Fotografija: Pexels – rdne
Sledil mu je do zapore, kjer ju je policist legitimiral, kot mu je malo prej naznanil Safi, so njega takoj napotili proti policijskemu kombiju, Davida pa usmerili mimo. Vendar je še kar stal tam in gledal, kaj se dogaja okrog kombija, kaj se bo zgodilo s Safijem. Ta pa je dvignil roko v pozdrav in mu pomahal, še preden ga je policist porinil v marico.
Neverjetno, je pomislil, kako hitro v ekstremnih situacijah lahko navežeta prijateljsko vez. Ravno je pomislil na to, kako bi mu lahko pomagal, ko ga je neki drugi policist porinil proti kombiju. Niti se ni upiral, kar potegnilo ga je za prijateljem v nesreči. Čez nekaj minut, ko se je kombi napolnil s protestniki, so se vrata zaprla. Sedel je poleg Safija na eni strani, na njegovi desni je sedel neznani moški, vendar precej starejši od njiju, pa tudi bolj zajeten, mišičast, obe roki je imel tetovirani, nosil je črno majico s čudnimi znaki in mrtvaško glavo. David je čisto tiho vprašal Safija: »Kam nas to peljejo?«
David je čisto tiho vprašal Safija: »Kam nas to peljejo?«
Še preden mu je Safi utegnil odgovoriti, se mu je neznanec poleg njega zarežal s širokim nasmehom, usta so se mu razširila do ušes, da je bilo videti vse sicer zdrave, a nepravilno raščene zobe. Izpod čela, ga je premeril s črnimi predirnimi očmi od nog do glave: »Kaj je sinko, te je strah, kaj pa hodiš na proteste. Drugič ostani doma, onim podganam tam dol itak ne moreš pomagati.«
Fotografija: Pexels – cottonbro
David se je komaj zadržal, da ni udaril s pestjo svojega soseda po nosu, da bi se mu, ob ličnici navzgor potisnjen nos s širokima nosnicama kot pri buldogu, še bolj ukrivil.
Safi ga je narahlo sunil s kolenom v stegno, kar je bil znak, naj raje molči.
Policist, eden od dveh, ki sta sedela tik ob vratih, vsak na svoji strani, je glasno dejal: »Mir tam spredaj.«
»Ja, je že v redu. Tukaj so eni čist presrani, ker nimajo pojma, kam jih peljete,« je Davidov čokati sosed poskušal se dobrikati policistu.
»Na nedeljski izlet …,« je zletelo iz neznanih ust, kar je druščino v kombiju, okoliščinam navkljub, spravilo v smeh.
»Tišina,« se je zadrl v specialno opremo napravljeni policist, čvrsto držeč v svojih rokah strelno orožje.
Vrag je vzel šalo, je pomislil David, sklonil glavo in pogledoval proti Safiju in k druščini v kombiju. Skozi stransko zamreženo okno je lahko opazoval cesto in zgradbe ob njej. Ugotovil je, da se peljejo iz središča mesta mimo Tivolija nekam proti severu. Želel si je le, da bi se vožnja čim prej končala, saj se je precej zatohlo ozračje v vozilu zgostilo in dražilo Davidove nosnice. Od pregretih moških teles so se širile nič kaj prijetne vonjave in se mešale med seboj.
Ugotovil je, da se peljejo iz središča mesta mimo Tivolija nekam proti severu.
Vožnja, na trenutke zelo hitra, je trajala kakšnih deset minut, morda petnajst. Mestoma je voznik ostro zavil, da se je kombi nagnil in so se moška telesa nehote naslonila drugo ob drugo. Davida in Safija, ki sta bila drobnih postav, je kar močno nagnilo sedaj na eno, nato na drugo stran. Nič kaj prijetno se David ni počutil, ko je zadel ob čokato telo svojega soseda na desni strani. Prvič, ko se je to zgodilo, se mu je David opravičil, nato pa uvidel, da se bo to ponovilo še večkrat in se prepustil nadležnemu premetavanju. Sosed se mu je zarežal, nato pa je očitno tudi on sprejel, da bo moral do konca vožnje prenašati trke suhljatega mladeniča ob sebi.
Telesna bližina med moškimi je omehčala njihovo dojemanje situacije. Vsi so bili v isti godlji, pa naj zato skupaj vsi še občutijo drug drugega.
Končno, prispeli, je pomislil David, ko se je vožnja upočasnila in je kombi parkiral. Vrata kombija so se odprla in Davidu je odleglo, da je lahko zadihal s polnimi pljuči. Policist, ki je z zunanje strani odprl vrata, je z ostrim glasom ukazal, naj izstopijo, brez prerivanja. Ob izstopanju je David pogled uprl proti goram in ugotovil je lahko, v katerem delu Ljubljane se nahajajo. Parkirišče, ki ga je na eni strani zapiralo poslopje, na drugi pa obdajala kovinska mrežasta ograja, je bilo precej razprostranjeno. Na njem so bila parkirana še druga podobna vozila, morda so pred tem pripeljali sem še druge protestnike. Ko se je kombi izpraznil, sta druga dva policista, ki sta se skupaj vozila z njimi, gručo usmerila proti stopnicam, kjer je bil vhod v policijsko postajo z zadnje strani. David je pogledal Safija in pri njem iskal odgovor na vprašanje, kje smo zdaj, kaj se bo dogajalo …?
Safi je upočasnil korak in stopil nekoliko izven kolone, da se mu je David približal:»Si dobro?«
»Še kar,« mu je z rahlim privzdigovanjem ramen odgovoril David.
»Ni potrebno, da si na trnih. Policisti bodo opravili rutinske postopke, nas legitimitali, popisali in nato izpustili. Upam?« je še dodal Safi.
Od kod prihaja, moj naključni znanec, tujec, begunec. Po njegovem videzu obraza bi lahko bil iz katerekoli države sveta, je premišljeval David, ko se je z drugimi, trenutnimi sotrpini, pomikal proti vhodu policijske postaje. Po postavi je bil podoben Davidu, srednje rasti, bolj suhljat kot ne. Le če si ga bolj natančno pogledal v oči, je bila razlika očitna. Toplina izprane zemlje v Davidovih očeh je bila v popolnem nasprotju z odbleskom črnine iz neznančevih oči. Kaj je bilo v njih? Zaskrbljenost, žalost, morda strah?
David se ni bal tujcev, strah so pri njem vzbujale negotove situacije, podobne tej.
David se ni bal tujcev, strah so pri njem vzbujale negotove situacije, podobne tej.
Z mešanimi občutki so mladi možje stopali proti zgradbi, ki bo morda za nekatere varno pribežališče pred zunanjim svetom, za druge spet nočna mora. Mišičastemu hrustu bo obisk policijske postaje verjetno dogodek podoben drugim, ki so ga v preteklosti že doleteli, s katerim se bo hvalil in ga opisoval prijateljem.
Visokoraslemu fantu, ki je na eno nogo šepal pred Davidom, gotovo ne bo prijetno. Že po zgrbljenem videzu zgornjega dela hrbta in sključenih ramenih je vzbujal pomilovanje. Morda se je poškodoval prav v protestih, na katere je prišel nič hudega sluteč in v upanju, da bo to le še eden od miroljubnih shodov, v kakršnih je v preteklosti že sodeloval.
Vsak s svojo zgodbo so korakali proti zgradbi pravilne kvadratne oblike, ki je imela na sredini velika steklena vrata z nadstreškom, do katerih se je bilo potrebno povzpeti po stopnicah. Vrata se bodo pred njimi samodejno odprla in potem ko bo še zadnji udeleženec stopil v žrelo negotovosti, ponovno zaprla.
