Fotografija: Pexels – Alina Chernii
V Betki se je že nekaj dni tiho prebujala nenavadna ideja. Sprva jo je odganjala, ni bila morda predrzna, preveč osebna, ranljiva? Ni vedela, kako jo bo Gal sprejel, bila pa je prepričana, da mu bo ta večer spremenil pogled na svet. Potrdila je rezervacijo.
Zbrala je pogum in mu poslala kratko sporočilo: »Gal, popoldan te vabim na posebno doživetje. Brez vprašanj, le pridi. Obljubim, da ti ne bo žal.«
Gal je nekaj trenutkov strmel v zaslon. Srce mu je poskočilo ob skrivnostnem povabilu. Kaj je načrtovala? Romantičen večer? Pustolovščino? Morda nekaj tako osebnega, da besede ne bi bile dovolj?
»Le pridi,« je prebral znova.
Tako preprosto. Tako zagonetno.
Ko jo je zagledal na avtobusni postaji, je za trenutek obmiroval. Temno modra obleka in svetel blazer sta ustvarjala prefinjen kontrast, ki je poudaril njeno eleganco in izžareval umirjeno samozavest. Ni mogel spregledal niti uhanov, pravzaprav so ga presenetili. Viseči, zlati, oblikovani kot konice puščic. Prvič jih je videl na njej. Ujeli so popoldansko svetlobo in jo razpršili v lesketajoče se drobce.
Ni mogel spregledal niti uhanov, pravzaprav so ga presenetili. Viseči, zlati, oblikovani kot konice puščic. Prvič jih je videl na njej. Ujeli so popoldansko svetlobo in jo razpršili v lesketajoče se drobce.
Zdelo se je, da niso sijali zase, temveč prav zanjo.
»Kako si lepa, zapeljiva.« ji je šepnil in jo poljubil na lase.
Betka se je nagajivo nasmehnila in mu podala roko:»Zdaj pa resno, pripravi se na izziv!«
Počasi sta se povzpela na Ljubljanski grad. Večkrat sta se ustavila, in vsakič ga je potegnila za rokav:»Opiši mi, kaj vidiš!«
Gal je bil najprej zadržan, a že kmalu je začel slikovito in z navdušenjem opisovati strehe hiš, silhuete dreves, stolpnice, prometne tokove in mimoidoče ljudi. Govoril je, kako mu pogled drsi po pokrajini, ki je prej ni niti zares opazil.
»Moram priznati, odprla si mi oči,« se je nasmehnil.
Ko sta se na vrhu griča usedla v lokal, se je Gal na glas zasmejal:»Vem, grajski podgani Frideriku bova pomagala iskati zaklad, kajne?«
Betka je odkimala in se hkrati nasmehnila.»Tudi doma sem imela podgano. Plišasto, seveda. Ime ji je bilo Hinko. Kadar mi je bilo dolgčas, sem ga vprašala, kaj naj počnem. Vedno je nekaj predlagal. Vsi moji pliškoti so imeli imena. Vsak je bil del kakšne zgodbe, ki sem si jo sproti izmislila.«
»Lepo. Jaz sem se pa najraje igral z avtomobilčki, tistimi čisto majhnimi. Ampak so morali biti kovinski.«
V tistem je odbila ura v zvoniku. Betka je nagonsko segla po skodelici, srknila še zadnji požirek kave in vstala.
»Friderika pustiva za drugič. Ura je šestnajst. Dol se peljeva z vzpenjačo.«
Gal je postajal še bolj radoveden. Kam ga vodi? Gledališče? Prezgodnja sta bila. Prestižna restavracija? Ne, Betka ni bila navdušena nad pretirano dragimi jedmi. Ko sta izstopila na Vojkovi cesti, mu je rekla:»Poišči številko 74.«
»Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana?« je zmedeno vprašal.
»Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana?« je zmedeno vprašal.
Šele ko je slepa receptorka preverjala njuno rezervacijo, se mu je posvetilo: »Večerja v temi?«
Betka je pokimala. Preplavili so ga občutki radovednosti in nelagodnosti. Srce pa je malo pospešilo svoj ritem.
Slepi natakar ju je z umirjenim glasom povabil v notranjost. Gal je položil levo roko na Betkino ramo, ona pa na natakarjevo, in tako ju je samozavestno vodil skozi popolno temo do mize. Brez oči. Le z dotikom in zvokom. Bilo je smešno in ganljivo hkrati.
Slepi natakar ju je z umirjenim glasom povabil v notranjost. Gal je položil levo roko na Betkino ramo, ona pa na natakarjevo, in tako ju je samozavestno vodil skozi popolno temo do mize. Brez oči. Le z dotikom in zvokom.
Ni bilo senc, ne obrisov, slišali so se le oddaljeni pogovori in občasni tihi smeh. Gal je izgubil občutek za prostor, za nadzor. Z roko je poiskal Betkino dlan. Rahel stisk ga je umiril. Potem je stegnil roko in s prsti otipal stol, nato rob mize, krožnik, prtiček in pribor. Usedla sta se In oddahnila.
Ko je poskusil naliti vodo iz vrča v kozarca, se mu je roka zatresla. Nekaj kapljic je steklo po mizi.
»Ne skrbi, v temi se učimo potrpljenja,« je zašepetala Betka.
Njena pomirjujoča razlaga, kako si slepi pomagajo z dotikom in zvokom, mu je odprla vrata v svet, ki ga ni poznal.
Slepi natakarji so stregli z osupljivo natančnostjo, on pa je bil neroden, nespreten.
Hrana je bila pustolovščina. Skrivnostni krožnik, kot zakodirano sporočilo, ki ga je moral razbrati z vohom, prsti, okusom. Nož ni bil le pribor, zahteval je več poguma kot spretnosti. Vsak grižljaj je bil presenečenje: mehki kot spomin ali hrustljav kot skrivnost.
Hrana je bila pustolovščina. Skrivnostni krožnik, kot zakodirano sporočilo, ki ga je moral razbrati z vohom, prsti, okusom.
»Neprijetni občutek, ko ne vidiš, kaj ješ,« je rekel.
»Ko ugasneš pogled, se prebudijo ostali čuti,« je tiho dodala.
Ko je skušal znova seči po njeni roki, je prevrnil kozarec. Ni se razbil, le ostanek vode v njem, se je razlil po prtu.
»Oprosti, oprosti,« je rekel panično, še preden je lahko sploh razumel, komu se opravičuje.
Betka ni odgovorila, vendar je čutil njen pomirjujoči dotik na svoji roki.
»Si v redu?« je vprašala.
»Čutim mokre hlače in razbito samozavest,« se je skušal pošaliti.
Po kratkem molku je Betka mirno spregovorila:»Točno tako je tudi meni včasih. Se zgodi kaj čisto običajnega, se spotaknem, kaj prevrnem, in vsi takoj pogledajo mene. Kot da nimam pravice do napake. To me izčrpava.«
Takrat se je v Galu nekaj premaknilo. »Slepota ni le izguba vida,« je pomislil, »je izguba prostora, razumevanje, toleranca.«
Takrat se je v Galu nekaj premaknilo. »Slepota ni le izguba vida,« je pomislil, »je izguba prostora, razumevanje, toleranca.«
Pustil je, da so Betkine besede odmevale v njegovih mislih, vse dokler ni spet spregovorila.
»Vse, kar vidim, je včasih odvisno od tega, kako čutim… in kako sem prisotna v svetu, ki me ne sprejme vedno, kot si želim.«
Ko sta končala z večerjo in so se prižgale luči, je svet spet dobil obliko, a ne več enako. Na mizi so ostali krožniki z raztresenimi ostanki hrane in umazan prt, kot sledi nevidnega boja med lakoto in temo.
Ko sta pozneje vstopila v noč, ga je Betka vprašala:»Kako se počutiš?«
»Kot da sem prvič zares videl, ne da bi gledal,« je zašepetal in jo objel.
»Hvala ti za to izkušnjo.«
Nato je z nasmeškom predlagal:»Kaj pa, če bi te zdaj povabil v kino?«
Betka je pomolčala, nato pa nežno skomignila:»Ja, če bi bil slovenski, grem takoj.«
Gal se je ustavil. Končno je razumel, ne more brati podnapisov.
»Gal, lahko pa greva na ples. Tam nimam nobenih težav. Samo prepustim se vodenju.«
»Uh, nisem najboljši plesalec, ampak bom dal vse od sebe.«
»Odlično, vpišiva se v plesni tečaj,« je vzkliknila in poskočila kot deklica, ki prvič zasliši glasbo. Njeni uhani so se v tistem trenutku zalesketali v toplem objemu uličnih svetilk, kot da bi zaplesali prvi korak.
»Čudovite uhane imaš. Takoj sem jih opazil,« je rekel z nasmehom, ki ni skrival občudovanja.
Betka se je s konicami prstov nežno dotaknila enega izmed njih.
»Bili so babičini. Njeni vsakdanji uhančki. Moj spomin. Moja tiha moč.«
Betka se je s konicami prstov nežno dotaknila enega izmed njih.
»Bili so babičini. Njeni vsakdanji uhančki. Moj spomin. Moja tiha moč.«
Gal jo je z obema dlanema nežno prijel za obraz kot bi tipal zemljevid srca. Njene izrazite ličnice so bile mehke in tople. Poljub, ki je sledil, ni bil le stik ustnic, bil je kompas, ki je v temi našel smer, dotik, v katerem se je svet na novo narisal. Trajal je dolgo, kot zvezda, ki ne ugasne, dokler se srce ne umiri.
