Visoka, svetla, strastna, predvsem pa odločna. Katja Pavli, ki piše pod imenom Katja L. Pauli je svojo poslovno pot skoraj tri desetletja tlakovala na področju marketinga v mednarodnih korporacijah in se v 53. letu življenja odločila, da se poda v literarne vode. Ustvarjalnost je usmerila v pisanje kriminalnih zgodb, umeščenih na Dunaj, mesto, kjer je nekaj let živela in na katerega jo vežejo lepi spomini. Tudi sicer je jezikovno povezana z nemščino, ki je njen materni jezik in ki prevladuje v domačem okolju ter pri branju kriminalnih romanov, ki so njena velika strast.
Njen prvenec Spletke à la Carte, ki je izšel leta 2023 je po dveh mesecih šel v ponatis in bil deležen medijske pozornosti in pozitivnih recenzij. Nadaljevanje drugega dela trilogije Prevare à la carte, ki je izšel marca 25′, je znova družbeno kritičen, na čase romantično in humorno obarvan, bralstvo popelje v svet, ki je poln intrig, maščevanja, čaščenja materialnih dobrin na eni strani in stremenja k pravim vrednotam na drugi. Ni vseeno s kom se družimo, še manj vseeno je, če smo posteljo delili s sociopatom in se mu s svojimi dejanji zamerili.
Pred dvema letoma sva se pogovarjali ob izidu tvojega prvega romana Spletke à la carte. Zdaj je pri založbi Hirondelle izšlo nadaljevanje trilogije Prevare à la carte. Kaj te je navdihnilo za pisanje nadaljevanja romana?
Ko sem zaključevala Spletke à la carte, se mi je t. i. open end ponujal sam od sebe. Čutila sem, da zgodba še ne bi smela biti končana, ker so me liki, ki sem jih ustvarila, še naprej zaposlovali. Njihove odločitve, napake in moralne dileme so porajala nova vprašanja. Osrednji liki v nadaljevanju ostajajo, dodala sem nekaj novih, ki zgodbo še dodatno poglobijo in razširijo. Večinoma se dogajanje še vedno odvija na Dunaju, nekaj malega na slovenskem Krasu, v kosovskih vaseh in ob Jadranskem morju.
Roman se navezuje na prvenec, v katerem obnoviš prizor, ko je Jörg vdrl k Nathalie in ji grozi. Smeva povedati, zakaj Nathalie ne da Jörgu, ki je večino drugega romana v zaporu, alibija?
Seveda, saj gre za ključen podatek. Nathalie je v romanu sicer pozitiven lik, a njena odločitev, da Jörgu ne da alibija, jo postavi v slabo luč, če ne poznamo razloga. Na noč umora Vanese, Jörgove ljubice, je bil res pri njej. Želel se je maščevati, saj je v njegovih očeh ona kriva za njegov poslovni zlom. Jörg tega večera izreče zanj usodne besede: »Pazi dobro na svojega otroka, lahko se mu kaj zgodi.« Nathalie ve, da Jörg ni morilec, a sprejme odločitev – človek, ki izreče takšno grožnjo njenemu otroku, ne more biti na prostosti. Zato molči in dopusti, da gre nedolžen v zapor.
Še nekdo je bil soudeležen v tem prizoru, in to je Sasha. Sasha prihaja iz Beograda, na Dunaju ima verigo lokalov, torej je uspešen priseljenec. Nathalie absolutno obožuje, priskrbi ji odvetnika, že zelo kmalu zasluti, da v njunem odnosu z Jörgom nekaj ni v redu. Kakšen lik je Sasha?
Sasha je popolno nasprotje Jörga. Z Nathalie se poznata že iz mladosti, vedno ju je povezovala močna naklonjenost, a si nikoli nista povsem priznala čustev. Po njeni ločitvi se njuna pot končno spremeni. Sasha je zelo zaščitniški, kar se pokaže tudi v noči Vanesinega umora – prav on prepreči, da Jörgovo nasilje ne eskalira. S tem pa postane tudi sam del skrivnosti o tem, kje je bil Jörg v noči umora.
Sasha je zelo zaščitniški, kar se pokaže tudi v noči Vanesinega umora – prav on prepreči, da Jörgovo nasilje ne eskalira.
Tema raznolikih kultur in ver je v tvojem romanu zelo izrazita. Z likom Fadila si odprla izjemno pomembno temo priseljencev, o drugi generaciji priseljencev, ki se omehča, začenja izgubljati stik z izvornim okoljem … Bi tak roman lahko napisala v Ljubljani?
Tak roman bi lahko bil napisan kjer koli. Medkulturni odnosi so danes bolj aktualni kot kadar koli prej. Raznolikost kultur in ver je bogastvo, vendar se pogosto sooča s predsodki in neodobravanjem. V romanu sem želela pokazati, kako lahko takšni predsodki vplivajo na življenje posameznikov. V romanu je opisan par, Emilija je po poreklu srbkinja, Fadila prihaja iz Kosova. Opisala sem, kako globoko zakoreninjena prepričanja vplivajo na odnose.
Pomudiva se še nekoliko pri Fadilu. Gre za muslimana, kosovskega Albanca, ki se zaljubi v Emilijo, pravoslavko iz Srbije. Okolje, iz katerega prihaja, takšne zveze ne odobrava. Ampak Dunaj, dogajalni prostor, je druga zgodba. Nam lahko razgrneš njegov lik?
Fadil je brat Agnese Gashi, ki je zaradi javnega ponižanja storila samomor. Ko njena družina izve, kaj se je zgodilo, zahteva maščevanje, pri čemer upošteva določila kanuna. Na Dunaj pošljejo Fadila, ki se zaposli v hotelu, kjer kraljujeta Vanesa in Jörg, odgovorna za smrt njegove sestre. Več pa morda ne smeva razkriti (nasmešek).
Nam lahko vseeno kaj več razkriješ o kanunu, tradicionalnem albanskem zakoniku, ki sega v 15. stoletje?
Albanski kanun je primer, ki odraža, kako lahko tradicije in pravila, ki so stoletja stara, še vedno vplivajo na sodobno družbo. V Albaniji, kjer je stopnja umorov skoraj dvakrat višja kot v ZDA, lahko spor zaradi zemlje, prevare, ali žaljivke preraste v krvno maščevanje. Nekateri posamezniki ne zamahnejo z roko in ne pustijo, da čas opravi svoje, niti se ne odpravijo pravice iskat na sodišče. Vzamejo jo v svoje roke. Pravilo je popolnoma jasno: vsako prelivanje krvi je treba maščevati s prelivanjem krvi. Obračun se torej lahko zgodi tudi nekaj generacij pozneje med članoma sprtih družin, ki sta tako mlada, da nista bila priči sporu oziroma sploh natančno ne vesta, zakaj je sovraštvo med družinama izbruhnilo.
Pojdiva morda k mojemu najljubšemu liku v romanu, h Corini, Vanesini hčeri … Kaj si s pomočjo njenega lika, torej likinje mlade ženske, ki je resno poškodovana, lahko upovedala, česar nisi mogla upovedati z nobenim drugim likom?
Corina je likinja, ki omogoča raziskovanje prehoda od žrtve do agresorja. Njeno vedenje kaže na globoko notranjo praznino in pomanjkanje empatije. Sprva se zdi, da njene destruktivne navade izhajajo iz pomanjkanja materine ljubezni, kot da s svojim ravnanjem kliče po pozornosti. To delno sicer drži, a pozneje postane jasno, da gre za resnejšo motnjo osebnosti. Corina ne občuti krivde ali sočutja, temveč deluje izključno skozi prizmo lastnih interesov. Ko je njena mama umorjena, ne kaže nobenega obžalovanja. V tem vidi priložnost, da zasede njeno mesto.
Presunljiv je prizor, ko pijana mama Corini naroči, da zamenja bratove rjuhe, Corina pa se znese nad zajčkom, ki so ga imeli pri hiši … Od tedaj se tudi neha nažirati … Najde način, kako se znebiti nakopičene tesnobe in napetosti … Nam lahko kaj več poveš o tem?
Ta prizor razkriva globoko čustveno zmedo in iskanje načina za sprostitev notranje napetosti. Corina ne zna izraziti svojih čustev na zdrav način. Tu preide v fazo, v kateri ugotovi, da je njena notranja napetost bolje potešena, če se znese nad nekom drugim. V tem primeru nad zajčkom Hubertom. Iz tega prizora gre slutiti, da zna Corina postati nevarna.
V romanu so prisotni različni ženski liki … Nathaliejina prijateljica Alexandra je uspešna poslovna ženska, študirala je v Ameriki, se ločila in se po ločitvi vrnila na Dunaj … Kathi je z vsem srcem predana slikarstvu, njen partner je zaobjel, da bo umetnost pri njej na prvem mestu. Nathaliejina mama, njena največja zaupnica, je Francozinja, Emilija si želi kariere. Same svetovljanke, torej, zdi se, da je tvoje pisanje tudi nekakšen hommage ženskam …
Všeč so mi samozavestne, samosvoje, odločne ženske, ki se ne pustijo omejevati in ki si same oblikujejo svojo pot. Verjetno zato tudi v romanu ne primanjkuje tovrstnih likov. Menim, da bi morale ženske lažje reči ne, kadar je to nujno, in pogumno vztrajati pri da, ko gre za njihovo srečo, pravice in osebno rast.
Pomembna je ozaveščenost, da ni nič narobe s tem, če postavljaš meje, se boriš za svoje pravice, pa naj si bodo to, kot primer, boljši delovni pogoji ali pravičnejša preživnina za otroka.
Všeč so mi samozavestne, samosvoje, odločne ženske, ki se ne pustijo omejevati in ki si same oblikujejo svojo pot. Verjetno zato tudi v romanu ne primanjkuje tovrstnih likov.
Tvoj odgovor, kar kliče po naslednji temi. Bliža se 8. marec. Pred dvema letoma sva se ravno ob tem času pogovarjali o zapisu Namesto rož, dejanja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki je predstavilo Resolucijo o nacionalnem programu s področja enakih možnosti moških in žensk. Tedaj se je govorilo o konkretnih ukrepih na področju preživnin, krajših ločitvenih postopkih, enakosti med spoloma. Se je situacija v Sloveniji od izida tvojega prvenca, ko si javno opozarjala na to situacijo, kaj spremenila?
Zelo sem pozdravila ta zapis in naivno verjela, da se bo res kaj premaknilo v izboljšanje položaja žensk. Ni se! Verjetno še vedno potekajo medresorska usklajevanja, če sem lahko cinična. Jezi me, da imamo vsi polna usta enakopravnosti med spoloma tam okoli 8. marca, potem pa vse potihne. Položaj žensk je v marsičem še vedno težaven. Dejstvo je, da smo patriarhalna družba. Ženske so premalo cenjene, kar se odraža tudi v plačah in pogojih dela. Še vedno obstaja veliko neenakosti, zlasti kar se tiče razdeljevanja družinskih obveznosti ali pa možnosti napredovanja v karieri.
Jezi me, da imamo vsi polna usta enakopravnosti med spoloma tam okoli 8. marca, potem pa vse potihne.
Če se za hip pomudiva še pri preživninah … Ali je eden od razlogov, da si roman umestila na Dunaj tudi ta, da tam velja drugačna zakonodaja glede plačevanja preživnin kot v Sloveniji?
Ne, romana nisem umestila na Dunaj zaradi njihovega sistema določanja preživnin, sem se pa zelo poglobila v avstrijsko zakonodajo. Ne razumem, zakaj Slovenija ne prevzame tega sistema, kjer se višina preživnine določi v odstotkih od plače, ki npr. pri petnajstletnem otroku znaša 20 % od plače. Resnično ne vem, na katerem planetu živijo tisti, ki pri nas odločajo o preživninah. Dejstvo je, da otrok stane, in dejstvo je, da so preživnine v Sloveniji mizerne, finančno breme pa v večini primerov pade na mame.
V Prevarah à la carte sem opisala dve ločenki in prikazala, kako je situacija popolnoma drugačna, če živiš v Sloveniji ali v Avstriji. Večina Slovenk se mora soočati z dolgotrajnimi sodnimi postopki, pri čemer je višina preživnine odvisna od tega, kako dobrega odvetnika imajo in na kakšno sodnico naletijo. Medtem pa večina Avstrijk zaradi jasnega in pravičnega zakona brez težav in dolgotrajnih procesov dobi preživnino, ki otroku omogoča, da ohrani standard, kakršnega je bil vajen pred ločitvijo staršev. Ta del romana ni fikcija, temveč prikazuje kruto realnost večine slovenskih samohranilk.
Morda z nami podeliš nasvet za ženske, ki svoje nepremičnine prepuščajo partnerjem? Moja prijateljica bi rekla, da bi vsaka ženska morala imeti vsaj eno skromno stanovanje kot odriv za dostojno življenje. Ali bi se strinjala?
To je odličen nasvet, čeprav, žal, težko izvedljiv. Finančna neodvisnost je ključnega pomena, saj nikoli ne veš, kaj ti življenje prinese. Mnoge ženske ostajajo v nezdravih odnosih prav zato, ker nimajo finančne možnosti za samostojno življenje. Zato bi vsem položila na srce, naj preudarno upravljajo s svojimi prihranki in premoženjem ter si, če je le mogoče, zagotovijo finančno varnost.
Finančna neodvisnost je ključnega pomena, saj nikoli ne veš, kaj ti življenje prinese.
Nathalie si želi napisati knjigo, ki bo »Nekaj med kriminalko, ljubezensko zgodbo. Tako lahkotno branje za na plažo,« se zaupa Sashi. Vse življenje je pisala besedila za druge, nenadoma, in ni naključje, da to željo po pisanju začuti, ko je spet ljubljena, hoče pisati zase. Oglaševanje se ji zazdi predvidljivo in rutinsko, rada bi bila kreativna in preverila, ali zmore. V tem delu Nathalie nekoliko spominja nate … Kaj ti pomeni pisanje?
Prvenec sem pisala zase, da sem svoje misli usmerila drugam. Pisala sem ga v času, ko sta bila bolečina in šok ob ločitvi precej huda. Pisanje mi je pomenilo terapijo.
Drugi del je napisan, kot že rečeno, ker je prvenec klical po nadaljevanju. Del razloga seveda tiči tudi v odzivu bralstva. Prvenec je bil namreč lepo sprejet.
Naslovnica: Božidarka Brnas
V romanu Nathalie omeni Schillerjev citat »Glej torej, kdor se večno veže. Omama kratka, dolg je kes,« ki je dejansko izpostavljen v prvem romanu. Zanimiv je vidik, da Nathalie govori o prihodnjem romanu, ki ga šele namerava napisati, mi, bralci, pa vemo, da je ta roman že napisan. Koliko si se naučila od prvenca?
Mislim, da sem se predvsem naučila bolje postavljati vejice (smeh). Težko bi natančno opredelila, česa sem se naučila, a vsi, ki so prebrali rokopis, pravijo, da jim je drugi del bolj všeč. Morda res drži, da z vsako knjigo postajaš boljši – verjetno tudi zato, ker si pri pisanju in oblikovanju likov bolj samozavesten.
Morda res drži, da z vsako knjigo postajaš boljši – verjetno tudi zato, ker si pri pisanju in oblikovanju likov bolj samozavesten.
Umestitev Schillerjevega citata, ki sem ga omenila v prvencu kot uvod v roman, pa se mi je zdela zabavna poteza, saj ga moja literarna junakinja zdaj vključi pri pisanju knjige. Zdelo se mi je hudomušno in hkrati nekakšna igriva vez med zgodbama.
Lahko pričakujemo, da boš nadaljevala pisanje, ko končaš trilogijo?
Tretji, zadnji del trilogije je v nastajanju, izšel naj bi konec naslednjega leta. Pisanje romanov me izjemno veseli in v tem resnično uživam. Če bi lahko živela od pisanja, bi se ukvarjala le s tem. Žal realnost večine pisateljev ni takšna. V romanu opisujem, kako Nathalie kot avtorica hitro pritegne zanimanje založbe, njena knjiga postane uspešnica, založba poskrbi za promocijo. Ker se vse dogaja na veliko večjem tržišču, se ji pisanje obrestuje tudi finančno. V resničnem življenju pa je pot avtorja precej težja; sploh pri prvencih je že samo pridobiti založnika velik izziv.
Avtorski honorarji v Sloveniji so pogosto nizki, včasih celo neizplačani. Tudi v primerih, ko založba prejme subvencijo, ni nujno, da honorar iz tega naslova prejme tudi avtor, kar med drugim odpira tudi vprašanja o transparentnosti porabe javnega denarja. Take stvari odvrnejo od želje po nadaljevanju. Pisanje knjige zahteva ogromno časa in truda, ne le od avtorja, temveč tudi urednika, lektorja in vseh drugih, ki so vpeti v to verigo.
Pisanje knjige zahteva ogromno časa in truda, ne le od avtorja, temveč tudi urednika, lektorja in vseh drugih, ki so vpeti v to verigo.
Vsekakor bo trilogija končana, v mislih se mi celo že porajajo ideje za četrto knjigo. Šlo bi zopet za kriminalko, a tokrat precej bolj humorno obarvano, potekala bi na dunajski gimnaziji.
Ko si ravno omenila gimnazijo. Tvoja karierna pot se je zelo spremenila. Skoraj tri desetletja si delala v korporacijah, na področju marketinga, zdaj nekaj mesecev delaš v šolstvu. Kakšne so razlike?
Razlike so velike, a se ne nanašajo na količino dela. Tudi v šoli je veliko dela, le da ga ne doživljam tako stresno kot v korporacijah. Urnik je ustaljen, ni službenih poti in sestankov, ki bi se zavlekli pozno v večer. Novi delovni ritem mi omogoča več časa in prostora za pisanje, kar je bil eden izmed ključnih razlogov za to spremembo. Šolsko okolje mi je zelo všeč, čeprav sem vsak dan znova šokirana nad birokracijo in pomanjkanjem digitalizacije. Največji izziv v šoli pa so starši. Njihova pričakovanja, način komunikacije in odnos do šole me vsak dan znova presenetijo. Včasih sem mislila, da učitelji pretiravajo, danes pa vem, da so zgodbe o grožnjah z odvetniki še kako resnične.
Največji izziv v šoli pa so starši. Njihova pričakovanja, način komunikacije in odnos do šole me vsak dan znova presenetijo.
Se za hip vendarle dotakneva aktualne plačne reformę, ki jo kot zaposlena v javnem sektorju, zdaj pobliże spoznavaš?
Plača je zagotovo eden izmed vidikov, ki ne govori v prid zaposlitvi v javni upravi. Plačna reforma je za večino zaposlenih v JU farsa in metanje peska v oči. Dvig plače za nekaj deset evrov težko predstavlja vzpodbudo. Na splošno me tudi malce moti, da se v povezavi s šolstvom vedno omenja le učitelje. V šolah deluje tudi drugo osebje, brez katerega sistem ne bi mogel delovati. Pogosto so spregledani, njihove plače pa so sramotno nizke, čeprav je njihov prispevek pomemben.
Si dvojezična, tvoj materni jezik je nemščina, kako si pisala drugi roman? Kako gledaš na dvojezičnost? Kot na dodano vrednost? Je morda tudi zaradi te večjezičnosti tvoj roman tako svetovljanski – dogaja se v Egiptu, na Dunaju, v Sloveniji …?
Ko odraščaš dvojezično, se dveh jezikov naučiš mimogrede, in to je resnično veliko darilo. V domačem okolju govorno prevladuje nemščina, večino knjig berem v nemščini, skoraj tri desetletja sta v mojem poslovnem okolju prevladovali nemščina in angleščina. Moj prvi roman je bil po diplomski nalogi, ki sega še v prejšnje tisočletje, pravzaprav prvi daljši tekst, ki sem ga napisala v slovenščini. Kar nekaj popravkov je izviralo iz tega, da sem povedi tvorila po nemškem besednem redu. Mislim, da je bilo v drugem delu tovrstnih popravkov manj. A roman ni svetovljanski zaradi moje dvojezičnosti. Na Dunaj sem ga umestila, saj mesto dobro poznam, tam sem nekaj časa živela in imam nanj lepe spomine. Ostale kraje sem izbrala glede na življenjski slog likov ali njihovo poreklo. Svet postaja vse manjši, globalizacija pa se seli tudi v literaturo.
