Fatima Hassona, Vir: ArabLit, 20. april 2025
Fatima Hassona je mlada palestinska pisateljica, fotografinja in novinarka, rojena v Gazi, kjer je tudi odraščala. Pred nekaj leti je diplomirala iz multimedije. Njene fotografije so bile razstavljene na številnih razstavah po svetu in objavljene v mednarodnih revijah.
Pred tremi dnevi, le nekaj ur po tem, ko sva se pogovarjali, sem prejela novico, da je bila Fatima ubita skupaj s svojo družino v letalskem napadu, ki je zadel njihovo hišo v soseski Al-Tuffah.
Fatima je — in nikoli ne bom o njej govorila v pretekliku — izjemno ustvarjalna, občutljiva oseba, polna energije in ljubezni. To lahko začutite v njenem pisanju in fotografijah. Nedavno se je zaročila in sanjala o tem, da bi si ustvarila družino, imela in vzgajala otroke. Z bolečino v srcu z vami delim svoje prevode njenih proznih in pesniških del — kajti njena želja je bila, da bi bila njena smrt ODMEVNA.
– BAK.
Šest odmevov
Avtorica: Fatima Hassona
Prevod: Batool Abu Akleen
Ta pokol nas je naučil, kako stvari skrčiti, jih narediti zložljive. Svet je postal tako zelo majhen, da si ga lahko nosil na hrbtu. Svet si lahko skrčil v eno samo torbo – ali celo v dve dlani in gol hrbet!
Ta pokol me je naučil, kako skrčiti sebe, kako molčati, medtem ko imam smrt med čeljustmi, kako poslušati njen zvok, ki se bliža, kako se uriti v sprejemanju resničnosti nenadnega izginotja vsega, kako to sprejeti brez pritožbe, brez zamer.
Vse, kar se je zgodilo, vse, kar se dogaja, nas uri v tem, da postanemo karkoli – razen običajni ljudje.
V moji glavi kroži le eno vprašanje:
O čem je mučenec razmišljal? Katera je bila zadnja misel, ki se mu je zagozdila v glavi, tik preden jo je izbrisala raketa? Kaj bi si želel, če bi vedel, da prihaja zadnji trenutek?
Pogosto razmišljam: »Če bom živela dolgo, bo to dovolj, da uresničim vse, kar si želim? In če umrem – bodo vse moje želje umrle z menoj?«
Še vedno mislim na tega mučenca. Prišel je sem, bil je ubit, počistili so njegovo kri, ga zavili v mrtvaški prt – in nihče od njegovih domačih še ni vedel. A ko sem odšla, sem videla vse njihove obraze: njegovo ženo, ki so ji solze izdolble oči; njegove brate, otrple od bolečine; in njegovo mamo, ki ni mogla več hoditi, v upanju, da ne bo prišla do njega – da ji ne bo treba videti tistega, kar bo videla.
Toda to je bila resnica. Neizogibno dejstvo.
Veliko razmišljam o tem:
»Resnično, katera je bila njegova zadnja misel?
Je dovolj živel?
Je dovolj umrl?
Ne vem.«
***
Tristo dni me je spremljala Anya — moj fotoaparat in edina prava prijateljica, ki je znala ujeti stvari, znala posneti fotografije, kakršne sem si želela. Tristo dni so v tem pokolu ubijali mene in moje brate. Kri se je razlivala po tleh in začela sem se bati trenutka, ko bo kri mojih bratov dosegla mene, me obarvala. Tristo dni smo gledali samo črnino in rdečino, vonjali smrt, jedli grenka jabolka in se dotikali le še trupel.
Prvič v življenju sem doživela tako veliko izgubo. Izgubila sem enajst članov svoje družine – najdražje mojemu srcu. Pa vendar me nič ne ustavi. Vsak dan tavam po ulicah, brez načrta, brez cilja. Le želim si, da bi svet videl to, kar vidim jaz. Fotografiram, da bi arhivirala ta čas v svojem življenju. Fotografiram zgodovino, o kateri bodo moji sinovi morda nekoč slišali. Morda pa tudi ne.
Tukaj umiramo vsak dan, v vseh barvah in oblikah. Umrem tisočkrat, ko vidim trpečega otroka. Raztreščim se, spremenim se v pepel. Boli me to, kar smo postali. Boli me ta nesmisel. Boli me ta pošast, ki nas vsak dan požira.
Vsak dan, ko odhajam, vidim mamo, kako mi maha v slovo. A se ne ozrem. Nočem videti njenih oči. Nočem vse te žalosti za svojo mamo, toda kaj sploh je v tem mestu? Samo smrt.
Ko govorim o smrti, o neizogibni smrti:
Če moram umreti, si želim odmevne smrti. Nočem biti ne novica, ne številka v množici. Želim si smrti, ki jo bo slišal ves svet — učinka, ki se bo za vedno vtisnil v spomin — in fotografij, ki jih ne bosta pokopala ne čas ne kraj.
***
Vsega, česar se zares bojim,
je umreti od lakote.
Želim si stvari, ki si jih živali nikoli niso želele.
Jem stvari, ki jih živali nikoli niso jedle.
Smrt me opazuje.
Obstreljevanje me opazuje.
Moj divji sovražnik preži,
čaka, da prvi grižljaj doseže prazen želodec,
da bi me lahko z njim ubil.
Iztrga mi ga iz dlani
in zbeži.
Moj želodec vpije:
»Lačen sem – daj mi grižljaj, ki me bo nasitil.«
Medtem pa prijatelj mojega sovražnika
je iz McDonald’sa,
pije ledeno kavo v prijetnem okolju
in opazuje,
kako mi moj divji sovražnik
iz pesti iztrga zadnji grižljaj
in z njim zbeži,
dokler se ne spremeni v resnični strah:
»Umiram od lakote.«
***
Jutri,
ko se bo vojna vrnila v svojo hišo,
za seboj vlekla mojo starost
kot prazne konzerve, privezane na vrvico,
bom z nostalgijo pomislila na ta hrup
in jokala.
Jokala bom kot otrok
ali kot nesrečna ženska
sredi ceste.
Pomislila bom, morda ti moram reči:
»Zbudi me, ko bomo prispeli«
ali
»Ko se bo vse to končalo«
***
Dobro jutro,
danes zjutraj mi je v misli šinilo hitro, naglo vprašanje – vprašanje o tem, kakšno bo življenje, ko se bo vojna končala. Kakšnega okusa bodo stvari po vsem tem pomanjkanju? Kakšen bo okus čokolade, ko jo bom po devetih mesecih prvič spet poskusila? Sem res pozabila, kakšen je bil njen okus? Kaj bom začutila, ko mi bo mama prvič znova skuhala pečenega piščanca v zelenjavni omaki, ob krožniku riža – ali svojo čudovito maklubo?
Sprašujem se:
»Bom nekoč spet sita in omotična – tiste vrste omotica, ki pride po tem, ko se do sitega naješ, kot se mi je dogajalo včasih? Ali pa moj želodec ne bo več sprejel te izvrstne hrane, ker je bil predolgo napolnjen le s slabimi, cenenimi obroki?«
Kaj bom občutila, ko ugriznem v prvo jabolko, prvi sadež? Bom dobila le enega — ali jih bo več?
Sprašujem se, kakšen bo moj odnos do sveta takrat, ko bom spet sita. Bom znova videla življenje kot nekaj obetavnega? Bom začutila, da je vredno živeti? Ali pa se ne bo nič spremenilo, ker nas je ta vojna naučila gledati svet drugače — v vsej njegovi grozoti?
Dragi svet, ki si domišljaš, da si pravičen in človeški …
Ali res vidiš take želje kot nekaj običajnega leta 2024?
***
Fatima Hassouna je fotografinja in novinarka iz Gaze. Dokumentarni film o njenem življenju v Gazi, ki ga je posnela iranska režiserka Sepideh Farsi in nosi naslov »Položi svojo dušo na dlan in hôdi« (“Put Your Soul on Your Hand and Walk”), bo premierno prikazan v sekciji ACID (Association for the Distribution of Independent Cinema) na 78. filmskem festivalu v Cannesu maja 2025.
- Uredništvu ArabLit, kjer je bil prispevek objavljen 20. 4. 2025, se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje za objavo. Iz angleškega jezika prevedla G.B.O.
