Fotografija: Pexels – Alex Azabache
Kraja, prežeta s sanjami*
Ko sem bil otrok, so me starši spodbujali k molitvi v mošeji,
morda, da bi si z dobrimi dejanji napolnil svojo bilanco,
morda takrat iz meni neznanih razlogov.
Na sebi sem imel strgana oblačila in plastične čevlje,
svoje majhno telo sem nosil po ulicah brezposelnih,
mimo mošeje v naši soseski.
Hodil sem hitro, koraki so me vodili do druge mošeje,
veličastne, okrašene z razkošjem in lepoto.
Sedel sem ob stojala za čevlje, osramočen zaradi kontrasta
najinega videza,
s široko razprtimi očmi, čudeč se temu pogledu.
Vrsta za vrsto vrsta za vrsto čevljev:
sanjal sem, da jih nosim —
par za igranje, druge za šolo —
namesto plastičnih, ki so bili vsi raztrgani.
S temi sanjami sem napolnil žepe svoje domišljije,
in pozabil na bilanco dobrih dejanj, ki so zaposlovala pobožne množice.
Klic k molitvi me je presenetil,
in me prebudil iz sanjarjenja.
Imamova pridiga se je končala, jaz pa
nisem slišal niti besede.
Z žepi, polnimi želja,
sem zdrsnil v zadnjo vrsto vernikov in posnemal njihove molitve.
Ko se je molitev končala,
sem izpraznil žepe, polne želja, in odhitel do stojal za čevlje.
Zgrabil sem svoje stare čevlje —
in pograbil še en par.
Bili so čudoviti — beli z modrimi črtami —
tesno sem jih držal v rokah, preučeval njihovo velikost, njihovo popolnost, preden
sem pobegnil s svojim zakladom,
čevlji so mi dali krila.
Ko sem se prepričal, da mi nihče ne sledi,
sem se ustavil.
Smuknil sem iz plastičnih čevljev in jih vtaknil pod pazduho,
in zdrsnil v svojo nagrado:
mehki, udobni in lahki —
popolno so se prilegali.
Skakal sem.
Plesal.
Brcal namišljeno žogo.
Tekel domov, brez teže, hiter kot veter.
Preden sem vstopil, sem si sezul čevlje,
kar je odtrgalo delček mojega majhnega srca!
Čevlje skril pod srajco,
pod vrvjo, ki mi je služila kot pas.
Preveril – pod mojimi vrečastimi oblačili jih ni bilo videti.
V hiši ni nihče opazil.
Odpravil sem se na streho in
in čevlje pospravil za rezervoar za vodo,
v upanju, da se bom kasneje vrnil,
da bi si povrnil otroštvo, ki je zastalo v času.
Pesem Kraja, prepojena s sanjami je iz zbirke Barefoot Soul: Narratives Stripped of Humanity.
Victoria Issa je jordanska pisateljica in prevajalka, ki prevaja iz arabščine v angleščino; prevaja različne žanre. Še posebej se navdušuje nad otroško literaturo, poezijo ter pripovedmi o migracijah in ženskah. Victoria je absolventka mentorstva za mlade prevajalce pri Nacionalnem centru za pisanje (2023/24) in poletne šole 2024 pri Britanskem centru za književno prevajanje.
Avtorju pesmi in prevajalki Victoriji Issi, ki je pesem prevedla iz arabskega v angleški jezik, se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje za objavo. Iz angleškega jezika prevedla G.B.O.
