Naslovnica romana Nataše Kramberger Po vsej sili živ (Goga, 2024)
Nataša Kramberger, slovenska pisateljica, novinarka, kolumnistka in kmetovalka (1983), živi in ustvarja v Berlinu. Poznamo jo po njenem romanu Nebesa v robidah: roman v zgodbah, ki ga je izdala leta 2007 in je bil nominiran za nagrado Kresnik. Za ta roman je leta 2010 prejela Nagrado Evropske unije za književnost. Sledijo mu: Kaki vojaki: roman v rimah in slikah, Primerljivi hektarji: pripoved o setvenem koledarju. Esej; Brez zidu: časopisna pripoved o Berlinu in drugih krajih 2004-2014. Poezija; Tujčice. Scenaristika; Polne vreče zgodb. Izbor kratke proze, reportaž, esejev; Gustlek v Anični deželi, Vila Smeralda. Za roman Po vsej sili živ (2024) je prejela nagrado Prešernovega sklada. Pisateljica v svojih knjigah, esejih, reportažah in komentarjih pogosto povezuje ruralno in urbano ter spaja različne žanre.
V romanu Po vsej sili živ pisateljica Kramberger prikazuje sedem let življenja na majhni kmetiji v Jurovskem Dolu, ki jo je podedovala po stari materi in materi; ta ji je celo pustila nekaj dolga. Doživljanje Slovenskih goric, podnebne spremembe, vpliv tople grede popiše z odličnim občutkom za lepo slovensko besedo, ki ni samo izbor knjižnih besed, ampak ljudje med seboj – na deželi – uporabljamo tudi domače besede.
V romanu Po vsej sili živ pisateljica Kramberger prikazuje sedem let življenja na majhni kmetiji v Jurovskem Dolu, ki jo je podedovala po stari materi in materi;
Čeprav lastnica male kmetije ni imela veliko prakse z zemljo, je sprejela kmetijo. V otroštvu ni hodila v vrtec, ampak je nanjo pazila babica; tedaj je deklica začutila kmečko življenje, spoznala je, da je zemlja hvaležna, če ji prisluhneš, in ne uporabljaš kemičnih pripravkov. Že v rani mladosti je sklenila, da bo o tem pripovedovala. Delo na kmetiji ni nikoli dokončano; komaj okoplješ njivo, že je treba zložiti drva, popraviti motorno žago, posekati posušen oreh, pripraviti drva. Kmetu zemlja steče po žilah, po drugi strani pa je lahko tudi trda kot beton. Ves trud je poplačan, če pridelaš oves za kruh, ki ga potem ješ tri leta, milo se ti stori, ko pogledaš sončni zahod ali začutiš prvi pomladanski vonj. Pisateljica opiše žalostne trenutke; ko drevo umre in pade, lahko te zadane pomladna pozeba, poletna toča, voluharji, listne uši in suša.
»Teci, teci, miška, teci, nikoli ne boš ujela tega voza!« Kar koli je naredila na zemlji, jo je izmaličilo, 7 začetkov in 7 koncev kmetijskih sezon, ko ni bilo več pravih letnih časov: »Bila je napaka v geometriji; kjer bi moral biti krog, je postala spirala.«
Obiskala je klimatsko hišo, kjer tuareška starka iz Kanaka v Nigru z dolgimi črnimi lasmi, močnimi kot štrik, spregovori o tem, da je tedaj, ko je bila mlada, videla žirafe, jelene, noje, želve, antilope. Danes jih ne vidi več. Videla je dež, ki je padal tako dolgo, da je med sipinami naredil reko. Po vsakem dežju je prišlo obilje. Hrana. Danes ni dežja, zato ni hrane. Če so lačni, ne morejo biti srečni …
Tudi pisateljičina babica je nekoč govorila – pred mnogimi leti, da bo prišla lakota, suša, poplave, mraz in veter bo odnesel vse, kar smo imeli in kar imamo, predvsem zemljo, in njive bodo popokale. Obe babici sta govorili enako, samo v različnem časovnem obdobju, čeprav se nista poznali, nista se spoprijateljili preko Facebooka, saj nista potrebovali družabnega omrežja, da bi bili povezani. Vedeli sta, kar je mogoče videti z odprtimi očmi, slišali, kar je bilo mogoče slišati s pozornimi ušesi, in pogrešali, kar je bilo mogoče pogrešati z natančnim zavedanjem, koliko lepega je v toku enega samega človeškega življenja izginilo s sveta.
Obe babici sta govorili enako, samo v različnem časovnem obdobju, čeprav se nista poznali, nista se spoprijateljili preko Facebooka, saj nista potrebovali družabnega omrežja, da bi bili povezani.
Kaj je bilo in več ni in kaj točno to pomeni za vse, ki smo še vedno tu.
Pisateljica se zaveda, da mora o tem pisati ….« Pripovedovati moram…« Pisati o poplavah in izumrtju živalskih in rastlinskih vrst. Kmetijstvo je povezano z naravo in nič na svetu ne more izničiti te skrivnosti. Spoštovati je potrebno naravno sestavo zemlje, bakterij in gliv, ki živijo in delajo po svoje, poskrbijo za zrak in za to, da seme kali. Z naravo je potrebno le sodelovati, nadzor je utvara, pomembno je sodelovanje, sicer se narava človeku maščuje.
»Daj naravi dlan in na njej bo vzklilo vroče, utripajoče srce.« beremo v romanu.
Seveda je tudi narava svojeglava in samosvoja, kajti v sodobnem času nas – ljudi, ki jo prekomerno izkoriščamo, kaznuje s poplavami in sušami. O naši nesreči (poplavi 2023) je govorila celotna Evropa, ves svet, dokler ni začelo nepopustljivo deževati v Avstriji, Pekingu, na Norveškem in Švedskem, v Španiji, potapljati Balkan, goreti v Kanadi, Grčiji, na Siciliji. Potem se o naši nesreči v Sloveniji ni več govorilo, sami smo morali čistiti blato, ki je smrdelo po strupih in po mrtvih živalih, in živeti z naravo naprej.
Seveda je tudi narava svojeglava in samosvoja, kajti v sodobnem času nas – ljudi, ki jo prekomerno izkoriščamo, kaznuje s poplavami in sušami.
Nataša Kramberger odkriva modrosti iz preteklih časov, obdeluje svojo malo ekstenzivno kmetijo, ki jo je spremenila v biodinamično kmetijo, in se uči opazovati, kajti vsi smo del globalnega ekološkega ravnovesja, zato se moramo zavedati, da moramo sprejeti odgovornost. Odgovornost za možnost.
