Fotografija: Pexels
Že zjutraj, ko si mi poslal SMS: Danes bi se lahko oglasil na kavi, ker imam pot mimo tebe …, Janez – moje telo je spreletel lahen drget in ščemenje v najgloblji točki telesa, kot bi zaslutila val, ki se bliža hitro in brez odlašanja.
Sončni žarki so svetili na umazano steklo vhodnih vrat, ti pa stojiš in gledaš proti cesti, po kateri si se pripeljal, in veš, da se boš odpeljal drugačen. Ko sem te ugledala skozi steklo, sem vedela, da prihajaš z jasno izdelanim namenom, ki si ga sanjal petdeset let. Vem, da se ne bom upirala. Misli so se vžgale v kaotičnih okruških, zato sem ti že med odpiranjem vrat segla v roko, v znak prijaznega prijateljskega snidenja in nič več kot to. A kraj je bil preveč intimen.
Sončni žarki so svetili na umazano steklo vhodnih vrat, ti pa stojiš in gledaš proti cesti, po kateri si se pripeljal, in veš, da se boš odpeljal drugačen.
Sva pri meni doma.
Klepetava o dveh letih, tvojih hudih dveh letih, saj si izgubil hčerko. Z ženo obiskujeta psihologinjo: že drugo leto, vsak teden. Čas skušaš ubijati z odhodi od doma. Zapustili ste hišo, v kateri ste živeli celo Veronikino življenje, bila je še dojenčica, ko si jo gradil, ko si bil še reven in si si želel dati svojemu otroku vse in še več. Zdaj ste se preselili pet kilometrov stran, da bi lažje pozabljali, da vas stvari ne bi spominjale. Ti z Vesno in sin Anže s svojo mlado družino.
Nisem ti omenila tvojega SMS sporočila, ki me je preplašil: Draga M., danes se peljem mimo … preživljam res težke dneve, saj se je pred dvema letoma na ta dan najina Veronika poslavljala od naju. Tako sem razpet, da ne vem, ali naj ostanem tu ali naj grem k njej.
»Who the Fuck!!« me je prešinilo.
Jaz sem odpisala: »Super, bom vesela, ko boš pred mojim blokom, pokliči, da ti odprem vrata.« Raje ga ne tolažim, ker je premalo prostora za vse, kar bi mu morala napisati k njegovemu klicu na pomoč.
Midva sva bila sošolca osem let. Ostalo je nekaj neizrečenega, fotografija, ki jo je posnel tedaj, leta 1973, ko smo imeli dvodnevni zaključni izlet v Crikvenici. Bila sem mlada, svetlolasa deklica, narahlo razposajena, na njegovi fotografiji v rožastih kopalkah, prsi sem imela malo manjše, kot so danes, postavo imam podobno, le kakšna kila je danes več. Spomnim se, da mi je šel na živce, ker mi je bil vseskozi za petami, bila sem lačna dogodivščin in se nisem hotela zapletati z njim.
Sediva v dnevni sobi v stanovanju, kamor sem se preselila pred osmimi leti, ko sem se ločila.
Sediva v dnevni sobi v stanovanju, kamor sem se preselila pred osmimi leti, ko sem se ločila.
Janezovi pogledi, njegove živahne oči, ki raziskujejo že znano polje ljubljenega obraza, nasmeh in vsake toliko časa prileti iz njegovih ust šala, ki jih je stresal že takrat, ko sva bila sošolca. Sicer sva se srečala predlani po obletnici valete na kavi, a tedaj je bil zelo zadržan, uglajenega govorjenja in vedenja, čeprav mu je bilo kar žal, da se mi mudi v Ljubljano na seminar. Tedaj je bila njegova Veronika še živa.
Ko sva popila kavo in vstala od mize, me je objel. Spreletelo me je, da se začenja, pa saj sem vedela, bilo je pričakovano. Njegove roke niso popustile, popotovale so po mojem hrbtu, skušala sem se odmakniti, ampak bilo je neizogibno, najine ustnice so se srečale, začele radovedno raziskovati, rahlo suhe, kot da bi viski posrkal vso vlago iz njih, in brstenje v telesu je naraščalo.
»Te lahko poljubim s pravim poljubom?« si poltiho govoril med jemanjem.
»Ja, čeprav ne vem, če je prav,« še vedno sem se v zadregi privijala k njemu, nekoliko nerodno, a bilo je …, vedela sem …
Ko sva se ljubila, sem ga vprašala, kolikokrat je prevaral ženo.
Rekel je, da nikoli, »ampak pišem, potem zbrišem.«
Nisem razumela, zato sem vprašala: »Kaj pišeš?«
»Svoje fantazije. Glavni junakinji je ime Maya. Že petdeset let sanjam.«
Prešine me, petdeset let, podobno kot Garcijev Buendia v romanu Sto let samote.
Privil me je k sebi in začutila sem tisto pomiritev, ko je lepoto trenutka najlepša.
Začelo me je odnašati, kot voda me je odneslo.
»Že pred dvema letoma, na obletnici valete sem razmišljal, da smo zdaj odrasli. Vedno sem si te želel.«
»Tudi jaz sem vedela, da se bo to slej ko prej zgodilo.«
Čeprav sem mu takrat rekla, da ne bi nikoli v življenju drugi ženski speljala moža, ker vem, kako to boli.
Čeprav sem mu takrat rekla, da ne bi nikoli v življenju drugi ženski speljala moža, ker vem, kako to boli.
»Vedno sem sanjal, da bi imel obe, Vesno in tebe.«
Bila sem negotova.
Ko je odhajal skozi vrata, sem se počutila tako, no, ne vem, ampak ja, kot kurba.
Prišlo mi je, bilo je orgazmično. Meni in njemu. Mislim si, da z Vesno ne seksata več, sploh v teh travmatičnih časih, ko žalujeta za hčerko. Sploh si ne predstavljam, kako izgleda, če imaš nekoga samo za seks, čeprav je rekel, da sva si podobna, da se z mano zlahka pogovarja, da sva na istem nivoju…, jaz pa vem, da ima on svoje življenje, jaz svojega.
Osvobojena tihih misli, sem se posvetila svojemu delu. Berem čudovito knjigo kratkih zgodb Helene Šuklje Bližina na recept.
Čez pol ure je priletelo SMS sporočilo z desetimi sončki in poljubi … kot hvaležnost za … hm, praznjenje sperme…, malce hudoben preblisk v moji glavi. Mogoče je to še en začetek v zadnjih malih brodolomih, zdi se črno-bela slika, brezbarvni pljusk zgodnjega dne.
Znova in znova se vrača prizor njegovih prekrižanih nog v štirico in požirek Jack Danielsa iz velikega kristalnega kozarca.
Vem, da spet ne bom mogla spati.
Ponoči, ko me bičajo prebliski zadnjih tednov mojega življenja, ko je umrla moja mama, veliko premišljujem, predelujem, prestavljam iz ene zgodbe v drugo.
Zdaj si tudi ti tu, v mojem filmu, Janez.
Da sva na istem nivoju, si mi rekel pred dvema letoma, takrat na obletnici, spoznal si, da med množico ne najdeš sogovornika, k meni nisi upal pristopiti, ker sošolci že od nekdaj šepetajo, da sva bila par. V postelji sem ti povedala, da mi je žal, da sem takrat hlastala po starejšem, zrelem fantu, na koncu sem se poročila z mlajšim. Občutek je še vedno pretresljiv, a besedam sva odprla vrata, povedala sva si, da sva oba čakala na ta trenutek. Kot neko videnje, ki je trajalo petdeset let. Mogoče je kakšno besedo posrkal zrak, ampak oba veva vse. Rekla sem ti, ko si odhajal, da te še pričakujem in obljubil si, da prideš.
Drugi dan si spet prišel.
Bila sem na fizioterapiji, kamor hodim enkrat na mesec po operaciji vratnih vretenc. Tekla sem po stopnicah, da ne bi zamudila najinega zmenka, ura je bila 11.25, prišel boš ob 11.30.
Spet kava, Jack Daniels, najine sledi na rjuhi, zatemnjena spalnica. Govoriš, da sem te rešila. Pustim ti, da se me dotikaš po obrazu, po potnem čelu, roka ti drsi po licih, ustnicah, ki jih spet in spet napolniš s poljubi, gladiš moje obrvi in zajemaš obraz v dlani.
Spet kava, Jack Daniels, najine sledi na rjuhi, zatemnjena spalnica. Govoriš, da sem te rešila. Pustim ti, da se me dotikaš po obrazu, po potnem čelu, roka ti drsi po licih, ustnicah, ki jih spet in spet napolniš s poljubi, gladiš moje obrvi in zajemaš obraz v dlani.
Čutim, kako mi utripa žila pod popkom, in kako vstajaš, da bi me poiskal z ustnicami, hlastno me grabiš za prsi, zajemaš mene vso, kot bi zajemal vodo, da bi pil in se odžejal.
Nebo je svetlo, vse koprene včerajšnjega dne so izginile. Žaluzije rahlo zakrivajo dnevno svetlobo, moja sramežljivost, da bi me raziskoval v najintimnejših delčkih, pobožal moje prsi, se dotikal vagine tako, da je pripravljena na novo vznemirjenje in vrhunec, pretipal si vsak košček moje kože kot slepec, ki se znajde na novi neznani poti. Plavala sem na morju svoje posteljnine, včeraj je bila rumena z modrimi cvetovi, danes je modra s svetlimi valovi, sonce me greje skozi reže in vse, kar slišim, je moja želja po dajanju nekomu, ki me hvaležno sprejema. Ko si prodiral vame, sva bila spojena v eno prodorno telo. Kot brez sape nad darežljivostjo narave.
Napol razprte ustnice dihajo in se zbližujejo. Začutim, da se mi razpira vlažno mednožje, se dotika nabreklega začetka in se s tvojim sredincem potaplja v gosto utripanje. Z nogami te objemam in ti prihajam naproti. Žgoča moč se preliva iz sredice po vsem telesu. Iz mene k tebi.
Na previsu raztrganega časa.
Mogoče, me spreleti nelepa misel, sem se s seksom žrtvovala za člana človeštva, da ni odšel že včeraj.*
Maja Drolec je pravkar objavila roman Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? (Hirondelle 2026). Več o romanu: https://hirondelle.si/shop/kam-bodo-letele-ptice-ko-bo-zmanjkalo-neba/
