Fotografije so objavljene z dovoljenjem režiserja – Juan Manuel García Belmonte
»Ženske so v veliki meri tiste, ki ohranjajo našo kolektivno identiteto in spomin ter prenašajo pomembne informacije in potrebno znanje na prihodnje generacije«
Sedel je v temi, na Rimski 2a, tik po predstavi v nastajanju – Skicirati odsotnost / Bocetar la ausencia. Ne vem, zakaj že sva začela pogovor. Ker se je zdel čudno zamišljen. Tih. Skoraj plah. Verjetno je premišljeval o igralkah Aliciji Ocadiz in Lari Mateji Ivačič. Ki v Black Box Studio nista uprizorili samo odsotnosti, ampak tudi čudno ranljivost. Predvsem pa predstava prevprašuje odnos med Slovenijo in Mehiko. Poteka v treh jezikih, angleščini, slovenščini in španščini. Tu je seveda nepogrešljivi Carlos Pascual, na povabilo katerega je dramaturg in gledališki režiser Juan Manuel García Belmonte tudi prišel v Ljubljano.
Projekt je realiziran s podporo Sistema podpore ustvarjalnim in kulturnim projektom (SACPC).
Ste scenski režiser, dramatik, menedžer in mednarodni kurator uprizoritvenih umetnosti. Kakšen je bil namen vašega prihoda v Ljubljano?
Aprila 2023 sem prišel v Ljubljano po kreativni rezidenci v Pragi, kjer smo postavili dokumentarno igro, ki govori o različnih vizijah smrti in prevprašuje razmerje med Češko in Mehiko.
Zelo sem si želel spoznati Ljubljano in Slovenijo, saj so mi nekateri skupni prijatelji z navdušenjem pripovedovali o tem mestu.
Ljubljano sem na kratko obiskal in se srečal s Carlosom Pascualom ter Urško Centa, pa tudi s Katjo Šulc.
Carlosa Pascuala je zanimalo, kako sem v Pragi sodeloval s skupino Spielraum Kollektiv, in na tem srečanju sva razmišljala o izvedbi projekta dokumentarnega gledališča v njegovem gledališču, Black Box Studio.
V tem projektu sem predlagal sodelovanje z neodvisnimi umetniki iz Slovenije in Mehike. Želel sem delati z umetniki migranti ali umetniki, ki niso del komercialnega establišmenta.
Po večmesečnih dogovarjanj so mi odobrili podporo za umetniško rezidenco. Glavna premisa koncepta, ki sem ga zasnoval, je »odsotnost« v vseh svojih konotacijah. Tako sem prišel sem, v Ljubljano.
Kako je potekalo vajino sodelovanje s Carlosom Pascualom?
Carlosovo delovanje v Sloveniji je zelo pomembno. Dobro pozna kulturno gibanje in ima zelo dobre povezave z umetniki, poleg tega pa je opravil izjemno delo kot neodvisni menedžer in pisec.
Najino sodelovanje je bilo bistveno za izvedbo projekta Skicirati odsotnost. Povezal me je z Alicio Ocadiz, še eno mehiško umetnico, ki je zelo prepoznavna, predvsem na plesnem področju. Temeljni del tega projekta je bila tudi multidisciplinarna umetnica Urška Centa, ki se je prek platforme Nest povezala z Laro Mateo in tako smo odpotovali v Novo mesto na več predstavitev.
V montaži se je pridružil sam Carlos kot glas, ki upove faktična dejstva, postavlja določene prizore v kontekst in je most med enimi dejanji in drugimi, v maniri performans predavanja.
Delate tudi kot kulturni mediator? Med Slovenijo in Mehiko. Nam lahko več poveste o tem?
Da, na nek način. Poleg stikov s Carlosom, sem v preteklih štirih letih komuniciral še z drugimi umetniki. V Mehiki poleg režijskega in pisateljskega dela delujem tudi kot mednarodni kustos uprizoritvenih umetnosti na različnih festivalih in umetniških oziroma literarnih srečanjih.
Sodeloval sem z nekaterimi glasbeniki, ki so imeli turneje po državi, umetniki iz plesnega in gledališkega sveta pa so prišli tudi v Mehiko, da bi sodelovali na nekaterih srečanjih.
Delam pa tudi na projektih z umetniki iz drugih držav, kot so Češka, Italija, Francija in Nemčija.
V predstavi Skicirati odsotnost se mlada slovenska plesalka vrne v svojo državo, da bi si ustvarila prihodnost. Druga umetnica, mehiškega porekla, si je v Sloveniji ustvarila družino. Zakaj vam je bilo pomembno, da preko plesa povežete Mehiko in Slovenijo?
Mehiko in Slovenijo sem povezal na način plesa, gledališča in zgodovine obeh držav. Mislim, da med njima obstaja velik skupnosti. V Sloveniji je veliko znanega o Mehiki, več kot sem mislil. Pa ne govorim le o glasbi, filmih in nadaljevankah, temveč tudi o literarni umetnost in umetnikih, ki so bili na neki točki revolucionarji v naši državi .
Mehiko in Slovenijo sem povezal na način plesa, gledališča in zgodovine obeh držav. Mislim, da med njima obstaja velik skupnosti. V Sloveniji je veliko znanega o Mehiki, več kot sem mislil. Pa ne govorim le o glasbi, filmih in nadaljevankah, temveč tudi o literarni umetnost in umetnikih, ki so bili na neki točki revolucionarji v naši državi .
Vidim pa tudi podobnosti v tem, kako slovenski umetniki gojijo strast do tega, kar počnejo in kako strastno dojemajo umetnost. Včasih se na način umetnosti tudi upirajo in ne govorim samo s političnega vidika, ampak iz zelo posebne oblike zavzetosti in odpora.
Seveda pa v Mehiki nimamo in nikoli ne bomo imeli možnosti za razvoj in podporo, kot jo imate slovenski umetniki ali umetniki iz katere koli druge regije Evrope.
Mehika, čeprav ima odlične umetnike, nima prepotrebnih pogojev za boljši razvoj vseh umetniških disciplin, zato mnogi emigrirajo ali pa se morajo preživljati na različne načine.
Z dvema plesalkama konstruirate fragmentarne zgodbe, nedokončane zgodovine, želje po pripadnosti in odsotnosti, ki kopljejo rane, ideja o domovini, družini, identiteti in preživetju. Tu so tudi pesmi, dejstva, drobci spomina. Zakaj je v današnjem času pomembno naslavljati temo pripadnosti in identitete?
To je težko vprašanje. Gre za spraševanje o kraju, kjer smo se rodili, pa tudi o kraju, kjer smo si ustvarili družino ali kjer delamo. Kam sodimo in kam spadamo? Kakšna je naša predstava o domovini ali določeni državi?
Mehika je izjemno kompleksna. Govorimo o staroselcih, ki v Mehiki bivajo že stoletja, nato o predšpanskem obdobju in vse te mešanice, ki so stoletja oblikovala našo »identiteto«, na nek način soobstajajo. Je pa tudi res, da tega velikokrat ne prepoznamo več, da vse te različne identitete vnesemo v svoj DNK, zato se umetniki in umetnice med delovnim procesom velikokrat sprašujemo, kaj nas določa, ne da bi pri tem proizvajali stereotipe.
Tako so te na videz spremenljive identitete postale izjemno pomembne in pomembno se mi zdi, da se sprašujemo – zaradi česa je ona Mehičanka ali on Slovenec.
Lara na primer v predstavi je zelo mlada in ne najde tako jasnih referenc, kaj pomeni biti Slovenka, kaj je njena identiteta, kaj je tisto, kar jo določa kot Slovenko in kaj je tisto, kar določa njeno edinstveno identiteto.
Lara na primer v predstavi je zelo mlada in ne najde tako jasnih referenc, kaj pomeni biti Slovenka, kaj je njena identiteta, kaj je tisto, kar jo določa kot Slovenko in kaj je tisto, kar določa njeno edinstveno identiteto.
Vi ste za razliko od nas šli skozi vojne, delitve in globoke sistemske spremembe, kjer so se v nekaj letih radikalno spremenile ideologije in oblike vladanja. V Mehiki pa, vsaj takšen je moj občutek, že leta nadaljujemo z istimi rituali, verovanji, in nenazadnje kapitalističnim sistemom vladanja.
Na Češkem sem opazil nekaj zanimivega. Eden od umetnikov je na primer na veliko ponavljal, da je bilo mladim na Češkem vse odvzeto: njihova ideologija, njihove prakse, njihov način razmišljanja. Zastavljalo se je vprašanje, v kaj verjeti v zdaj ali kako se obnašati.
Se vam zdi, da so ženske v tem prevpraševanju identite ranljivejše?
Ne vem, ranljivost je prisotna tako pri ženskah kot pri moških, čeprav je res, da so ženske bolj pozorne na te ideje, povezane z identiteto. Imajo jih v mislih bodisi zato, ker so se znašle daleč od svoje države bodisi delajo v obrobnih krajih in so se prisiljene dnevno seliti iz enega kraja v drugega in jim to predstavlja rutino. Opažam tudi, da se ženske, kljub neodvisnosti, nagibajo k temu, da so bližje svojim staršem in bratom in sestram, skratka družini, in da se tako počutijo varnejše.
Ženske so v veliki meri tiste, ki ohranjajo našo kolektivno identiteto in spomin ter prenašajo pomembne informacije in potrebno znanje na prihodnje generacije.
Ženske so v veliki meri tiste, ki ohranjajo našo kolektivno identiteto in spomin ter prenašajo pomembne informacije in potrebno znanje na prihodnje generacije.
Prejeli ste štipendijo Nacionalnega sklada za kulturo in umetnost v Mehiki. To pomeni, da ste uveljavljeni in seznanjeni z mehiškim gledališčem. Kakšno je stanje gledališča v Mehiki in katera so ta hip najbolj znana imena? Kaj Mehičani radi gledajo v gledališču?
Gledališču se že vrsto let posvečam v njegovih različnih pojavnih oblikah, od režije, pisanja dramatike kot umetniške produkcije in kritike. Na srečo sem dobil podporo svoje države pri nekaterih projektih, kot je ta, kjer so produkcijski, umetniški rezidenčni ali programski in študijski projekti izbrani na javnih razpisih.
Glede vprašanja o stanju gledališča v Mehiki lahko rečem le, da je tako pestro, kot je država velika in raznolika. Recimo, da ima Mehika 31 držav, njen podaljšek pa vključuje 24 evropskih držav.
Ustvarja in piše se veliko. Govorim tako o narodnem gledališču, ki naslavlja politične in družbene probleme tako glavnega mesta države kot njenih različnih regij, kot seveda o alternativnih gledališčih.
Obstaja veliko dramaturginj, režiserk in producentk, ki uprizarjajo svoje igre in dosegajo dobre uspehe.
Na primer, gledališče, ki se ustvarja na severu ali jugu države, se zelo razlikuje od tistega, kar nastaja v središču države.Teme, ki jih naslavljajo, so različne. Seveda govorimo o nasilju v vseh njegovih pojavnih oblikah ali političnih idejah ter demokraciji, vendar Mehika vzdržuje tudi stalno izmenjavo in dialog z evropskimi državami.
Na primer, gledališče, ki se ustvarja na severu ali jugu države, se zelo razlikuje od tistega, kar nastaja v središču države.Teme, ki jih naslavljajo, so različne. Seveda govorimo o nasilju v vseh njegovih pojavnih oblikah ali političnih idejah ter demokraciji, vendar Mehika vzdržuje tudi stalno izmenjavo in dialog z evropskimi državami.
Navajanje nekaterih avantgardnih ali eksperimentalnih gledališč bi bilo nepošteno zaradi velikega števila gledališčnikov v Mehiki, ki se temu posvečajo profesionalno, z mednarodnimi turnejami in veliko prisotnostjo na manjših in velikih festivalih po svetu.
Po vsem svetu je mehiško gledališče zelo cenjeno zaradi bogastva oblik in tem. Veliko je dokumentarnega gledališča, postavljajo se biodrame ali eksperimentalni komadi, veliko je produkcije domačih avtorjev, itd.
Nekatera imena skupin so Teatro Línea de Sombra, Teatro de Certos Habitantes, Teatro Ojo ali Lagartijas Tiradas al Sol, ki imajo zelo posebno poetiko ustvarjanja.
S predstavami ste gostovali na domačih in mednarodnih odrih ter na različnih mednarodnih festivalih v Mehiki in drugih državah. Koliko je mehiško občinstvo naklonjeno všeč nacionalnemu oz. neodvisnemu gledališču?
V Mehiki imamo odlično gledališko ponudbo. To veliko pove o vitalnosti in moči mehiškega gledališča, ki kljub vsem svojim pomanjkljivostim in omejitvam vztraja.
Ogledati si je mogoče ogromno del, zlasti neodvisnih ustvarjalcev, poleg tega, kar producira nacionalno gledališče. Naša ponudba nacionalnih in neodvisnih del ter predstavitvenih forumov je največja v Latinski Ameriki, boljša od tiste v New Yorku na primer in zelo podobna londonski.
Ogledati si je mogoče ogromno del, zlasti neodvisnih ustvarjalcev, poleg tega, kar producira nacionalno gledališče. Naša ponudba nacionalnih in neodvisnih del ter predstavitvenih forumov je največja v Latinski Ameriki, boljša od tiste v New Yorku na primer in zelo podobna londonski.
In čeprav je ponudba velika, se za vsako vrsto dela najde občinstvo. Mnogi obiskujejo bolj komercialna gledališča. Občinstvo, ki obiskuje predstave neodvisnih gledaliških skupin je manjše, lahko pa rečem, da obstaja, predvsem tisto občinstvo, ki je zvesto delu neodvisnih skupin. Nenehno iščemo občinstvo. Pomembno je, da si javnost ogleda naša dela in da podpre naše delo, kar v praksi pomeni tudi kritje proizvodnih stroškov.
Sezone potekajo redno z najmanj šestimi nastopi in več umetnikov si zelo prizadeva najti predstavitveni forum, saj je, kot sem pojasnil, ponudba odlična, na desetine skupin in neodvisnih umetnikov želi nastopiti. Primanjkuje nam prostorov, obstaja pa seveda tudi brezposelnost in umetniška prekarnost.
Vaše uprizoritveni in pisateljski projekti so prejeli podporo norveškega veleposlaništva v Mehiki, ministrstva za kulturo Argentine, francoskega veleposlaništva v Mehiki in Nacionalnega inštituta za likovno umetnost. Ali veliko potujete? Za namen gledaliških predstav?
Potujem zaradi projektov, h katerim sem povabljen ali na tiste, ki so rezultat javnega razpisa; na ta način sem potoval, da bi pisal ali sestavljal dela v Argentini, Kolumbiji, Londonu, na Češkem in v Sloveniji, čeprav potujem tudi na festivale uprizoritvene umetnosti ali glasbe in interdisciplinarne festivale v drugih državah Latinske Amerike ali Evrope, vedno s podporo institucij ali z neposrednim povabilom direktorjev in kustosov, ki poznajo moje delo. Tako se je zgodilo v Mehiki, Kolumbiji in Berlinu.
Zelo rad se odpravim na pot, da ustvarim določeno delo, pa tudi umetniško kuriram. Čim več in redno spremljam vse strani in forume, kjer se dogaja kaj zanimivega.
Potujem tudi zato, da pišem kritike ali eseje, ki so objavljeni v specializiranih časopisih in revijah v moji državi.
Zdaj se odpravljam na Bergen Festival na Norveškem z namenom, da napišem recenzijo, da obiščem skupine, ki jih zanima nastop v Mehiki. Okrepil sem sodelovanje z Norveško, saj sem v Mehiki postavil delo njenega nobelovca Jona Fosseja, katerega naslov v španščini se glasi »Noč poje svoje pesmi«.
Zdaj se odpravljam na Bergen Festival na Norveškem z namenom, da napišem recenzijo, da obiščem skupine, ki jih zanima nastop v Mehiki. Okrepil sem sodelovanje z Norveško, saj sem v Mehiki postavil delo njenega nobelovca Jona Fosseja, katerega naslov v španščini se glasi »Noč poje svoje pesmi«.
Kot kritik ste bili povabljeni na festival FIND v Berlinu, pred kratkim pa ste v Pragi premierno predstavili ‘De los muertos no se habla’, projekt Spielraum Kollektiva ob podpori Evropske unije in ministrstva za kulturo Češke republike. Kako pomemben je za vas stik z drugim svetom? Ali ta potovanja in poznavanje evropskega gledališča dodajo vrednost vašemu pogledu na mehiško gledališče?
To, da lahko potujem, da spoznavam gledališče, ples, glasbo, oblike produkcije, zanimanja in estetiko ustvarjanja v drugih državah sveta, mi pomeni nekakšno duhovno hrano.
Rad se »kontaminiram« z drugimi umetniki, analiziram, kaj jih zanima, kako komunicirajo z občinstvom, o čem govorijo in katere avtorje najraje postavljajo na oder. Vse to mi zelo pomaga pri širitvi moje vizije mehiškega gledališča. Veliko izvem o tem, kakšen je gledališki utrip v posamezni državi, pa čeprav na splošno. Veliko se pogovarjam z umetniki v vsakem primeru in poskušam izvedeti več o njihovih šolah, poetiki, načinu odnosa, prostorih, ki jih imajo in o podpori, ki jo prejemajo.
In kot sem rekel malo prej, čeprav je mehiško gledališče veliko in raznoliko, lahko trdim, da je zelo drugačno od katerega koli drugega gledališča na svetu. Ima zelo posebno vizijo stvari, delovnih pogojev ali kroženja, ki jih dogajajo pri nas, ne vem, ali bolje ali slabše kot na primer v Sloveniji, ampak zelo drugače. Nenadoma želimo povedati vse s svojimi viri in se veliko obračamo na nacionalne mite, reorganiziramo svojo različico klasike …
In kot sem rekel malo prej, čeprav je mehiško gledališče veliko in raznoliko, lahko trdim, da je zelo drugačno od katerega koli drugega gledališča na svetu. Ima zelo posebno vizijo stvari, delovnih pogojev ali kroženja, ki jih dogajajo pri nas, ne vem, ali bolje ali slabše kot na primer v Sloveniji, ampak zelo drugače. Nenadoma želimo povedati vse s svojimi viri in se veliko obračamo na nacionalne mite, reorganiziramo svojo različico klasike …
Leta 2023 ste premierno uprizorili ‘Ensayo’ Pascala Ramberta, ki je prejel nagrado Efiartes in bo predvajan julija 2024 v Centro Cultural del Bosque v Mexico Cityju. Kako pomemben je ta projekt za vas? In za kaj gre?
»Esej« Francoza Pascala Ramberta, za katerega se mi zdi, da ga poznate tudi v Ljubljani, je bilo prvič premierno uprizorjeno v Mehiki leta 2023, ker je dobilo tisto produkcijsko spodbudo, ki jo omenjate.
Ta uprizoritev je pomenila veliko izzivov za celotno ekipo. Gre za eno najtežjih besedil, kar sem jih kdajkoli režiral, saj je dramaturgija zelo posebna, brez črkovanja in ločil; nekakšna odprta besedila z več možnostmi v režiji in igri.
Esej so štirje monologi, ki govorijo o gledališču, konfliktu umetnosti, koncu utopij, krizah umetniškega ustvarjanja skozi mikrokozmos gledališke skupine, ki spregovori o Stalinu.
Obstaja veliko ravni realnosti, ki se pojavljajo hkrati in tu je vsa kompleksnost. Predvsem je to delo, ki mi je zelo blizu, ker raziskuje človeške strasti, zelo natančno secira like, tako kot sta to delala Čehov ali Dostojevski.
Na premieri in predstavah, ki smo jih imeli leta 2023 v enem najpomembnejših sodobnih gledališč v Mexico Cityju, Teatro El Milagro, smo imeli 16 predstav. Vse so bile polne. Predstava je bila javnosti in kritikom zelo všeč, zato smo pridobili še eno subvencijo za izvedbo še 16 predstav v juliju in avgustu letos. Igralsko zasedbo predstave sestavljajo nekatere najpomembnejše igralke in igralci v državi.
V eni od ljubljanskih kavarn ste rekli, da radi berete poezijo … Katere mehiške pesnike ali pesnice bi nam priporočili?
Hvala za to vprašanje. Sem velik ljubitelj poezije in Mehika ima nepozabne in znane pesnike, prevedene v več jezikov, kot je Nobelov nagrajenec Octavio Paz.
Verjetno imamo različne okuse za različne generacije pesnikov, vendar bi lahko priporočal branje poezije Glorie Gervitz, Coral Bracho, Verónike Volkow, Else Cross, Natalie Toledo, Joséja Emilia Pacheca, Davida Huerte, Balama Rodriga, Elise Díaz Castelo … in lahko bi še našteval.
