Fotografija: Pexels-Karolina-Grabowska
Sredi nočne tišine, ki jo je prekinjal šibek šepet vetra skozi odprto okno, je Vesna nenadoma zavpila in vsa vzburjena skočila pokonci. Zavrtelo se ji je, zato se je samodejno usedla nazaj na posteljo. Njen glas je bil poln groze, srčni utrip pa je podivjal. Premočena od strahu in zadihana od napetosti, se je prebudila iz hudih sanj. Mož se je takrat rahlo premaknil, a ga kljub vznemirjenosti ni zbudila. Dolgo je trajalo, preden je ponovno zaspala.
Prebudila se je utrujena kot da bi celo noč nakladala tovornjake s peskom. Mož je opazil njeno neobičajno počutje ter jo vprašal:
»Zdi se mi, da te danes nekaj preganja?«
»Ne, ne,« je rekla, »imela sem neke hude sanje. Pošastni barvni duh, ki ima moč nad vsemi barvami sveta, je pustošil po naravi in odvzemal barve. Vse je postalo sivo, brez sijaja, tako listi po drevesih, trava, rože, nebo. To naj bi bil opomin, ker je bil nezadovoljen s človeškim ravnanjem z naravo in je grozil, da bo naslednjič vstopil v stanovanja z istim namenom. Ljudje so brezglavo tekali sem in tja, ter razmišljali, kako pomiriti duha in obnoviti barve. Razburjeno čudno bitje je stalo pred najinim oknom in spuščalo nerazločne glasove. Bala sem se za svoje pisane obleke, barvne stene, vzorčasto posodo.«
»Ne, ne,« je rekla, »imela sem neke hude sanje. Pošastni barvni duh, ki ima moč nad vsemi barvami sveta, je pustošil po naravi in odvzemal barve. Vse je postalo sivo, brez sijaja, tako listi po drevesih, trava, rože, nebo.
»Huda nočna mora. Uh, če bi imeli vsi siva oblačila, sivo pohištvo, sive avtomobile, kakšen dolgčas, a bilo bi praktično,« se je zasmejal.
»Šele z barvami zasije lepota, ni dovolj le oblika. Ti si tega ne znaš predstavljati, jaz pa sem videla to grozoto,« je dejala z rahlim nasmeškom
Sonce je že sramežljivo pronicalo skozi zaveso, ko sta sedla za mizo k zajtrku. Zanj sta si vzela vedno čas, pa tudi če bi zamudila službo. Res pa je, da se to že dolgo ni zgodilo. David je pripravil kosmiče s sadjem, Vesna pa je skuhala kavo. Nenadoma se je Davidov pogled ustavil na Vesninem vratu:
»Vesna, kje je tvoja ogrlica?«
Vprašujoče ga je pogledala in rekla:
»Katera ogrlica?«
Na njo se je že tako navadila, da jo je dojemala kot del telesa, ki se ga niti ne zavedamo.
David je stopil bližje in jo začudeno pogledal:
»Ogrlico, ki sem ti jo podaril za peto obletnico najine poroke. Tisto, ki je vedno krasila tvoj dekolte,« je pojasnil. Njegove besede so bile polne obupa.
»Ogrlico, ki sem ti jo podaril za peto obletnico najine poroke. Tisto, ki je vedno krasila tvoj dekolte,« je pojasnil. Njegove besede so bile polne obupa.
»Ne, to ne more biti res,« je zašepetala, ko jo je hotela otipati. Stopila je še pred ogledalo. Prebledela je, hladni val ji je v trenutku zamrznil telo. Počutila se je nelagodno kot ptica s poškodovano perutjo. Razočarana je bila nad seboj, ker sploh ni pogrešala ogrlice, tega darila, ki je tako dragoceno kot sonce. Ne spomni se, da je bila kdaj v življenju tako nesrečna, solze so ji polzele po licih. Ogrlica ni bila samo modni dodatek, bila je simbol njune trdne in ljubeče zakonske zveze. Panika, ki jo je zajela, je bila neznosna. Misli so ji kot zveri divjale po glavi, spraševala se je, kako je to mogoče in kje se je zgodilo. Snela jo je le takrat, ko je šla na morje ali v toplice. Verjetno je tat ponoči vstopil skozi odprto okno in jo odpel, takrat ko je sanjala.
David jo je stisnil k sebi in ji rekel, naj se pomiri. Skupaj sta premetala posteljo in pregledala vse možne kotičke, toda nista je našla.
»Vesna, lahko si jo zgubila včeraj na zabavi. Poklical bom v lokal in prijatelje, mogoče jo je našel kakšen poštenjak. Po službi bova podrobno analizirala včerajšnji dan,« je rekel, preden sta odšla od doma, vsak na svoj konec.
Vesna v službi sploh ni bila zbrana, kar je opazil celo vodja, nenehno je mislila na izgubljeno darilo, toda ničesar oprijemljivega se ni spomnila. Med malico je kar sama skočila v lokal, a se je vrnila razočarana.
Vesna v službi sploh ni bila zbrana, kar je opazil celo vodja, nenehno je mislila na izgubljeno darilo, toda ničesar oprijemljivega se ni spomnila. Med malico je kar sama skočila v lokal, a se je vrnila razočarana.
Njeno upanje je počasi zbledelo, z grenkobo v grlu se bo morala sprijazniti. Še vedno se spomni, kako so ji žarele oči in tiste toplote, ki jo je preplavila, ko ji je na dan obletnice poroke izročil ogrlico iz rumenega in belega zlata, ki si jo je že dolgo želela. Sestavljena je iz belih, ovalnih členov, ki so spojeni v presto. Po celotni dolžini pa so razporejene rumene, gladke ploščice v obliki limone.
Čeprav ji je bilo hudo, se je zavedala, da so spomini na njuno zvestobo in ljubezen veliko močnejši od vsakršnega nakita. Šele ko je sprejela to spoznanje, se je nekoliko pomirila, kot popotnik brez kompasa, ko končno najde pravo pot.
*Davidu pa ni dalo miru. Bil je prepričan, da je ogrlica izginila med včerajšnjim praznovanjem Timovega rojstnega dne, kjer so tudi plesali.
Po kosilu je prijel njeno roko in ji rekel:»Se spomniš, kako ti je Matjaž med plesom nekaj šepetal na uho?«
»David, nič posebnega ni bilo. Matjaž me je spraševal nekaj o službi. Sprva ga nisem razumela zaradi hrupne glasbe.«
»Zdi se mi sumljiv. V tistem trenutku ti je lahko spretno odpel ogrlico.«
»David, ne bodi sumničav, pa saj je on naš prijatelj. Ne more je kar tako odstraniti, da ne bi čutila. Očitam si, ker sem odlašala z namestitvijo varnostne zaponke. Lahko se je odpela sama. Toda tiste grozne sanje, nekdo je moral biti v najini sobi, malo naju je poškropil s sprejem in s plenom zbežal skozi okno.«
»Toda Vesna, zdi se mi čudno, zakaj je Matjaž tako hitro zapustil lokal?«
»Je že imel kakšen razlog,« ga je opravičevala, ker ni verjela v zaroto.
Davidu se je zdelo, da se je Matjaž zelo trudil, da bi plesal z Vesno. Od nekdaj je bil pozoren nanj, saj je bil neuspešen pri zapeljevanju Vesne in jima zdaj verjetno zavida srečo.
»Mar ni izginotje ogrlice simbol prelomljene ljubezni in zaupanja,« je tiho izgovoril.
»Mar ni izginotje ogrlice simbol prelomljene ljubezni in zaupanja,« je tiho izgovoril.
»Ne, David, najina sreča s tem nikakor ni ogrožena. Darilo je izraz hvaležnosti za skupno prehojeno pot,« je prijazno odgovorila, a njene besede so bile polne bolečine in obupa. Zdelo se ji je kot da hodi po globokem pesku, vsak korak je težji od prejšnjega.
Dvignil jo je v zrak in prepričljivo rekel:»Življenje teče dalje. In kdo ve, morda pa nekoč najdeva ogrlico in bo to le še ena lepa zgodba.«
Toda David v resnici ni bil pomirjen, premišljeval je, ujet je bil med željo, da odkrije resnico in bojaznijo pred morebitnim razkritjem. Odločil se je, da pokliče enega izmed prijateljev. Občutil je mešanico nervoze in strahu; nervozo, ker ni bil prepričan, kako bo prijatelj sprejel njegov sum in strah, da je morda njegov sum neutemeljen in bi se osramotil pred njim.
Vedel je, da mora storiti ta korak, če želi priti zadevi do dna. Dvignil je telefon in v imeniku poiskal Zoranovo številko. Po čelu ga je oblil hladen pot. V mislih je iskal besede, kako bi izrazil svoj sum, ne da bi sprožil preveč dvomov ali zamer med njimi. Zaradi visokega pritiska so se mu napele žile kot nabreknejo reke po močnem dežju. Mislil je, da mu bo razneslo glavo. Teža odgovornosti je okrepila njegove pomisleke. Telefon je pohlevno odložil.
»Vesna, je kar je. Le Matjaža in njegovo bom detektivsko spremljal,« je rekel in si z roko šel skozi lase.
Z dolgim poljubom na ustnice mu je dala vedeti, da se strinja z njim. Odpravila sta se na sprehod skozi park, da se njuni duši umirita na zelenih krilih miru in tišine. Objemi narave imajo neizmerno tolažilno moč. Strinjala sta se, da je izginotje ogrlice le finančni strošek, notranja sreča in zadovoljstvo sta neodvisna od materialnih dobrin.
Z dolgim poljubom na ustnice mu je dala vedeti, da se strinja z njim. Odpravila sta se na sprehod skozi park, da se njuni duši umirita na zelenih krilih miru in tišine. Objemi narave imajo neizmerno tolažilno moč. Strinjala sta se, da je izginotje ogrlice le finančni strošek, notranja sreča in zadovoljstvo sta neodvisna od materialnih dobrin.
Vesna je rada nosila nakit, ker je z njim preusmerila pozornost iz svojega dolgega vratu. Zdaj pa se je morala zadovoljiti z zlato verižico, ki sta ji jo kupila starša za opravljeno diploma.
S prijatelji so se spet dobili v istem lokalu, pravzaprav v njihovem kraju ni bilo kaj izbirati. Tokrat je povabil Bojan. David in Vesna sta namenoma prišla pred dogovorjeno uro. Usedla sta se in opazovala predvsem dame; najprej pogled v obraz, potem pa sta ga spustila malo nižje. Morda je katera od žensk pomislila, da sta opazovala njeno oprsje. Ne, njun namen je bil povsem nedolžen – iskala sta zgolj sledi izgubljene ogrlice, ki je bila tako posebna, ročno izdelana.
Še preden so vsi nazdravili novo pečenemu očku, je Matjaž pristopil k Vesni in jo vprašal:»Vesna, si slučajno našla tisto lepo ogrlico?«
Močno je stisnila kozarec kot da ga hoče zdrobiti, preden se mu je nasmehnila ter odkimala. Ta nasmeh je bil le maska za zmedo, ki jo je čutila.
David je privzdignil obrvi in diskretno potegnil Vesno na stran: »Le zakaj je Matjaž prvi povprašal za ogrlico?«
Vesna je skomignila z rameni in se tudi čudila. Večina je verjetno na njeno neprijetnost že pozabila ali pa se je le bežno spomnila, morda pa je on tako pozoren ali pa le spretno prekriva sramotno dejanje.
»Vesna, David, priključita se v naš plesni krog!« je zaklical kdo drug kot Matjaž.
»Malo kasneje,« mu je odvrnil David.
Vesna si je tako želela prodreti v Matjaževe misli. Spoznala se je na govorico telesa, a do sedaj ni našla nobenega dokaza, da bi bil neiskren, toda najbolj prefinjeni lažnivci spretno prekrijejo svoje resnične namene, toda njegove oči so bile svetle in polne topline.
Takrat pa je k njima pristopila Sabina: »Pa kaj je z vama, nista razpoložena tako kot običajno. Vesna, daj zamisli se, ogrlica je resnično drobnarija v primerjavi s tem, kar je res pomembno. Nehaj že žalovati, kot da si izgubila otroka. Zdi se mi, kot da med nami iščeta osumljenca. Če bi jo izgubila med plesom, gotovo bi jo kdo opazil oziroma pohodil in nikakor je ne bi mogel pobrati na skrivaj«
Vesna je sprva pogledala v tla, potem se je zdrznila. Prizemljila jo je. Želela si je, da sum, ki je rovaril v njeni notranjosti kot nadležni pajek, najde izhod. Z Davidom sta srknila viski, da je zamajal zamorjenost, in tako sta se lažje prepustila plesu.
Vesna je sprva pogledala v tla, potem se je zdrznila. Prizemljila jo je. Želela si je, da sum, ki je rovaril v njeni notranjosti kot nadležni pajek, najde izhod.
Minevali so dnevi in čas je zabrisal bolečino. Lotila sta se sistematskega načrtovanja uresničitve novih idej, dala sta si dovolj prostora za počasno, umirjeno življenje.
»David, današnji deževen dan pa bova izkoristila za temeljito čiščenje stanovanja,« je neko soboto ukazala Vesna.
»Pa saj še ni dolgo, kar sva vse pospravila,« je dejal malo nejevoljen.
»Treba je oprati zavese, obrniti jogi, posesati prevleke. Tebi prepuščam kopalnico, tudi školjko in dnevno sobo.«
»In hkrati iščeva ogrlico,« je hudomušno pripomnil in s tem priklical na Vesnin obraz otožnost. Obrnila se je stran, toda David je urno skočil pred njo in jo z nasmehom poljubil na rosne oči ter jo peljal na njeno delovno postajo.
»Vesna, zeha se mi, kavo bi pil,« je rekel, ko je pospravil dnevno sobo, ker za drugi prostor potrebuje več energije.
»Torej potrebuješ posebno šeficino kavo, z medom, po vrhu pa bom potresla poper, cimet in kurkumo. Pila sem jo v Izoli in naj bi bila dobra za prebavo.«
»Oh, kaj vse si bodo še izmislili na račun zdravja, samo da prodajo naivnim kupcem.«
Malo sta še poklepetala, potem pa ga je Vesna prosila, da ji pomaga obrniti jogi. Najprej sta ga potegnila k sebi. Vesna je iznenada zavpila, ko je opazila na letvenem dnu pri vzglavju nekaj svetlikajočega. Ni mogla verjeti, tam je sijal njen izgubljeni zaklad. Oči so se ji razširile od presenečenja in radosti. David pa je globoko vdihnil in počasi izdihnil, ko je pomislil, kakšno zgodbo si je v zvezi z izginotjem ogrlice ustvaril v glavi.
Malo sta še poklepetala, potem pa ga je Vesna prosila, da ji pomaga obrniti jogi. Najprej sta ga potegnila k sebi. Vesna je iznenada zavpila, ko je opazila na letvenem dnu pri vzglavju nekaj svetlikajočega. Ni mogla verjeti, tam je sijal njen izgubljeni zaklad. Oči so se ji razširile od presenečenja in radosti. David pa je globoko vdihnil in počasi izdihnil, ko je pomislil, kakšno zgodbo si je v zvezi z izginotjem ogrlice ustvaril v glavi.
»Takrat sva morala biti noro strastna,« je dejal. Oba sta se iz srca zasmejala.
David je z živahnimi očmi opazoval Vesno, ki je bila vzhičena kot takrat, njena obrazna mimika je povedala več kot tisoč besed.
»Kljub vsemu ni večjega darila kot je zvestoba, zaupanje in spoštovanje med partnerjema,» je zaključila Vesna in ga zapeljivo pogledovala, čeprav še nista opravila vsega dela.
