Fotografija: Pexels – Cottonbro Studio
CERKEV NA HRIBU
Porogljivo iskrenje
se vsipa s tvojih dlani,
ko hribolaziš po
celulitični pokrajini
preteklosti.
Veliko novih rečnih dolin
in hudourniških strug
te zaposluje.
Kje so gladka pobočja
kopastih hribov,
še cerkvica je zdrsnila
v dolino.
Silikonska melioracija
bi popravila teren
in kakšen všitek
bi morda utrdil hribček.
Še zvon bi spet zvonil
na vrhu hriba.
Pa ti?
Bi spet molil
v isti cerkvi?
TOPEL DAN
Kot predolga vezalka
moja volja visi
skozi okno tega trenutka.
Saj bo jutri topel dan
in bo skrčil vlažne niti
v kratek užitek?
In okno se bo lesketalo
po mojem hrbtu
vse do ohlapnih korenin
pritrjenih v sedanjost.
OBRAZ
Ne odpiraj svojih oken,
da tema ne zagrne sonca.
Zapri in še zakleni vrata,
da mraz ne posmodi pšenice.
Ohrani reko zajezeno,
da val ne zruši vseh zidov.
Nikar ne koplji pregloboko,
da z brega dol ne šine plaz,
da ne razgali vsega zlega
in vrag pokaže svoj obraz.
