “svobodno” izbiro, ki naj bi jo imel vojak na podoben način kot jo ima oropani človek, ki mu tat drži pištolo na glavi z besedami: “Denar ali življenje”. Zato Drolec v zaključku romana pravilno ugotovi, da je zavest o lastni nesvobodi pri vsem skupaj ključnega pomena: “Večina ljudi se niti ne zaveda, da niso svobodni. Prvi korak k osebni svobodi je namreč zavest o nesvobodi. Upam, da sem po razvezi svobodna. Dovolj kritično se zaziram v svoja prepričanja. Sem v iskanju. Previdna. Včasih si mislim, da moram najprej obvladati zavest. Zavedati se moram, kdo v resnici sem, in vseh možnosti, ki so s temv zvezi. Potem moram obvladati preobrazbo – znati se moram spremeniti, vedeti, kako se osvobodim vseh okov. In nazadnje moram obvladati namen. Namen je življenje samo – brezpogojna ljubezen.”
Zato Drolec v zaključku romana pravilno ugotovi, da je zavest o lastni nesvobodi pri vsem skupaj ključnega pomena: “Večina ljudi se niti ne zaveda, da niso svobodni.
Namen oz. sporočilo romana je tako večplastno in ga je potrebno iskati med drugim tudi skozi serijo vprašanj: Je partnerska ljubezen lahko brezpogojna ali je takšna le starševska ljubezen? In kaj če ta umanjka? Kako priti do sebe preko odnosa z drugim? Ali so pojmi kot so mir, svoboda, ljubezen le fraze, ki jih jemljemo preveč površno in samoumevno? Kaj se zgodi, ko moja svoboda trči ob svobodo drugega? Kaj lahko pričakujem od drugega, da ne bom razočaran? Kako ohranjati psihično ravnovesje, da ne bom na eni strani frigidni in kljubovalni ledeniški osamelec, na drugi pa deroča reka, ki poplavlja vse pred sabo?
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
