»Vsaka mati ima kdaj slab dan. A Frido Liu so pri tem zalotili«
Jessamine Chan: Šola za dobre matere, prevedla Katja Jeraj Valentinčič, Beletrina, Ljubljana 2023
Jessamine Chan, ameriška pisateljica kitajskih korenin, ki je kot urednica delala pri časopisu Publishers Weekley, je svoj večkrat nagrajeni romaneskni prvenec Šola za dobre matere zasnovala kot nekakšno distopijo, ki sicer bazira na resnični zgodbi.
Glavna junakinja romana Šola za dobre matere je tridesetletna Frida Liu, Kitajka, ločena, živi sama s hčerko. Skrbništvo si deli z bivšim možem Gustom, ki je odšel iz zakona zaradi precej mlajše ženske. Zgodba se dogaja v Filadelfiji.
Glavna junakinja romana Šola za dobre matere je tridesetletna Frida Liu, Kitajka, ločena, živi sama s hčerko. Skrbništvo si deli z bivšim možem Gustom, ki je odšel iz zakona zaradi precej mlajše ženske. Zgodba se dogaja v Filadelfiji.
Že v uvodu knjige pretrese telefonski klic, ko Frido policist obvesti, da imajo njeno 18-mesečno malčico, in naj pride na postajo. Frida je v treh dneh in pol, kolikor je imela pri sebi Harriet, spala le par ur, kajti hčerka je imela vneto uho. Harrietin jok je bil neizprosen; Frida ji je pela, jo masirala, legla na tla zraven njene posteljice, jo poljubljala, molila, da bi se hčerine oči zaprle, a vse zaman. Bila je psihično in fizično izčrpana. K temu je prispevalo tudi, da je bila je sama, brez pomoči. V trenutku se je odločila in odšla iz stanovanja …
Na postaji je slišala očitek, ki na malo prej povedano deluje kot parodija: »Otroka ste pustili doma. Samega. Sosedje so ga slišali jokati. Frida potisne dlani pod noge. Zapustila je svoje telo in plava visoko nad njim.«
Frida je edinka, rojena v Ameriki, hči priseljencev; oba starša sta bila profesorja, družina je živela v predmestju Chicaga. Po ločitvi je Frida delala od doma, da je lahko pazila na Harriet – da ji ni bilo treba hoditi v vrtec. Njeno delo je bilo krajšanje in pisanje povzetkov raziskovalnih člankov za univerzitetni časopis, namenjen podjetjem in poslovnežem. Z delom je bila že močno v zaostanku, grozilo ji je, da bo izgubila službo; “Harriet je grabila po njenih listih, se dotikala tipkovnice«, beremo v romanu, ob čemer se Frida kasneje nemočno spominja sebične želje, da bi imela vsaj trenutek miru. Odkar je Frida ločena od moža Gusta (48 let), ki je krajinski arhitekt, in je zaradi ljubezni do Susanne (28 let) postal nekako mirnejši, kot zapiše pisateljica, a dejstvo je, da Frido še vedno močno privlači; Frida sicer živi samo še za hčerko, svojega življenja praktično nima. Po razvezi ji je ostala le hči, punčka z lunastim obrazom, dvojnimi vekami in resnimi usti. Frida ima deklico zelo rada, med njima se splete posebna vez, kar se lepo izraža skozu njuno najljubšo igro: »Obljubljam ti luno in zvezde. Rada te imam toliko, kot so velike galaksije.« Pomenljivo je, da je Frida edina nebelka v ulici, živi v najeti vrstni hiši, edina japijka – uspešna mlada poslovna ženska, izobraženka, a ji finančno pomagata tudi starša.
»Tako utrujena sem, da imam bolečine v prsih …«, potoži junakinja. Frida je samo za eno uro odšla iz hiše, ko se je Harriet malo umirila, ona pa je potrebovala neke dokumente iz službe in kavo. Nekdo od sosedov je očitno videl, da je pustila hčerko samo in jo prijavil. Sledi kazen, ki jo razvrednoti kot osebo in ne samo kot mater. Pod vprašaj so postavljeni vsi njeni nadaljni stiki s hčerko.
»Tako utrujena sem, da imam bolečine v prsih …«, potoži junakinja. Frida je samo za eno uro odšla iz hiše, ko se je Harriet malo umirila, ona pa je potrebovala neke dokumente iz službe in kavo. Nekdo od sosedov je očitno videl, da je pustila hčerko samo in jo prijavil. Sledi kazen, ki jo razvrednoti kot osebo in ne samo kot mater. Pod vprašaj so postavljeni vsi njeni nadaljni stiki s hčerko.
Po tem dogodku je Frida spoznala odvetnico (denar zanjo ji data starša), ki ji svetuje, da bosta ta dogodek poimenovali kot napačna presoja in ne napaka. Sodnik potem zahteva, da Frida opravi celoten program za dobre matere; po pregledu doma, nadzornih kamer, ki ne dovolijo nobene zasebnosti (razen v kopalnici), pogovore s psihologom, da bo spoznala, da se ne sme nikoli več tako vesti, odide v šolo za dobre matere, ki spominja na nekakšna »koncentracijska taborišča«. Psiholog naj bi ugotovil, v kakšnih odnosih je Harriet s Susanne (očetova partnerka), ki je več s hčerjo kot s starši. Za otroka bosta od zdaj naprej – dokler bo Frida v šoli za matere -, skrbela Gust in Susanne. Frido odpeljejo v šolo za dobre matere ali z drugimi besedami – rehabilitacijski program – za eno leto. Tam je v njej vseskozi prisotna misel: »Slaba mati sem, se pa učim, da bom dobra.«
Jasno je torej, da je sistem osredotočen na trpinčenje in zbujanje krivde, predvsem pa obsojene ženske niso deležne sočutja. Tisto v kar naj bi bile prisiljene, je ubogljivost, ne pa dokazovanje materinske ljubezni. Vprašanje, kako naj bi te ženske ponovno dokazale svojo materinsko naravo, ves čas visi v zraku! Dodaten absurd pa je, da naj bi jih o materinstvu podučevale osebe, ki izkušnje materinstva sploh nimajo!
Jasno je torej, da je sistem osredotočen na trpinčenje in zbujanje krivde, predvsem pa obsojene ženske niso deležne sočutja. Tisto v kar naj bi bile prisiljene, je ubogljivost, ne pa dokazovanje materinske ljubezni. Vprašanje, kako naj bi te ženske ponovno dokazale svojo materinsko naravo, ves čas visi v zraku! Dodaten absurd pa je, da naj bi jih o materinstvu podučevale osebe, ki izkušnje materinstva sploh nimajo!
Za Frido prvi obisk hčere na primer ni bil navdihujoč, saj je otrok svojeglav. Frido muči občutek krivde, socialna delavka ji ni naklonjena, tožilec je menil, da je bilo Fridino zanemarjanje osupljivo, »saj je sklenila, da je služba pomembnejša od otrokove varnosti, Harriet bi lahko kdo ugrabil, jo trpinčil, ubil.«
Država meni, da je potrebno slabe starše spremeniti od znotraj navzven, kar je svojevrstna absurdnost, naučiti se morajo pravih instinktov, pravih čustev, zmožnosti hitrih, varnih vzgojnih, ljubečih odločitev. Vsaka varovanka dobi svojo deklico – lutko – rezultat najnovejšega napredka v robotiki in umetni inteligenci; lahko se gibajo, lahko govorijo, po vonju in na otip so kot pravi otroci, stari od 18 do 24 mesecev. Med učenjem poslušajo besede mentoric: »Materinstvo je maraton ne sprint.«
Država meni, da je potrebno slabe starše spremeniti od znotraj navzven, kar je svojevrstna absurdnost, naučiti se morajo pravih instinktov, pravih čustev, zmožnosti hitrih, varnih vzgojnih, ljubečih odločitev. Vsaka varovanka dobi svojo deklico – lutko – rezultat najnovejšega napredka v robotiki in umetni inteligenci; lahko se gibajo, lahko govorijo, po vonju in na otip so kot pravi otroci, stari od 18 do 24 mesecev. Med učenjem poslušajo besede mentoric: »Materinstvo je maraton ne sprint.«
Frida dobi lutko Emmanuelle, ki je včasih histerično jokava, zato Frida uspešno opravi le malo preizkusov, sicer pa se močno naveže nanjo, ima jo rada in je do nje zelo zaščitniška, vseskozi jo primerja s svojo hčerko. Sproti je kaznovana z odvzemom telefonskega pogovora s Harriet, ki odrašča brez nje, če Emmanuelle ne sodeluje dovolj dobro. V tem času se Harriet uči govoriti, nauči se hoditi, a vse brez nje – mame. Bralec začuti hudo napako, ki jo stori država za prevzgojo mater, saj se ne morejo posvečati svojim otrokom, kar je za otroka v najnežnejšem otroštvu zelo pomembno.
V programu se zgodijo absurdnosti, ki mejijo na tragiko. Ena od gojenk na primer iz obupa napravi samomor, večkrat katera neuspešno beži; Frida se zaljubi v Tuckerja; tu je zaradi sina, ki je padel z drevesa, ko je on pisal sporočilo na telefonu drugi ženski. A Tucker uspešno opravi program in odide domov k sinu, Frida pa ne.
Sodnica kot predstavnica absurdnega sistem odloči, da Frida še ni pripravljena na odgovornost. Posloviti se mora od hčerke. Podari ji škatlo z družinskimi spomini in dragocenostmi. Predvsem pomembna je kaligrafija, s pomočjo katere se bo Harriet naučila napisati svoje ime po kitajsko Liu Tong You in svitek Fridinih las, s pomočjo katerega jo bo pri svojih osemnajstih letih lahko poiskala.
Ko se je Frida vrnila iz programa, je nekaj časa živela pri Willu, nekdanjem prijatelju in ljubimcu. Morala bi oditi od hčerke, kajti do 18. leta se ne bosta smeli srečati. Frida je kaznovana. Zdi se, da prehudo.
Ta resentiment je lepo viden na način Fridinega razmišljanja: »Vsaka soseska se zdi polna otrok, če si izgubil svojega. Občutek ima, da je njeno telo polno elektrike. Dlani jo ščemijo, izogiba se ljudi, porabi vsa zdravila, prekomerno popiva …«
Starši jo povabijo, naj pride živet k njima v Chicago, ona pa se zaveda, da ne bo mogla v vsakem parku in na vsakem igrišču iskati Harriete. Izkoristi priložnost, ko odide Will pazit malo Harriet h Gustu in Susanne, tedaj ko je operiran njun dojenček. Ta čas Will dovoli Fridi, da ponoči pride pogledat Harriet med spanjem, a ona jo odpelje.
Kam jo pelje in kje se bo končalo njuno potovanje, je za bralca uganka, nedokončana zgodba.
Zaradi enega samega slabega dne, zaradi enega samega slabega trenutka slabe presoje, je glavna junakinja izgubila vse.
Zaradi enega samega slabega dne, zaradi enega samega slabega trenutka slabe presoje, je glavna junakinja izgubila vse.
Pisateljica Chan v romanu Šola za dobre matere opiše enormno količino bolečine. Govori o vseh materah, ki preživljajo kazenski program na osnovi znanstvene fantastike, brez čustev, saj imajo opravka z lutkami s čipi, napolnjenimi z modro tekočino, vnašajo jim razne programe; od preprečevanja rasizma, želje po raziskovanju lastnega telesa, sovraštva – lutke se učijo govoriti poniževalne izraze; belskim otrokom vprogramirajo sovraštvo do temnopoltih lutk, dečkom sovraštvo do deklic, nevarnosti – ki prežijo v vsakem domu in zunaj njega, o migracijah, humanitarni krizi, o mejah, človekovih pravicah, na drugi strani pa so tu zaposlene psihoterapevtke brez čustev …
«Tukaj je težko sploh kaj čutiti«, beremo v romanu.
Moškim je lažje prestajanje šole za očete, saj jim niso odvzeti telefonski pogovori – tako ne izgubljajo stika s svojim otrokom, inštruktorice so mlajše, privlačnejše.
Šola za dobre matere je kontroverzno eksplozivna, ganljiva, mestoma srhljiva in nadvse aktualna pripoved o materinstvu, izzivih starševstva in o pritisku perfekcionizma, ki jih posamezniku nalaga sodobna družba. Nekakšna »Deklina zgodba za 21. stoletje – sodobna feministična literarna klasika, prevedena že v več kot 20 jezikov,« vendar s tistim nadihom groteskne sprevrženosti, ki verjetno ni tuja niti tukajšnjemu okolju.
Šola za dobre matere je kontroverzno eksplozivna, ganljiva, mestoma srhljiva in nadvse aktualna pripoved o materinstvu, izzivih starševstva in o pritisku perfekcionizma, ki jih posamezniku nalaga sodobna družba. Nekakšna »Deklina zgodba za 21. stoletje – sodobna feministična literarna klasika, prevedena že v več kot 20 jezikov,« vendar s tistim nadihom groteskne sprevrženosti, ki verjetno ni tuja niti tukajšnjemu okolju.
