Vsak dan dobim nove drobtinice.
Bi moral reči: živel kapital – naj ta nikoli ne mine?
Pa sem res idiot, če šefom pokorno kušujem riti
in se tolažim, da si jih gredo zame vnaprej dobro umiti.
Edini sodnik je tu res meni moja neznana usoda,
toda socialno skrbstvo je tudi karseda krasna porota.
Če moja betica slučajno dokončno znori,
potem je ona tukaj hitro pri roki, da vskoči.
Takole mi čisto resno pravi – če bom vedno zdrav,
potem iskati postelje v bolnici treba mi ne bo nikoli.
Če me bo zeblo, si tudi zahajcam lahko,
toda ogenj naj pri tem vedno tli samo nežno, nežno.
Imel bom tudi streho nad svojo belo staro glavo,
ko bom odplačal kredit za hišo.
Zadnji obrok bom dal banki čez trideset let,
ah, kako lepo bo enkrat svojo lastno lastnino imeti!
In če bom imel res pravo, pravcato srečo,
bom še nekaj prihranil za pokojnino.
Pogreb bo tudi krasen, ko dano mi bo umreti,
račun zanj pa edini, ki mi ga ne bo treba plačati!
In mogoče sem res Tschusch, toda ne gre mi zelo slabo,
vsaj v svojem jeziku sanjam lahko.
Življenje med drobtinami in potico ni zelo nasitno.
Kruha in iger? Ne, čim prej si razdelimo vso pekarno!
Ampak tukaj je malo narobe, nekaj zelo hudo –
v roki tri ase, pa vseeno ne pridem na glih,
uleti en Romeo s frišnim jokerjem delnice
in mi vedno vzame moj edini štih.
Če tej raji sodbe ne bo pisal ne frak, ne talar,
zakaj bi jo potem lahko preklinjal vsak borzni mešetar,
da nam bodo edinost, sreča, sprava,
nič kaj bolj blizu, kot glavni dobitek lota?
Ja, v tem družinskem portretu je en velik flek,
slikar je med barve zmešal svoj smrdljivi drek!
Toda, hej, prijatelji, dobro poglejte me v ksiht,
ni to strašna kazen – vsak dan brez priziva na šiht?
Ni samo delo tisto, tudi kultura še vedno nekaj šteje:
dolar tu in tolar tam, z evrom kupim, zanj prodam.
Toda kar jaz hočem, naj bi bilo zastonj:
mezdo, plačano na lenobo, domišljijo, igro,
da mi stene bodo platna, ceste edine galerije.
Je v moji družbi gospodična Mona Lisa varna?
Kaj pa vem, ker meni je dober tudi lastni fris,
cenim zvito eleganco, ki jo ima moj podpis,
in ni nujno, da nam bo življenje še naprej šit,
če nam bo edini partijski program – grafit.
In mogoče sem res Tschusch, toda ne gre mi zelo slabo,
vsaj v svojem jeziku sanjam lahko.
Življenje med drobtinami in potico ni zelo nasitno.
Kruha in iger? Ne, čim prej si razdelimo vso pekarno!
Vsak dan dobim nove zapovedi:
bi moral res sedaj vzklikati –
živela vzgoja, priučena hvala?
Katekizem nikjer izrecno ne laže:
dvojnih meril biti ne more brez reda in discipline.
V šoli se samo tisto učimo, kar vsem prav pride:
mar ne, da policaji samo pretepače pretepajo
in davki pač vedno tja gredo, kamor pač gredo?
Če sem peder, sploh nikoli ne bom diskriminiran,
če o tem bom tiho, kako moške rad pofukam.
Prave ženske vedno imajo vse pravice, kajne?
Pravico imeti nasmeh in novo frizuro,
dve fajn joški in eno samo vlažno pičko.
Imam svobodo, da se za vsake volitve postrojim,
se od boljših, kot sem jaz, kaj dobrega naučim:
biti voljan za pravico lagati in krasti,
da je užitek skoraj isti,
si vzeti to pravico
ali kot vanjo se roditi.
Tovariši in gospodje, to je moja skromna prošnja:
odjebite, z mojega hrbta se mi že skinite,
edino orožje, ki ga tukaj in zdaj želijo nositi ta pleča,
so smeh, brbljanje, jok novorojenega dojenčka.
In mogoče sem res Tschusch, toda ne gre mi zelo slabo,
vsaj v svojem jeziku sanjam lahko.
Življenje med drobtinami in potico ni zelo nasitno.
Kruha in iger? Ne, čim prej si razdelimo vso pekarno!
Ampak tukaj je malo narobe, nekaj zelo hudo –
igramo skupaj, vedno smo kao en sam velik tim,
ko me pa en šuft s čelno zbije na tla,
sodnik prav nič ne vidi in nič ne zažvižga.
Na stadionu potem vedno vse je tiho,
ne bu, ne mu – ni kartona, kaj šele penala.
Ne, jaz sem tista pizda, zaradi katere prišlo je do avtogola!
Če bom moral čakati, da se bo kralju Matjažu najprej kaj vzdignilo,
potem meni v tej pravljici nikoli, nikoli, nikoli ne bo prišlo.
Emancipacija je mit, ko je zvrnjena na pasoš, zastavo, plebiscit.
Ker na čelu nimam bar kode in zastave senco mečejo,
počeno je, počeno tudi tisto lepo zrcalo,
ki podobo manjšine išče v odsevu veličine večine.
Nočem zlate kletke, časti, da si jo sam zgradim,
namesto oken slike, v katere lahko samo nemo bolščim,
življenje don Kihota, strojnice kot uspavanke.
Kot slikar in pesnik, se je tudi skladatelj prilično zajebal,
ker ob izvedbi hočem slišati še svoje misli in šepet,
punco, ki mojstru ni dala, prdce, cel orkester za ples,
pa tudi tistega neznanca, ki je za prvo violino posekal zadnji les.
In mogoče sem res Tschusch, toda ne gre mi zelo slabo,
vsaj v svojem jeziku sanjam lahko.
Življenje med drobtinami in potico ni zelo nasitno.
Kruha in iger? Ne, čim prej si razdelimo vso pekarno!
Vsak dan slišim nove zgodbe:
bi moral reči sedaj – slava medijem, edini resnici?
Brez velikega strahu ni pokornosti prave,
vojne in umori, zunaj je vedno nevarno,
čemu potem z množico na ulicah biti,
vzklikati, protestirati, zahtevati pravico in dobrobiti?
Zakaj, če narejena po naši meri je ta celica
in samo drugod se ljudi muči, zapira in ubija,
nas pa deželna birokracija prijazno, prijazno gleda?
Tretjemu svetu diktirajo skorumpirani fašisti,
v Evropski uniji pa vse dajemo revnim
in smo kakopak goreči in dosledni antinacisti.
Znanost in vera ponujata vse gotovosti,
zemlja je ravna, sonce se okoli nje vrti.
Ni ga malika, kot je ekonomija neoliberalna,
in seveda, zgodovine je konec – se je povsem ustavila.
Delaj tako, kot ti norma nalaga, in norma izpolnjena bo tvoja.
Nimaš službe? Žal, zelo, zelo žal nam je zate.
Veš, edini pravi problem je orožje, kemično in biološko,
nuklearnega imamo sam zato, da z njim delamo elektriko.
Torej, državljan X, bodi vesel,
še naprej sej svoje seme in naše gensko modificirano žito.
In mogoče sem res Tschusch, toda ne gre mi zelo slabo,
vsaj v svojem jeziku sanjam lahko.
Življenje med drobtinami in potico ni zelo nasitno,
Kruha in iger? Ne, čim prej si razdelimo vso pekarno!
Ampak tukaj je malo narobe, nekaj zelo hudo –
če je meni samo do tega, da bi imel mega tiča.
En mačo mi obljublja, da kurac po želji naredil mi bo,
hoče le bianco menico, pa da se najem njegovega kiča.
Pravila so jasna, pravila so znana,
ampak pravila so tudi vedno tako prekleto glasna:
beli kralj je tisti, ki vedno vzame črnega kmeta.
Jaz pa nočem več tako, češ, kdo bo prej prišel do šah mata.
Ne, oba se lahko vnaprej veseliva vsak svojega pata.
V špektaklu nikoli nič ni fer,
zakaj mora zadnjo besedo vedno imeti režiser,
čeprav je v resnici vsak drugemu playmaker,
noben človek ni bog, vsi smo junaki in junakinje
in zagotovo ni nobenih stranskih vlog?
Ni vsak masaker samo privid in simulaker
in resnični so tudi tisti dogodki v mestu Gogi,
ki jih ne ujame nobena fotografija, ne TV, ne video.
Življenje, videno skozi četrto stekleno steno,
je vseeno življenje, ki je videti malo megleno.
Z odri se gradijo tudi tovarne in stanovanja,
v vsaki opeki je dovolj krvi, da vedno lahko čuješ krik
tistih, ki so jih s svojo neumorno tlako zgradili.
Če iskreno želiš ta krik tudi zares slišati,
vedi, da to kakopak pomeni še nadalje ukrepati.
In mogoče sem res Tschusch, toda ne gre mi zelo slabo,
vsaj v svojem jeziku sanjam lahko.
Življenje med drobtinami in potico ni zelo nasitno.
Kruha in iger? Ne, čim prej si razdelimo vso pekarno
Vsak dan dobim nove ideje:
bi moral sedaj zapeti – slava meni, moji nesmrtnosti?
Danes hočem zgraditi, za prijatelje in vso družino,
na vrtu pravo, pravo, pravo vesoljsko raketo.
Aufbiks – zapustimo to poscano deželo.
Naredimo izlet na luno, tam spijemo hladno pivo,
zrolamo en intergalaktični joint,
naredimo dva globoka, globoka dima,
da spoznamo, kje je edini pravi point
in da se ta pesem fino, fino rima:
“Hej kozmonaut, astralni frajer,”
– si bom takrat rekel –
“ne se sam s sabo hecati,
ne se sam s sabo zezati,
počakaj malo:
vedno stran bežati,
pomeni celo življenje velikega ježa jebati!
Res hočeš imeti glavo v Koromandiji
ali ti je ljubše, da ti je med ušesi?
Štekaj te besede dobro.
Morda se nisi ne predal,
morda se nisi ne prodal.
A ljudi vedno in povsod glej zviška,
samo z vrha kakšnega tebi prijaznega hriba.
Kajti šele takrat (in samo tako) pravi žur bo,
ko se vsi spet nazaj na to edino zemljo trezni vrnemo.”
In mogoče sem res Tschusch, toda ne gre mi zelo slabo,
vsaj v svojem jeziku sanjam lahko.
Življenje med drobtinami in potico ni zelo nasitno.
Kruha in iger? Ne, čim prej si razdelimo vso pekarno!