Sledi narave

Fotografija: Pexels

Vsako leto se dotikamo štirih letnih časov. Nihanja v naravi lahko primerjamo z vsemi živimi bitji, predvsem pa s človekom. Ki tako hlepi po večnem ravnovesju in ga nekako ne uspe najti.

V času pred hladnim obdobjem se veter poigrava z raznovrstnim listjem in napoveduje zimo.

Včasih smo imeli zime malce drugačne, kot jih poznamo danes. Dobro se spomnim, da smo v otroštvu vedeli, kaj nas bo čakalo pozimi.

Ob prvih snežinkah smo se otroci neizmerno veselili čarobnih zimskih radosti.

Bilo je to trdo, hladno obdobje, pa tako čudovito hkrati.

Sneg je naletaval tudi po več dni. Vsako jutro smo se tiščali na okensko steklo in s pogledi raziskovali višino snega. Ko se je spustila tema in so luči zunaj še brlele, je bilo še posebej lepo. Svetloba je sijala na snežinke, ki so se vztrajno spuščale na tla. Zasanjani smo zrli v ta prizor, ki je ustavil čas, in ponujal občutek pudraste mehkobe. Takrat še nismo razmišljali, kaj narediti, da bomo radostni. Radost sama nas je preplavljala in to je bilo naravno.

Zasanjani smo zrli v ta prizor, ki je ustavil čas, in ponujal občutek pudraste mehkobe. 

Sama sem bila še posebej prisotna. Bila sem izrazito zamišljen otrok. Za menoj in pred menoj ni bilo ničesar. Cista blaženost.

Otroci smo se začeli zbirati na prej praznih travnatih površinah, sedaj pa je bila tam velika gmota snega, še posebej, ko je sneženje popustilo. Sneg ob šolski ograji je segal do meter ali več v višino. Skozi ograjo ni bilo moč videti. Bili smo še mali pokavčki.

Vsako leto znova smo ustvarjali iz snežne odeje. Fantje so bili najbolj navdušeni nad sibirskimi igluji. Še dolgo potem smo se preganjali in skrivali v njih. Se stiskali pred mrazom in naklepali norčije. Dekleta pa smo uporno valile na kup velike kepe snega in gradile ogromne snežene može. Od doma smo na kup znosile korenčke, velike gumbe, stare klobuke, čepice in nabrale dračje. Tako smo imele dovolj materiala za okrasitev sneženih velikanov. Tako so stali pred stanovanjskimi bloki, kot bi nas varovali pred vsemi morebitnimi zlimi dejanji. Stoično na mestu in nam vsem vlivali občutek varnosti.

Od doma smo na kup znosile korenčke, velike gumbe, stare klobuke, čepice in nabrale dračje. Tako smo imele dovolj materiala za okrasitev sneženih velikanov.

V našem okraju ni bilo prav veliko premožnih. Doma je bilo toplo, lačni nismo bili, to zagotovo drži. Obleke in obutev pa je bilo le toliko, kot je bilo nujno potrebno. Pozimi nas je večkrat zeblo, predvsem v noge. Nove škornje si dobil, ko je bilo v njih zares že tesno. In v tistem mrazu ni bilo najbolj pametno vztrajati prav dolgo v tesnih škornjih. Vendar je vedno prevladalo veselje pred pametjo. Zunaj smo bili ure in ure. Mokri, prezebli, utrujeni in precej dolgo je trajalo, da smo ozavestili bolečino v malih prstkih na nogah. Potem pa smo se mukoma napotili proti domu, da bi se pogreli in si zmasirali prstke. Naslednji dan pa ponovno naprej, spet vsi zaneseni in zaletavi.

Na poti v šolo so kepe švigale kot rakete. Prav neprijetno pa je bilo ob koncu pouka, ko so fantje že imeli čas, da so pripravili ledenke. Ničkolikokrat smo ušli iz razreda, kakšno uro pred koncem pouka. Prava umetnost je bilo priti mimo in ne dobiti ledene kepe za vrat. Kako je zabolelo!

Fotografija: Pexels – Ebrart P

Danes se zima še pokaže. Sibirski veter se preganja z vso silo in upogiba mlada drevesa, ki se ne dajo. Vlaga je njegova spremljevalka. Sneg vidimo občasno, vendar se ne obdrži. Časi so se spremenili in le prilagoditi se je potrebno. Ostane nam, da poiščemo zimsko pravljico. Če le moremo približati to pravljico tudi generaciji za nami. Saj ostane v srcu.

18.01.2025