Kritika: Dekle, ki je pisalo s svilo

Kelli Estes; Dekle, ki je pisalo s svilo (Tržič: Učila International, 2018)

Pisateljica Kelli Estes, avtorica romanov Danes gremo domov, uspešnice USA Today in Dekle, ki je pisalo s svilo, je odraščala v državi Washigton, kasneje pa se je preselila v Seattle. 

V  romanu Dekle, ki je pisalo s svilo Kelli Estes oživlja preteklost; seže v čas me 1880-1890 in prepleta zgodbi dveh žensk iz različnih stoletij, katerih potovanje proti upanju se zdi brezčasno. Leta 2002 je pisateljica raziskovala zgodovino otočja San Juan in brala o tihotapcu, ki je raje, kot da bi ga ujeli s protizakonitim tovorom Kitajcev, »vse potolkel z gorjačo« in njihova trupla pometal v morje. Ta strašna zgodba jo je, kot je nekje omenila, spremljala več let.

Specifičneje, gre za čas izključevanja Kitajcev v letu 1882, torej za travmatično obdobje v kitajski zgodovini.

Ob izseljevanju Kitajcev iz Seattla je nastala zgodba o Mei Lien, ki jo je pisateljica spremenila v glavno junakinjo romana. Na Kitajskem pogosto lahko vidimo spominke, zapiše pisateljica; gre za izvezene rokavne obrobe, in to jo je spodbudilo, da je glavni junakinji podala izpovedovanje svoje življenjske usode preko vezenine. Pisateljica Estes spretno prepleta nastop dveh glavnih junakinj v dveh obdobjih: sedanjost in konec devetnajstega in začetek dvajsetega stoletja, kar bi lahko označili kot zgodovinsko dogajanje. Posebna pozornost pa je posvečena odnosom med Kitajsko in Združenimi državami.

Sodobni čas je čas, v katerem živi druga junakinja. To je Inara, ki ureja družinsko zapuščino in gradi butični hotel na otoku Orcas, na enem izmed otokov otočja San Juan v državi Washington. Ko ji je stara teta zapustila posest in hišo, je pod stopnico našla svilen, izvezen rokav. Zgodba na rokavu je umetniško izvezena slika parnika na razburkanem morju, okoli pa plavajo ljudje, in to jo je presenetilo, zato je začela raziskovati. Spoznala je Daniela, profesorja in raziskovalca na univerzi, v katerega se je zaljubila, in na koncu sta kljub zapletom ostala par in raziskovala preteklost njunih družin. 

Sodobni čas je čas, v katerem živi druga junakinja. To je Inara, ki ureja družinsko zapuščino in gradi butični hotel na otoku Orcas, na enem izmed otokov otočja San Juan v državi Washington. Ko ji je stara teta zapustila posest in hišo, je pod stopnico našla svilen, izvezen rokav. Zgodba na rokavu je umetniško izvezena slika parnika na razburkanem morju, okoli pa plavajo ljudje, in to jo je presenetilo, zato je začela raziskovati.

Inara je odvisna od očetove denarne podpore, a zgolj na ta način ne more preživeti. Inaro težko vlečemo vzporednice z Liu Mei Lien, ki se v svojem kratkem življenju večkrat bori za preživetje, na koncu zapušča ta svet, ki je do nje preveč brutalen, a vseeno je prepričana, da bo stvarem prišla do dna. Odloči se, da bo upovedala svojo zgodbo in zgodbo zapostavljenih priseljencev v Ameriki, čeprav jo obhaja slutnja, da bo kmalu umrla. 

Podobe na rokavu niso bile metaforične ali pretirane – prikazovale so resnični dogodek, ko je Duncan Cambell s svojimi zaposlenimi pomoril na stotine nedolžnih ljudi, tako da so jih vrgli čez krov ali kot beremo v romanu:

 »V njeni notranjosti se je naselila pritajena, žgoča jeza, ko je strmela na obalo, ki jo je zalivala voda. Družini je tiho obljubila, da ne bo nikoli pozabila, kar se jim je zgodilo.«

Že Inarina mama (ki se ponesreči v prometni nesreči) je izvedela, da si je njihova družina, gre za potomca premožnega deda Duncana Cambella, lastnika ladijskega podjetja, umazala roke z umorom večjega števila Kitajcev.

Po izglasovanju zakona v Ameriki so se morali Kitajci vrniti domov na Kitajsko. Razogi za izločanje so bili ekonomske narave. Kitajce so obsojali, da belcem odžirajo delo, a to ni bilo res. V resnici je tu na delu dobri stari rasizem. O rasi je moč reči, da predstavlja nekakšno zrcalo ekonomije; Američani so Kitajce imeli za manj vredne od domačih živali, kot beremo v romanu, čeprav so bili delavni; gradili so železnice, sekali les, konzervirali njihove losose, kar naenkrat pa jih imajo za nečiste in nezaželene. 

V resnici je tu na delu dobri stari rasizem. O rasi je moč reči, da predstavlja nekakšno zrcalo ekonomije; Američani so Kitajce imeli za manj vredne od domačih živali, kot beremo v romanu, čeprav so bili delavni; gradili so železnice, sekali les, konzervirali njihove losose, kar naenkrat pa jih imajo za nečiste in nezaželene. 

Februarja 1886, ko je imela Liu Mei Lien 17 let, je morala skupaj z očetom, ki je imel trgovino, in z babico, ki jo je naučila lepega vedenja in vezenja, pobegniti iz Seattla. Na ladji je bila Mei Lien zaradi varnosti preoblečena v fanta. Z očetom sta izvedela, da ladjar (Duncan Cambell) namerava tovor (potnike – ki so Kitajci) zmetati čez krov, zato oče Mei Lien ukaže, naj skoči v morje, da si bo vsaj ona rešila življenje. 

Bralec lahko začuti veliko očetovo ljubezen ob slovesu od svoje hčerke, ki jo je klical »mojih tisoč zlatnikov«, in tik pred svojo in babičino smrtjo, ko ji je rekel: »Hči, živi srečno in ljubi globoko.« Ukazal ji je, naj spleza čez ograjo in skoči v morje. Prepričan je bil, da ji bo uspelo in da bo preživela, saj jo je naučil plavati.

Mei Lien se je iz morja rešila. Našel jo je Joseph McElroy, preprost kmečki človek, poštar, s katerim sta se vzljubila in kasneje poročila, imela sina, mu dala kitajsko ime You-Tao in ameriško Ken. Živela sta skromno življenje, a sta bila oba izredno delavna. Mei Lien je  tradicionalna, zato se je skrivala pred obiskovalci, saj naj bi Američani sovražili Kitajce. Ta stereotipna predstava se potrjuje tudi pri njeni svakinji, ki je ni sprejemala. Njuna sreča ni trajala prav dolgo. Na nesrečo je Josephov sosed Duncan Cambell, ki se razgleduje po boljši Josephovi zemljo, sovraži Kitajce, zato Mei Lien sklene, da bo poskrbela, da resnica pride na dan, in veze prizore iz svojega in Josephovega življenja. Po smrti svojega moža Josepha (tudi on umre na morju na potopljenem parniku), je tudi sama zbolela. Sinu je vezla svileno tuniko o resnicah, ki so jo obdajale, in ker je vedela, da jo bo smrt prehitela, je odrezala rokav, tuniko pa podarila sinu, ki jo je odnesel s seboj. Zanj bo poskrbela Josephova sestra, rokav pa je ostal v hiši, ki jo je Mei Lien prodala sosedu Duncanu Cambellu.

Bralec izve, da je posest pripadala Danielovemu pradedu Kitajcu Kenu You –Tao  McElroy. Inara se zave, da ji dediščina ne pripada, čeprav so obnovitvena dela že skoraj pri koncu. Ko umre oče, postavi spomenik v spomin Mei Lien, ki je s svilo pripovedovala tragično resnico, kar pa globoko pretrese njeno družino. 

Drugo slovo v knjigi, to je slovo matere od sina (Mei Lien in sedemletni Yao –Tao), je zelo ganljivo, zato ga je smiselno izpisati:

 »Obljubi mi, da boš močan in plemenit. Trdo delaj kot oče in v svetu okoli sebe poišči znake, ki govorijo o naju. Ko pride čas, bom našla način, da bom ob tebi.«

Upravičeno se vprašamo, koliko moči je še ostalo ženski, ki je izgubila skoraj vse. Najprej dom, potem očeta in babico, kasneje moža, sama je zbolela in kljub temu, da je trepetala pred sosedom, za katerega je vedela, da je umoril že na stotine Kitajcev, je premogla toliko bistrosti in poguma, saj je vedela, da je to edina rešitev za njenega sina, da mu je kljub sovraštvu (umoril ji je očeta in babico) in strahu prodala svoj dom, denar pa namenila za sina, ko ga je svakinja odpeljala v rejništvo.

Upravičeno se vprašamo, koliko moči je še ostalo ženski, ki je izgubila skoraj vse. Najprej dom, potem očeta in babico, kasneje moža, sama je zbolela in kljub temu, da je trepetala pred sosedom, za katerega je vedela, da je umoril že na stotine Kitajcev, je premogla toliko bistrosti in poguma, saj je vedela, da je to edina rešitev za njenega sina, da mu je kljub sovraštvu (umoril ji je očeta in babico) in strahu prodala svoj dom, denar pa namenila za sina, ko ga je svakinja odpeljala v rejništvo.

Čeprav roman lahko beremo tudi kot zgodovinsko pripoved, saj precej pozornosti namenja tudi migracijam kitajskega naroda iz Amerike na Kitajsko, je ljubezenska zgodba kljub vsemu prevladujoča.

Ljubezen Inare in Daniela lahko imenujemo lepa ljubezenska zgodba z zapletom. Posebej, ko spoznata, da so njune korenine prepletene, kar romanu nadene srečen konec. Da je to zgodbo napisala Kelli Estes, verjetno ni naključje. Ljubezen Josepha in Liu Mei Lien pa je bil najprej boj za življenje in preživetje, ljubezen, ki je nastajala z življenjem, je bila globoka, vdana in tragična, še vedno pisana po resničnih dogodkih, ki sodijo v zgodovino. Presenetljivo je, kako psiateljica analizira, kako utrjuje in prepleta zgodbo, ter tudi, kako naslavlja stereotipe do prebivalcev kitajskega izvora v ameriškem svetu. Na ta način v romanu razberemo še eno od struktur ameriške kolonialne velesile.