Fotografija: Pexels – cottonbro
Sedela sem za računalnikom. Srce mi je razbijalo, ko sem s tresočimi prsti osveževala elektronsko pošto. Vsakič sem upala na drugačen rezultat. Morda bo danes dan, ko se bo med zavrnitvami prikradlo sporočilo z vabilom na razgovor. Ni ga bilo. Spet isti odgovori: Zahvaljujemo se vam za prijavo, vendar smo izbrali drugega kandidata.
Pogoltnila sem cmok in globoko vdihnila. Zazrla sem se skozi okno, kjer je veter rahlo zibal drevesne veje. Jeseni sem dopolnila triindvajset let. Minilo je že več kot pol leta, odkar sem zaključila študij ekonomije, zdaj pa sem se vrtela v začaranem krogu iskanja zaposlitve. Moja slabovidnost je bila očitno ovira, ki je delodajalci niso želeli sprejeti. A moji možgani delajo enako hitro kot pri videčih, potrebujem le povečevalni program, da si približam besedilo.
Bila sem kot lastovka, ki bi rada vzletela. Moja krila so bila močna in pripravljena, vendar ni bilo vetra priložnosti. Morda bo vzgon prišel s spremembo taktike – kaj če bi v zaposlitveni vlogi izpustila podatek o invalidnosti?
Vsa podjetja bi morala biti družbeno odgovorna in vključevati invalide v svojo delovno silo. Kljub zakonodajnim vzpodbudam so slepi in slabovidni še vedno prepogosto odrinjeni na obrobje trga dela. Predsodki o njihovi zmanjšani delovni zmožnosti ostajajo zakoreninjeni med ljudmi, čeprav sodobna tehnologija že dolgo dokazuje nasprotno.
Vsa podjetja bi morala biti družbeno odgovorna in vključevati invalide v svojo delovno silo. Kljub zakonodajnim vzpodbudam so slepi in slabovidni še vedno prepogosto odrinjeni na obrobje trga dela.
Ko sem končno prejela vabilo na razgovor v srednje velikem proizvodnem podjetju, sem zakričala od veselja. Kot da bi v moj svet nenadoma posijala mavrica, čeprav ni bilo ne sonca ne dežja.
S pomočjo spremljevalke sem prišla do vhoda, nato pa sem jo raje poslala v bližnji bife. Nisem želela, da bi kdo mislil, da potrebujem stalno pomoč. Globoko sem vdihnila, stisnila pesti in vstopila v pisarno.
Prostor je bil svetel in urejen, prežet z rahlo zatohlim pisarniškim vonjem. V kotu se je bohotila razkošna palma. Na levi je stal dolg odprt regal, poln registratorjev in map, pred njim pa pisarniška miza s podaljškom za stranke. Na nasprotni steni je visela slika, a njen motiv se mi je izgubljal v meglici nejasnih obrisov. Na vrtljivem črnem naslonjaču je sedel starejši moški s sivimi lasmi, kadrovik. S prijaznim glasom me je povabil, naj sedem. Prisilila sem se k nasmehu, a misli so mi begale. Kdaj mu povem? Kdaj je pravi trenutek, da izrečem tisto, kar bi utegnilo spremeniti vse?
Po petnajstminutnem pogovoru je vzel Iz mape šop papirjev in rekel: »Zdaj pa še izpolnite ta strokovni vprašalnik. Imate dvajset minut časa. V roku 14 dni vas bomo obvestili, če ste prišli v drugi krog.«
Zgrabila me je panika. Nisem imela s seboj prenosne elektronske lupe, ampak le teleskopska očala, s katerimi pa težje oziroma počasneje berem daljši tekst. Zdaj ali nikoli.
»Oprostite, še nekaj vam moram povedati. Imam okvaro vida in spadam po definiciji ostrine vida v tretjo kategorijo slepote, samo za primerjavo vam povem, da pomeni peta kategorija popolno slepoto,« sem dejala in za trenutek obmolknila.
»Oprostite, še nekaj vam moram povedati. Imam okvaro vida in spadam po definiciji ostrine vida v tretjo kategorijo slepote, samo za primerjavo vam povem, da pomeni peta kategorija popolno slepoto,« sem dejala in za trenutek obmolknila.
Moški me je nekaj sekund pozorno opazoval, nato pa mirno vprašal: »Sem opazil. Cenim, da ste povedali. In kako boste lahko opravljali delo, ki pravite, da vam je pisano na kožo?«
Razložila sem mu, kako tehnologija omogoča slepim in slabovidnim učinkovito delo ter dodala, da imamo tudi pogosto izostren spomin ter sposobnost koncentracije. Kimal je in nekaj pripisal na vlogo. Poslovila sva se s krepkim stiskom rok. Preplavil me je prijeten občutek, saj sem se počutila razumljeno in sprejeto.
Ko sem zapuščala stavbo, sem se spotaknila ob prag in skoraj izgubila ravnotežje. Nekdo mi je obzirno pridržal vrata.
Zunaj sem se naslonila na zid in si oddahnila. Iz torbice sem potegnila plastenko in naredila nekaj požirkov vode.
»Si v redu?« je vprašal neznanec, ki je zadržal vrata.
Pogledala sem ga bolj pozorno. Bil je visok, s temnimi lasmi in očmi, ki so izžarevale radovednost. Zdelo se je, da ga res zanima, kako sem.
»Samo malo nerodna sem bila.«
»Ali pa zamišljena?« se je nasmehnil.
»Morda oboje,« sem priznala in si popravila torbico na rami.
»Zdi se mi, da si bila na razgovoru za službo,« je ugibal.
»Ja, kako veš?«
»Mene je podoben pogovor pred meseci kar vrgel iz tira,« je rekel in pomolil roko.
»Sem Gaj.«
Segla sem mu v dlan in odgovorila:»Betka. Lepo, da sva se spoznala.«
»Upam, da bova hodila skozi ista vhodna vrata. Jaz sem zaposlen v drugi firmi v tretjem nadstropju.«
»Morda pa res, imela sem dober občutek.«
Njegova prijaznost me je presenetila. Beseda je dala besedo in kmalu sva ugotovila, da imava več skupnega kot sva pričakovala. Zato sem brez pomisleka sprejela povabilo na pijačo. Situacija, ki naju je povezala, je bila naključna, a on je bil prepričan, da nama je bilo srečanje namenjeno.
Nisva še spila do konca, ko me je poklicala zaskrbljena spremljevalka, ker me je čakala več kot uro in pol.
»Oprosti, prijateljica me čaka. Moram iti,« sem dejala in vstala. Potegnil me je za rokav in izrazil željo, da si izmenjava telefonski številki. Z veseljem sem mu jo povedala.
Oh, to ni bila prijateljica, le spremljevalka, ki mi posoja oči. Zadovoljna sem presodila, da bom naslednjič lahko prišla sama, ker sem si ustvarila miselni zemljevid poti, ki je na srečo zelo kratka. Mobilnost je za nas kot hoja po megleni pokrajini brez kažipotov.
Mobilnost je za nas kot hoja po megleni pokrajini brez kažipotov.
Gal me je klical vsak dan. Najini pogovori so postajali vse bolj osebni; delila sva svoje sanje, strahove in pričakovanja. Njegova toplina in optimizem sta prepletala najin odnos in ga spreminjala v edinstvenega. Vsakič, ko sva govorila, sem začutila novo iskrico upanja, da bo moja strast prepričala kadrovika.
Čez nekaj dni sem prejela obvestilo, da sem prišla v drugi krog. Morala bom demonstrirati, kako bom delala. Slutila sem, da se mi bodo končno odprla vrata, za katerimi me čaka svetloba novega začetka.
»To je dober znak,« sem si rekla, »takoj moram povedati Galu. Morda bova res vsak v svojo službo hodila skozi ista vhodna vrata.«
Tokrat sem ga za spremembo poklicala jaz in skupaj sva delila veselje. Z Galom sva prešla začetno kopreno naklonjenosti in vedno bolj me je privlačil njegov notranji svet.
Prišel je dan preizkusa. Sedla sem za računalnik, globoko vdihnila in s pomočjo programa ZoomText prebrala delovno nalogo. Vsaka beseda se mi je vtisnila v misli, vsak znak na ekranu je bil bližje mojemu cilju. Sproščeno sem začela odgovarjati. Moji prsti so se spretno in samozavestno premikali po tipkovnici, kot bi plesali po znanem ritmu.
Prišel je dan preizkusa. Sedla sem za računalnik, globoko vdihnila in s pomočjo programa ZoomText prebrala delovno nalogo. Vsaka beseda se mi je vtisnila v misli, vsak znak na ekranu je bil bližje mojemu cilju.
Kadrovik me je opazoval. Njegov pogled ni bil poln dvoma, temveč zanimanja in spoštovanja. Ko sem zaključila, je pokimal in dejal: »Vidim, da ste res usposobljeni. Dobrodošli v ekipi.«
Tisti trenutek je bil nepozaben. Počutila sem se kot lastovka, ki je vzletela pod nebo in umirjeno, lahkotno drsela po nevidnih tokovih zraka. Razprla sem krila in se dvignila nad meglo dvomov, kjer me je nosil veter sprejetosti. Letela sem, svobodna, samostojna, takšna sem vedno želela biti. Kot da sem po dolgi, naporni poti stopila na vrh gore in tam pod neskončnim nebom uzrla novo obzorje. Nisem bila več zgolj opazovalka, bila sem del celote.
