Naslovnica romana Včeraj bi jo morala spoznati (Hirondelle 2025); avtorica naslovnice: Mojca Fo
Leta 1966 je legendarna francoska pevka Monique Andréee Serf, bolj znana po umetniškem imenu Barbara, posnela eno svojih najznamenitejših pesmi. Skladba je nastala leto poprej. Ganjena po odmevnem koncertu v zdaj že davno porušenem pariškem koncertnem hramu Bobino, jo je na mah napisala v zahvalo občinstvu, ki jo je na odru zasulo s cvetjem. Čeprav je posvečena občinstvu, se je pesem »Ma plus belle histoire d’amour, c’est vous – Moja najlepša ljubezenska zgodba ste vi« v zgodovinski spomin zasidrala kot velika ljubezenska pesem.
Čeprav je posvečena občinstvu, se je pesem »Ma plus belle histoire d’amour, c’est vous – Moja najlepša ljubezenska zgodba ste vi« v zgodovinski spomin zasidrala kot velika ljubezenska pesem.
Ničkolikokrat so jo prevajalci poskušali prevesti v druge jezike in ob tem nemočno ugotavljali, da je nemogoče prenesti vse njene skrite pomene, rahle odtenke vznesenosti in nežnega koprnenja za ljubeznijo in ljubljenostjo.
Rojena leta 1930 v judovski družini je Barbara odraščala v Parizu, Roannu in Tarbesu. Vojna leta se je med nemško okupacijo z družino skrivala v Préauxu in Saint-Marcellinu, pravi njena biografija. Leta 1946 so se vrnili v Pariz in kot najstnica je sanjarila, kako bo postala pianistka. Zdravstvene težave z roko so sanje kaj hitro razblinile, kot tolažbo pa so ji starši namenili šolo petja. A tudi študij petja je morala prekiniti, tokrat zaradi finančnih težav, in si delo poiskati v kabaretu. Najprej v Belgiji in od leta 1955 v Parizu. Ni težko razumeti, da so jo vojna leta in ne zgolj finančne stiske njene družine globoko zaznamovale. Po njeni smrti je na dan prišlo tudi, da naj bi jo oče desetletno spolno zlorabil. V svoji bogati karieri nam je zapustila številne večne pesmi. Poleg prej omenjene morda še Dis, quand reviendras-tu?, Une petite cantate, Göttingen, La Dame brune, L’Aigle noir in Le mal de vivre. Umrla je 26. novembra 1997.
Uvod iz glasbene zgodovine ni naključen. Tudi skladba v naslovu tega kratkega razmisleka ne. In ne nazadnje tudi njena avtorica ne. Roman Včeraj bi jo morala spoznati je namreč prežet z glasbo. Tudi s pomočjo glasbenih referenc Ana Kalin tke subtilno, večplastno pripoved o iskanju identitete, spopadanju s preteklostjo in oblikovanju lastne prihodnosti. Vprašanje identitete in njenega iskanja je sicer vse prej kot nekaj novega v literaturi, pravzaprav se velikokrat le s težavo odlepi od svetoboljskega manierizma ubesedovanja tuzemske razdvojenosti med posameznikovimi hotenji, pričakovanji in danostmi. Prav zato je še toliko bolj osvežujoče, da se Ana Kalin vprašanja lastnega jaza loteva s svežo introspektivno naravnanostjo ter bogatimi opisi ponotranjenih doživljanj protagonistke, ki ji temu primerno nadene tudi pomenljivo ime – Živa. Čeprav mestoma z že skoraj klišejsko lahkotnostjo, ki jo za svežino obleče v najstniško naivno radoživost, ponuja ganljivo in realno sliko sodobnega posameznika, ki se znajde na razpotju med osebnimi sanjami in družbenimi pričakovanji.
Tudi s pomočjo glasbenih referenc Ana Kalin tke subtilno, večplastno pripoved o iskanju identitete, spopadanju s preteklostjo in oblikovanju lastne prihodnosti.
Zgodba sledi Živi, lastnici majhne knjigarne na Nizozemskem, ki se sooča z izzivi poslovnega neuspeha, osamljenosti in neizpolnjenih pričakovanj. Po selitvi iz Slovenije upa, da bo v novem okolju našla notranji mir in smisel, a se hitro znajde pred vprašanjem: Ali je beg res rešitev ali zgolj odlašanje neizogibnega soočenja s samim sabo? Niz nepredvidljivih srečanj – s skrivnostno Beatrix, nekdanjim partnerjem Keesom in novimi znanci, kot je Dobru, – jo počasi vodi k premisleku o tem, kaj resnično pomeni pripadati nekemu kraju, ljudem in predvsem sebi.
Avtorica pripoved oblikuje s premišljeno karakterizacija likov, ki niso zgolj nosilci zgodbe, temveč na neki način tudi arhetipi različnih življenjskih filozofij in poti. Beatrix se nam vsej svoji skrivnostnosti in večinoma pozitivnemu pogledu na življenje izrisuje kot simbol modrosti in intuicije. Ni moč spregledati, da srečanje z Beatrix v Živi prebudi občutek zaupanja vase in v življenje samo. Nekdanji partner Kees predstavlja doživeto, preživeto in nikoli zares do polnosti uresničeno ljubezen in naivno retorično vprašanje, ali se resnično lahko vrnemo v preteklost. Njuno ponovno srečanje, skupno kosilo po letih brez stikov, njuno navihano zbadanje in poželjiva naklonjenost, njuno strastno vnovično ljubljenje, podano s pravo mero razkritosti in zastrtosti, pri bralcu učinkovito vzbudijo vzporednice, ki jih lahko najde v lastnem življenju.
Mar niso naše najstniške, študentske ali pa prve resne ljubezni, prav tako kot njuna, zakopane pod kopico življenjskih izkušenj, spoznanj in odločitev, skozi katere se prebijajo kot strasten, romantičen, naiven poln spomin, ki pa ga resno in trezno prevpraševanje kaj hitro postavi na svoje življenjsko mesto. Zaljubljenost in ljubezen sta brez dvoma temi, ki se osrednji protagonistki nenehno ovijata zdaj okoli srca, zdaj okoli možganov in mestoma tudi okoli vratu. Zdaj kot strastno hotenje po telesni bližini, spet drugič kot poglobljeno premišljevanje o pomenu medsebojnih naklonjenosti, spet tretjič kot strah, ki junakinjo ohromi pod oklepom lastne negotovosti in dvomov.
Potem je tu še Dobru, eden izmed bolj skrivnostnih in hkrati karizmatičnih likov v romanu. Temnopolt, z žametnim glasom in mirno, premišljeno naravo. Njegova prisotnost vzbuja občutek stabilnosti in povezanosti z naravo, še posebej skozi njegovo delo in strast do vrtnarjenja. Kot aktiven član skupnosti zbrane okoli Divjega vrta, urbanega vrtička, ki ga je pomagala ustvariti Alida, v sebi nosi močno zavedanje o pomenu zemlje, rasti in skupnosti.
Potem je tu še Dobru, eden izmed bolj skrivnostnih in hkrati karizmatičnih likov v romanu. Temnopolt, z žametnim glasom in mirno, premišljeno naravo.
Nehote se ob njem v spomin prikrade slika Rembrandta van Rijna Dva Afričana, na kateri je sloviti nizozemski slikar leta 1661 v zamolkli svetlobi upodobil dva temnopolta moška, tistega v ospredju v resni razpravi, z desno roko, pomaknjeno ob bok, s snopom svetlobe čez vase prepričane oči, v tuniki, ki priča o preskrbljenosti, in belim šalom, ki gosposko pada čez ramo. Drugi mož, čigar obraz je dodobra izrisan v polmraku, telo pa zgolj v obrisih, sloni na njegovi rami in vneto posluša sogovornika. Kaj lahko bi njegov potret zamenjali z Živinim.
Dobrujeva filozofija gradi na harmoniji z naravo in soljudmi. V pogovorih pogosto uporablja metafore iz vrtnarstva. Vse v življenju se razvija postopoma, najprej je posejano, nato vzklije, nato se poganja proti nebu, nato vzcveti, nato oplodi, nato dozori … V ritmu življenja je potrpežljivost ključna, pa naj si gre za rastline ali ljudi.
Živa, imenu prikladno, je vse prej kot k potrpežljivosti nagnjena ženska, pogosto je nemirna, ujeta v lastne dvome in negotovosti. Odnos med njima presega klasično prijateljstvo – je nekakšna mešanica mentorstva, duhovne bližine in subtilne privlačnosti.
V primerjavi z drugimi moškimi liki v romanu Dobru ne vstopa v Živino življenje s pričakovanji ali obsojanjem. Veliko raje jo opazuje, posluša in ji na svojstven način odpira vrata k razumevanju same sebe. Njegova prisotnost deluje pomirjujoče, skoraj z avro duhovnega učitelja, hkrati pa v njej vzbuja vprašanja o tem, kaj resnično išče v življenju. Med njima se razvije nekaj neoprijemljivega, avtorica romana izvrstno ustvari takšno vzdušje. Vseskozi lebdimo med možnostjo romantičnega razmerja in globoke duhovne povezanosti. Zdi se, da željo po telesni bližini nadomeščata s pogosto filozofskimi pogovori. V njuni vsakdanji govorici pa ne manjka namigov na možnost še česa več, če bo dozorelo, morda.
V primerjavi z drugimi moškimi liki v romanu Dobru ne vstopa v Živino življenje s pričakovanji ali obsojanjem. Veliko raje jo opazuje, posluša in ji na svojstven način odpira vrata k razumevanju same sebe.
Osrednji simbol romana je knjigarna, ki ne deluje zgolj kot poslovni prostor, ampak kot razširjena metafora Živinega notranjega sveta. Njene knjižne police niso zgolj napolnjene s knjigami, temveč z njenimi sanjami, spomini in upanjem na prihodnost. Ko se znajde pred vprašanjem, ali vztrajati ali obupati, to ni zgolj dilema o knjigarni, temveč o njenem lastnem mestu v življenju. Vnovič opustiti začrtano pot ali znova pobegniti. Poteptati lastne sanje ali trmasto vztrajati kljub negotovosti.
Roman se spretno umešča v sodobni literarni kontekst, uporablja elemente postmodernističnega pripovedovanja – fragmentarnost zgodbe, prepletanje preteklosti in sedanjosti ter poudarek na subjektivni resnici protagonistke.
Mestoma bi ga bilo moč razumeti tudi kot literarno odslikavo resnici in spoznanj iz dandanes priljubljenih priročnikov za samopomoč. Pripoved se ne osredotoča zgolj na linearno zgodbo, temveč skozi drobne utrinke in introspektivne pasaže sestavlja kompleksno podobo človeške psihe. V tem pogledu roman morda do neke mere odseva dela avtorjev, kot sta Rachel Cusk ali Julian Barnes, ki prav tako raziskujeta tematike identitete, spomina in osebne rasti.
Zagotovo eden najmočnejših elementov romana pa je njegova atmosfera. Avtorica z izjemnim občutkom za detajle ustvarja svet, ki je hkrati melanholičen in topel. Opisi nizozemskih ulic, vonjav v knjigarni, hrane, ritma mestnega življenja ter tišine osamljenih večerov ustvarjajo močno vizualno in čustveno podobo, ki bralca prepričljivo posrka v Živino doživljanje. Hkrati pa Kalinina pripoved presega zgolj individualno zgodbo – postavlja vprašanja o tem, kako v sodobnem svetu, v katerem vladata hitrost in površinskost, najti globoko povezanost, pristne odnose in občutek smisla. In koliko si tovrstnega spoznavanja drugih, v vpregah našega sveta, sploh dovolimo.
Hkrati pa Kalinina pripoved presega zgolj individualno zgodbo – postavlja vprašanja o tem, kako v sodobnem svetu, v katerem vladata hitrost in površinskost, najti globoko povezanost, pristne odnose in občutek smisla.
Morda bi koga morali spoznati že včeraj, a morda je pravi trenutek ravno danes. Roman Včeraj bi jo morala spoznati nas nežno in nevsiljivo opominja, da je življenje nepredvidljivo, a hkrati polno možnosti – če si le dovolimo, da jih prepoznamo.
