Ljubezenske pesmi

Fotografija: Pexels – Zachary DeBottis

 

Mački in vrabčki

 

Tisti dve sosedovi mački
se spet masakrirata.
Vsaj tako je videti in slišati.
V resnici sta pa vendar
sredi ljubljenja,
kakor vesta in znata.

Okoliški vrabčki veselo opazujejo zamotani mački;
za trenutek so zunaj njune plenilske pozornosti:
davi niso bili lovljeni in drevi ne bodo ugonobljeni.

Podoben odnos vlada med mano in mojimi skrbniki.

 

Meje avtonomije

 

Jaz, ki ga ljubim,
kako naj ga zaščitim
pred nezaposlenostjo
ali bulšit službami;
socialnim skrbstvom,
bankami,
policijo, vojsko in državo?

“Ne bodi pokroviteljski.
Se bo že sam znašel.
Samo to je lahko vez
vajine ljubezni.”

Kaj pa vzajemna pomoč?

“Zaenkrat ta pride v poštev,
le, če mu nič ne bo šlo od rok.”

 

Pomaranče, ki niso prišle iz Jaffe

 

Samo to bi rad rekel,
da zares najlepša hvala za pomaranče, ki si mi jih prinesla, ko sem bil bolan.

Kasneje, in ko mi je vročina padla, sem jih v postelji počasi lupil, eno za drugo.
V njih je bilo ujeto sonce; bile so zrele, sočne ter slastne.
Tako popolne, prelepe, edinstvene.
Nekako škoda mi jih je bilo na tako banalen način uničiti,
a vendarle sem se jih želel do dobrega naužiti.

Žal mi je, da nisi ostala dlje in se o vsem tem tudi na lastne oči prepričala.
Upam pa, da nisi odšla zato, ker si se bala,
da bi se česa nalezla,
in želim si tudi, da se še kdaj v živo videla.

 

Nikogaršnja ljubezenska pesem

 

Butnil je v dan
z mikrodozo LSDja
in s polovičko ekstazija.

To je zares precej lepše,
mnogokrat boljše
od tistega, kar so mu sicer jutra nekoč pomenila:

Kava, čiki, kava, čiki, čiki, čiki,
kava, dva od Prozaca
in piksna hladnega Union lagra.
Samo ena.
Samo ena.
Vedno samo ena.

Kljub temu, kako bi lahko pozabil?
Samo eno.
Samo eno.
Vedno samo eno in edino.

Čakaj, čakaj,
tukaj mu sedaj nasproti prihaja še ena:

“Zdi se mi,
da naj bi bil Nikdo,
kako pa je tebi ime?”

“Morda se lahko na hitro skupaj napijeva?
Če nama sedaj ne uspe obrniti sveta na bolje,
mogoče lahko vmes spremeniva drug drugega?
Dajva vsaj poskusiti,
da vsak od naju postane vsaj svoj Nekdo.”

 

Johnnie, ti pa jaz

 

Sam s preostalo flašo Johnnieja Walkerja,
ki je danes še nisem do konca spil,
sedim na klopci v Tivoliju,
na kateri se bom nocoj ubil.

Nič ni skrivnega v mojem alkoholizmu
in podhladitev bo zatorej videti
kot zelo nevšečna nesreča.
Nerodnost pač,
ki mi ni bila neminovno usojena.

Ampak noč je pretopla
in od smrti nič ne bo.
Pomlad prihaja in morda po poti nasproti
tudi ti z njo.
Poberi me in vzemi s seboj.

 

Oblaki

 

Če misliš, da ne boš zmogel,
si ne govori,
da bi moral
brez millosti
zdržati do konca.

Verjetno te ne bo ubila lakota,
kaj šele kakšna bomba.

Temveč zgolj oblaki,
čudovito neopisljivi oblaki,
ki prečijo neskočno nebo,
nikakor ne bodo dovolj.

Zatorej upaj,
brez milosti trdno delaj na sebi,
da zadnjega dne svojega življenja
ne bi preživel tako,
da bi te pokončala Želja:

Alexsandra; Susan; Darja; Teuta; Tina; Biljana;
Titiloya; Urschka; Minerva; Oshun; Sabina; Sheena;
Gabrielle; Genovieve; Neja; Ana; Ajda;
tista natakarica v lokalu, kamor ne smem več;
Danijela; Lilijana; Katrine Marie; Sarah; Walter; Asja.

 

Predporočna pogodba

 

Ljubi me in jaz bom ljubil tebe.
V najini predporočni pogodbi
naj bo zapisano sledeče:
“Tisti od naju, ki bo prej umrl,
bo drugemu zapustil
solze, osamljenost in bolečine.”

To bridko odločitev sprejemam, draga moja,
ker upam, da boš navkljub vsemu ti šla prva.

 

 

Opombe

Bulšit službe so službe za katere njihove opravljalci in opravljalke menijo, da so nesmiselne in da nimajo prav nobenega koristnega družbenega smotra. Eksemplarični primer je delo Liftboya oziroma človeka, ki je zadolžen zato, da v liftu za druge pritiska gumbe za različna nadstropja. Vendar ameriški anarhist in antropolog David Graeber, ki je opozoril na problem bulšit služb, poda cel spekter le-teh nekoristnih in ponekod celo nevarnih služb. Od, denimo, dela v klicnih centrih do korporativnih odvetnikov in odvetnic. Za več o tem glej David Graeber, Bulšihti: Teorija, Založba /*cf; Ljubljana, 2024.

Vzajemno pomoč je v istoimenski knjigi (1902) prvi raziskal ruski anarhist in geograf Peter Kropotkin: “V praksi vzajemne pomoči, ki jih lahko sledimo od najzgodnejše začetlkov evolucije, tako odkrivamo nedvomen in pozitivni izvir svojih etničnih koncepcij; lahko tudi potrdimo, da je vodilno vlogo v etičnem napredku človeka imela vzjamena podpora in ne medsebojni boj. V njeni širitvi vidimo celo v današnjih dne najboljše zagotovilo za nadaljno evolucijo človeštva.” Peter Kropotkin, “Vzajemna pomoč”, str. 333. V: Rudi Rizman, ur. Antologija anarhizma I, Krt, Ljubljana, 1986, str. 329-333.

Pomaranče, ki niso prišle iz Jaffe je posvečena Zali. Jaffa je pristanišče v Izraelu/Palestini odkoder izvirajo tudi istoimenske pomaranče.

Za nadaljno izhodišče pesmi glej “Samo to bi rad rekel” (“This is just to say”) ameriškega pesnika Williama Carlosa Williamsa. Dostopno na https://www.poetryfoundation.org/poems/56159/this-is-just-to-say. Pričujoča inverzija in odgovor na Williamsa, je bila napisana je v obdobju, ko sem preživljal serijo atipičnih pljučnic in sem si misli, da podoživjam scenarij iz pesmi “Mož, ki se je ponoči potil” (“The Man with Night Sweats”) angleškega pesnika Thoma Gunna. Dostopno na https://allpoetry.com/Thom-Gunn

Ljubezenska pesem: za tretjo kitico glej “Tujec” (“L’Etranger”) francoskega pesnika Charlesa Baudelaira. Čudni tujec v pesmi ljubi le oblake. Dostopno na https://www.s-sers.mb.edus.si/gradiva/w3/slo/045_tujec/02_obravnava.html