Fotografija: Pexels – Mohammed Abubakr
Na majhnem trgu, z zelenico po sredi in nekaj drevesi, ki so nudila prijetno senco v že razgretem majskem dnevu, sta okrog tristo ljudi združila ista misel in namen. Množica za sedaj niti ni bila zelo glasna. Posamezniki v njej so pozorno sledili govorcem za mikrofonom in vsake toliko z vmesnimi vzkliki pritegnili izrečenemu in odobravajoče zaploskali. Nad množico je občasno zaplapolala zastava, ki jo je mladenič blizu govorniškega odra dvignil kvišku in z njo zakrožil nad glavami. V zrak uprto kot jadro jo je potegnil skozi lahno sapico, da je na njej vsakdo takoj jasno opazil tribarvno polje zelene, bele in črne barve z rdečo puščico na beli podlagi palestinske zastave. Nekateri udeleženci so manjše nosili ogrnjene okrog ramen. Za govorniškim mestom je na drogu visela tudi slovenska trobojnica.
David je dogajanje opazoval z varne razdalje, stal je ob robu zelenice, na kateri so sedeli ljudje in se nekaj pomenkovali med seboj. Družba je bila raznolika, tako ženske kot moški, čeprav so ti prevladovali. Prav tako je bila mešana po narodnosti, saj so govorili njemu neznan jezik, razen angleščine, ki jo je bilo poleg slovenščine tudi slišati.
Danes se je prvič v svojem življenju udeležil protestnega shoda, ker je želel izraziti podporo palestinskemu ljudstvu. Zadnje čase je veliko razmišljal o tem, da kot mlad človek ne more kar tako stati ob strani in ne imeti svojega mnenja. Konec koncev so on in njegovi vrstniki intelektualna elita te družbe, kot je rad poudarjal njegov oče. V tem je soglašal z njim, čeprav mu je v marsičem odkrito nasprotoval. A oče se ni kaj dosti zmenil za nasprotovanje, le z roko je rad zamahnil in pripomnil, da ga bo že življenje oblikovalo po svoje in bo razumel, česar sedaj ne ter mu pritrdil. David je ob teh prilikah le prikimal, saj je že vnaprej vedel, da očeta ne bo mogel prepričati. Za današnji obisk protestnega shoda mu ni povedal, saj sta glede palestinsko izraelskega vprašanja stala na naprotnih bregovih. Zelo se je trudil razumeti očeta, ki je simpatiziral z Izraelom. Ni si ga upal, kaj dosti spraševati, še manj prepričevati, saj je njegova družinska zgodba močno zaznamovala očetov pogled na svet zlasti glede vprašanja dveh držav, ki sta trenutno v središču svetovnega konflikta. Sploh pa ker je v preteklosti veljala za Sloveniji naklonjeno državo, že zlasti neposredno po osamosvojitvi.
Zelo se je trudil razumeti očeta, ki je simpatiziral z Izraelom.
Njegovi starši so živeli v Prekmurju, a nobeden od njiju tam ne živi več. Davidovega pradedka so pokopali že pred leti. Ko je bil še živ, ga je nekoč peljal na obrobje Murske Sobote, kjer mu je pokazal majhen park. V spominu so mu ostali nagrobniki že s pecej obledelimi napisi priimkov, ki niso zveneli nič kaj slovensko. Kar se mu je zdelo nenavadno, je bilo to, da so spominska obeležja stala v krogu, do njih pa je vodila s kamenčki posuta potka. Pripovedoval mu je, da so tu pokopani židje, kot je bil takrat udomačen izraz za pripadnike judov, ki so živeli v Prekmurju, predvsem v Murski Soboti in Lendavi.
»A bodo tudi tebe pokopali tukaj?« ga je tedaj vprašal.
»Ne,« mu je odvrnil z rahlim nasmeškom, »tu je sedaj samo še spominski park. Jaz bom, vsaj tako upam, pokopan v družinski grobnici na pokopališču, nedaleč stran od tu.«
Potomci judovske skupnosti, ki je kot najštevilčnejša še živela v tem delu Slovenije. Med njimi so bili tudi sorodniki in znanci Davidovega dedka, ki jih ni poznal, saj jih je kar nekaj končalo svoja življenja v koncentracijskih taboriščih, med drugim tudi brat očetovega pradedka. David je včasih prisluhnil tem zgodbam, ko so ob dnevu spomina na mrtve običajno obiskali pokopališče in so se zbrali pri nekem daljnem sorodniku. Na dan so prišle zgodbe, kako se je živelo med vojnama, katero trgovino ali lokal so posedovali pred vojno in kam je izginil ta ali oni, ko so ta del območja okupirali Madžari in nato Nemci. Davida so dolgočasile te zgodbe, kaj ima to opraviti z njim? Tudi njegov oče se ni kaj dosti zanimal za družinsko zgodovino, vsaj zdelo se mu je tako, vendar danes še kako občuti, da mu je mar.
Fotografija: Pexels – Karolina Grabowska
On bo vztrajal pri svojem, ostal bo na strani zatiranega ljudstva in njegovem boju za obstanek. V vznesenosti, ki se je nanj prelivala iz množice, je začel ponavljati besede o svobodi, te je razumel, vmes pa so iz ust protestnikov prihajale v tujem jeziku izrečene sopomenke. Kljub različnosti besed, se je ubrano ponavljanje zlilo v govorjeno melodijo, ki je postajala vse glasnejša, v ozadju je nekdo zabrenkal na strune kitare, kar je pritegnilo nekaj posameznikov. Ko se je ubrano oglašanje množice, pospremljeno z vzkliki bližalo vrhuncu, je nekdo nenadoma vzkliknil: »Policija!«
On bo vztrajal pri svojem, ostal bo na strani zatiranega ljudstva in njegovem boju za obstanek.
David je obstal kot vkopan, ljudje okrog njega so se najprej ozirali naokoli, nato pa se začeli umikati, nekateri bežati. »Kaj se dogaja?« je David vprašal moškega v bližini.
»Ne vem natančno, z druge strani se je razširil glas o tem, da so v množici provokatorji, ki so izzvali pretep na drugi strani, tam ob govornici. Morala je posredovati policija.«
Pogledal je v smeri, kjer so še malo prej stali govorci in res opazil zgoščeno gručo, ki se je prerivala med seboj, v zraku je videl dvignjene pesti, padali so udarci, nato pa še ljudje po tleh, nekateri so brcali v njih. David se še vedno ni premaknil, dokler ga nekdo ni potegnil za roko in zavpil: »Umakni se, zbeži… za menoj!«
Obrnil se je in sledil mladeniču, ki je tekel pred njim. Spretno je preskakoval ovire pred seboj, se izogibal ljudem, avtomobilom in s trga, na katerem se je še malo prej odvijal miroljuben shod, poskušal zaviti v prvo ulico, ki je vodila s trga. A že od daleč se je videlo, da jo je blokirala policija. Ko sta tako poskušala ubežati skozi naslednjo stransko ulico, sta nazadnje obupala. Od vsepovsod so se slišale policijske sirene. Mladenič se je ustavil, se obrnil proti Davidu in mu predlagal, da se mirno sprehodita proti policiji. »Najbolje bo, da greva proti njim in ne poskušava ubežati,« je govoril, kot da ima s tem izkušnje.
Davida je grabila panika, mladenič je to opazil in mu svetoval, naj koga pokliče in mu pove, kaj se dogaja. »Vse skupaj lahko traja nekaj časa, zgolj previdnost.« Ko je držal telefon v rokah, se mu je vidno tresla roka, kar je opazil njegov soubežnik in mu namenil nasmešek. Zazrl se je vanj, mu želel vrniti hvaležen pogled, a ni premogel nikakršnih čustev, saj ga je strah popolnoma nadvladal.
»Safiullah je moje ime. Prijatelji me kličejo Safi, sem tujec v Sloveniji, v osnovi še begunec,« je prostodušno razložil.
»Safiullah je moje ime. Prijatelji me kličejo Safi, sem tujec v Sloveniji, v osnovi še begunec,« je prostodušno razložil.
»Ne bi nikoli ugotovil, po tvoji govorici,« je začudeno odvrnil David. »Drži se me, poznam tovrstne policijske postopke, gre za rutinske zadeve, če te odpeljejo, te bodo po nekaj urah spustili, povej osnovne stvari o tem, zakaj si bil na shodu, predpostavljam, da še nimaš sumljive preteklosti in kakšne zabeležke v policijskih evidencah. Slovenci ste glede tega zelo natančni in dosledni.« Odkimal je. »Mene bodo po vsej verjetnosti poskušali zadržati dlje časa v postopku in pridržanju. Če ti kakor koli uspe jih prepričati, da sva prijatelja in da jamčiš zame, jim bo to morda zadostovalo, da me izpustijo na prostost. Morda boš pa srečko in te ne bodo zadržali.«
(Se nadaljuje)
