Fotografija: Pexels – Amina
Vsaj trije dobri razlogi so, zakaj bi priporočila v branje romana Miriam Drev Po poti se je zvečerilo (Pivec, 2024).
Najprej zaradi živosti zgodbe: postopoma, kot jo razkriva bralcu, jo sočasno zapleta, saj praktično do konca ne izvemo, kako se bo končala usoda glavnih junakov.
Nato zaradi raznolikosti likov: vsakega od njih uvede v zgodbo lahkotno in naravno, z občutkom, da sodijo prav na to mesto v romanu, kamor jih postavi. Morda se nam na začetku dozdeva, da si jih bomo vse težko zapomnili, a temu ni tako.
Nenazadnje pa ne gre spregledati pisateljičinega bogatega pripovednega jezika, katerega značilnost so številne slikovite prispodobe, ko opisuje življenjske prigode svojih junakov ali jim jih polaga v usta in misli. Kot na primer Luciino dojemanje svojega partnerja – gre namreč za glavno junakinjo – o katerem ona pravi: »Ne trdim, da je bil Alec neki naključni osebek, toda ravnal je kot nekdo, ki plane v tvoj osebni prostor in z nekaj zamahi pomeče ven, kar se mu ne zdi vrednega, ter po svojih ambicijah razporedi, kar je ostalo notri.«
Nenazadnje pa ne gre spregledati pisateljičinega bogatega pripovednega jezika, katerega značilnost so številne slikovite prispodobe, ko opisuje življenjske prigode svojih junakov ali jim jih polaga v usta in misli.
Večplastnost izjemne pripovedi bo bralca kaj kmalu po začetnih straneh kar posrkala v vrtince različnih dogodkov, usod in življenj nenavadno velikega števila oseb na različnih koncih sveta. Miriam Drev nas namreč že na začetku popelje v Bejrut, kjer umira njen oče, Libanonec, ki ga je njena mati spoznala prav v tem mestu. Zaradi vojaških spopadov in nevarnosti v neposredni bližini, se po nekaj letih odloči družino odseliti v Slovenijo na varno. Po nastanitvi v Ljubljani se družina z očetom nikoli več ne združi.
Zgodba se torej ves čas suče na oseh Ljubljana – Bejrut in Ljubljana – Zuerich, vmes pa za kratko obdobje skočimo še na Škotsko v Edinburg.
V ospredju romaneskne pripovedi se nam torej razpira življenje še zelo sveže skupnosti med Alecom in Lucio, ki vsaj na prvi pogled deluje usklajeno. A že kmalu se pojavijo prve razpoke in nesoglasja, ki jih spodbujajo drobna Alecova nezadovoljstva na račun Lucie. Kljub temu, da jih sama ne razume povsem, jih prikrito in stoično sprejema, saj je še vedno na krilih zaljubljenosti v svojega moškega. Prav kmalu pa jo Alec postavi pred zelo resno preizkušnjo. Zahteva, da začne tudi ona bolj zavzeto razmišljati o potomcu, ker je on pri sebi že sprejel odločitev. Imeti otroka je za žensko vendarle bistveno težje vprašanje kot za moškega.
Čeprav je postavljena pred zahtevno odločitev, si ga ne želi zavrniti in sodeluje v njegovi igri, ko mora na primer po vsakem odnosu nekaj časa ležati z nogami navzgor. Žal se tedaj še ne zaveda, da gre pri Alecu predvsem za preračunljivost in ne za pristno željo po otroku. K njegovemu statusu poklicno uspešnega moškega sodi namreč tudi potomstvo. S takšnimi in podobnimi zapleti nas pisateljica postopoma pripravlja na spoznanje, da pa morda nekaj le ni v redu z Alecom. Slednje se kaj kmalu izkaže za precej verjetno.
Žal se tedaj še ne zaveda, da gre pri Alecu predvsem za preračunljivost in ne za pristno željo po otroku. K njegovemu statusu poklicno uspešnega moškega sodi namreč tudi potomstvo.
Kot zapisano že uvodoma, se v zgodbi prepletajo usode in življenja nenavadno veliko oseb. Med njimi so tudi bolj pozitivni liki od Aleca. Tukaj je Oliver, ki je sicer Alecov dolgoletni prijatelj, ki prav kmalu postane Luciin zaupnik. Nanj se Lucia zanaša, saj je njegov glas vedno štel tudi pri Alecu. A nas je najbrž pisateljica ponovno želela postaviti v zapleteno situacijo. Ko smo že morda spegledali vse Alecove namere in njegove manipulantske osebnostne poteze, nam ponudi Oliverja kot njegov pozitivni pol in tako zamegli Alecovo bolestno psihično stanje.
Po rojstvu hčerke Neli se par namreč najprej nastani v Cresentu, mirnem in slikovitem predelu Edinburgha. Ko se je Lucia že dodobra navadila na spremembo, celo pridobila nekaj znancev in ji novo okolje ponuja zanjo in dojenčico prijetno zavetje, jo Alec dobesedno šokira z novico, da se bodo kmalu odselili v Švico v kraj blizu Zuericha. Iz podjetja, ki se ukvarja s kemijsko tehnologijo, je namreč dobil mamljivo ponudbo.
Z zelo slikovito prispodobo Drevova opiše tudi slednjo situacijo, ko pravi, da se je Lucie polastila šapa, ki jo hoče zgrabiti in nekam zalučati. Alec je v vseh pogledih preračunljiv. Ko je začutil, da je v svojih pritiskih do Lucie le šel predaleč, se ji je znal približati in na pravi način potolažiti. Tedaj je le nemočna priznala, da ji je še vedno dišal kot moški.
Na številne preobrate v svojem življenju je bila Lucia navajena, saj se je s selitvijo družine na drug kontinent soočila že v mladosti. Tedaj ji namreč kot mladoletni deklici ni preostalo drugega, kot da je vedno sledila očetu in mami na njunih poteh. In tudi tokrat bo morala. Alec celotno selitev izvede zelo spretno in malo Neli prijavi na svojem začasnem prebivališču. Lucia niti ne sluti, kakšno oviro bo to dejstvo v prihodnje predstavljalo zanjo in njeno hčerko. Živita v francoskem delu Švice in njuna stanodajalka je Genevive, ki se ji Lucia že na samem začetku prikupi.
Na številne preobrate v svojem življenju je bila Lucia navajena, saj se je s selitvijo družine na drug kontinent soočila že v mladosti.
A tukaj se začenja trše obdobje njunega skupnega življenja, saj se želi Alec v vseh pogledih dokazati svojemu delodajalcu tudi, ko ni na delovnem mestu. V ta namen pogosto organizira zabave tudi pri njih doma. Vrstijo se kot po tekočem traku, kar Lucio izčrpava. Alec ji pri tem niti najmanj ne prizanaša ter pričakuje, da bo v vseh pogledih izvrstna gostiteljica. Na eni od tovrstnih zabav ga zaloti v kočljivi situaciji, in sicer objemu sodelavke Babette, vendar se njuno bližnje srečanje ne konča z nedolžnim flirtom, marveč s seksom, ki mu je priča tudi Lucia.
Čeprav nezvestoba ni ključni razlog zaradi katerega Lucia vse pogosteje razmišlja, da sta z Alecom prišla do roba in da bo v bodoče z njima vse le še slabše. A preden utegne uničiti ali na glavo postaviti prav vse v Luciinem svetu, se ona odloči, da ga zapusti. Prav kmalu po dogodku z varanjem začne skrbno načrtovati svoj odhod v Ljubljano.
Načrt se ji posreči, pred njo je še zadnja ovira, priti v letalo. Vendar ji je Alec ves čas za petami in zdi se, da mu bo uspelo preprečiti njen odhod. A od nekod se pojavi Oliver, ki nevede s svojo navzočnostjo pomaga Lucii, da se vkrca na letalo.
V Ljubljani se zateče v svoje stanovanje, v katerem je živela pred odhodom iz Slovenije, poišče pravno pomoč in razreši na začetku vsaj na videz nerešljivo situacijo, saj Alec ne popušča in se do konca bori za Neli. Vendar se tehtnica pravice prevesi na stran Lucie, ki tudi formalno v sodnem postopku doseže dodelitev Neli njej v skrbništvo.V sodnem procesu dokončno tudi sama dojame, da je Aleca v bistvu motena osebnost, saj morata oba prestati pregled sodnega izvedenca psihiatrične stroke. Izvedensko mnenje je njej v prid. Med vrsticami je bilo zapisano: »Da je Lucia Severin, s tem, da je odšla od parterja Aleca Brooksa, reševala svoje življenje in življenje njunega otroka.«
Namesto zalljučka še ena iz zakladnice pronicljivih misli Miriam Drev: »Lahko se zgodi, da majhne razlike v začetnih pogojih, ustvarijo velike razlike v končnih pojavih.« (str. 167)
