Potopis: Ribja tržnica v Mbourju

Fotografije: Polona Wallas

Tržnica v mestu Mbour je v popoldanski urah najbolj živahna. Ribiči, ki so že v zgodnjih jutranjih urah odrinili na morje, se vračajo v zaliv šele pozno popoldne. Doživeti trenutek, ko na obzorju izgine ločnica med nebom in morjem, ter se večer odene v bakreni preliv zadnjih sončnih žarkov, ko se družine zgrinjajo na obalo v pričakovanju dobrega ulova, pomeni pravzaprav ujeti srčni utrip afriškega življenja.  

Tržnica v mestu Mbour je v popoldanski urah najbolj živahna. Ribiči, ki so že v zgodnjih jutranjih urah odrinili na morje, se vračajo v zaliv šele pozno popoldne. Doživeti trenutek, ko na obzorju izgine ločnica med nebom in morjem, ter se večer odene v bakreni preliv zadnjih sončnih žarkov, ko se družine zgrinjajo na obalo v pričakovanju dobrega ulova, pomeni pravzaprav ujeti srčni utrip afriškega življenja. 

 Z vznemirjenostjo smo se vozili po asfaltni cesti, ki se je pred nami razpirala kot ribiška mreža, v katero so se ujeli vsi; vozniki avtomobilov, konjskih vpreg, pešci, biciklisti, motoristi, pa tudi koze, krave in voli, ki so želeli prečkati cesto. 

S svetlo zeleno Toyoto, ki jo je vešče vozil redkobesedni Amdy, zapeljemo v slepo ulico, kjer se asfalt spremeni v makadam, ta pa kmalu zatem prehaja v mivko. Bil je to znak, da se približujemo nabrežju zaliva. S kretnjo pokaže na vodiča, ki naju očitno pričakuje in ogovori v francoščini, takoj zatem v nemščini, tako da se sporazumevamo v treh jezikih hkrati, saj zraven primešamo še angleščino. Ulica je zatrpana z avtomobili, kolesarji, motorji, ženskami, ki na svojih glavah nosijo košare ali pa samo tovor zavit v vrečko. Moški se premikajo hipnotično, ta množica, ki drsi po ulicah, naju je v trenutku pogoltnila, iz varnega zavetja avtomobila sva bila prepuščena kaotičnosti. Utrip srca se poveča, začutim živahno povrhnjico Mbourja.

Moški se premikajo hipnotično, ta množica, ki drsi po ulicah, naju je v trenutku pogoltnila, iz varnega zavetja avtomobila sva bila prepuščena kaotičnosti. Utrip srca se poveča, začutim živahno povrhnjico Mbourja.

Sprehodimo se mimo polnih ulic; tu z ramo ob rami stojijo prodajalci natikačev, torbarji, prodajalci tkanin, oblek, torbic, pregrinjal, mimo stopajo kupci karitejevega masla, hibiskusovih cvetov, otroci z vrečkami v rokah, policisti, varnostniki, ljudje v uniformah. Zamišljala sem si, da se vsi ti mimoidoči pogovarjajo o cenah, o dobrih kupčijah, ki so jih sklenili tisti dan, o prihajajoči deževni dobi, predvsem pa o tem, kaj jim je usoda namenila, kaj vse jim je prizanesla in na kakšen način tudi obdarila. Kupčije se sklepajo na vsakem koraku, na cesti so vozovi s kupi rabljenih oblačil iz zahoda, ogromno kitajskih plastičnih igrač in drugih pripomočkov, natikačev, ponaredkov tekstila z znanimi znamkami. 

»La vie est dur, ici«

Nekaj dni pred tem sem na mobilnem aparatu prebrala intervju enega izmed senegalskih politikov, ki pravi, da mladim nimajo kaj ponuditi. Ni delovnih mest, za mlade ne vidi dovolj perspektive, kar potrdi tudi Mamadough, dvajsetletni vodič, ki s svojo pisano pirogo vodi skupine turistov po delti Salmoun. Do petnajstega leta je hodil v šolo, nato je filiral ribe. »La vie est dur, ici« reče in se nama zasmeji na način, da z ustnicami pokrije svoje bele zobe. Toliko je star kot moj sin. Veliko njegovih prijateljev je odšlo v Španijo, na Kanarske otoke. Leta 2021 so Senegal zajele demonstracije, 13 ljudi je bilo ubitih. Mladi so na ulicah izkazovali nestrinjanje s tedanjo politiko, protesti pa so odmevali tudi v tujini. Predvsem pa so vladajoči politiki poslali sporočilo, da se z njo ne strinjajo in dali zalet opoziciji. Marca 2024 je tako na volitvah zmagal najmlajši afriški predsednik, komaj 44 letni Bassirou Diomaye Faye, nekdanji davčni inšpektor. Je član Sererske etnične skupine, kar še posebej rad poudarja. Nasprotnik elit napoveduje številne družbene in ekonomske reforme, boj proti korupciji in podkupovanju, ter odprtje že sklenjenih dogovorov o plinu, ribolovu, z namenom, da bi se zaslužki tujih podjetij čim bolj pravično distribuirali. 

Marca 2024 je tako na volitvah zmagal najmlajši afriški predsednik, komaj 44 letni Bassirou Diomaye Faye, nekdanji davčni inšpektor. Je član Sererske etnične skupine, kar še posebej rad poudarja. Nasprotnik elit napoveduje številne družbene in ekonomske reforme, boj proti korupciji in podkupovanju, ter odprtje že sklenjenih dogovorov o plinu, ribolovu, z namenom, da bi se zaslužki tujih podjetij čim bolj pravično distribuirali.

»Morje je zopet naše,« ponosno reče najin vodič po tržnici v Mbourju, ko za rep drži morskega psa in se nastavlja fotoaparatu, »številne azijske ladje, ki so plule v naših morjih in ga ropale, imajo sedaj prepoved. Vsaka družina ima lahko 2 piroge, s katero odrinejo na morje.  Od ribolova živijo mnogi» še doda. Pokaže na morskega psa in opozori na rezanje plavuti »Te se prodajajo Japoncem, mislijo, da je to afrodizijak.«

 

»Comment Tu T’apelle?«

Tržnica je svet v malem, tu se odvijajo številni scenariji; na moji levi strani mlad moški prodaja različne vrste vrečk, nanizane na leseno stojalo. Ima kakšnih sedemnajst let ima, hitro se giblje se med stojnicami z ribami. Vrečke, polivinil, različne smeti je mogoče najti povsod. Ko bo plima visoka, bo vse smeti odneslo v morje. Za hip me hrušč prodajalcev ogluši. Vse na tržnici vibrira, vse se premika v meni neznanem ritmu. Omahujem, zadevam se z drugimi telesi, stopim na kamen, skorajda padem. Nisem iz tega mesta in nisem iz te dežele in ne govorim njihovega jezika; Wolof, Pular, Serer, v Senegalu govorijo skorajda 30 jezikov, od tega je uradni jezik francoski. Tujka sem. Drugačna. Privilegirana. Bela. Vse me preseneča in potrkuje ob moje evropske koncepte. 

Omahujem, zadevam se z drugimi telesi, stopim na kamen, skorajda padem. Nisem iz tega mesta in nisem iz te dežele in ne govorim njihovega jezika; Wolof, Pular, Serer, v Senegalu govorijo skorajda 30 jezikov, od tega je uradni jezik francoski. Tujka sem. Drugačna. Privilegirana. Bela. Vse me preseneča in potrkuje ob moje evropske koncepte.

Ženske na ribji tržnici so številne. Tiste, ki skrbijo za čiščenje rib so v nenehnem gibanju, tiste pa, ki prodajajo, se živahno pogovarjajo in skušajo uloviti kupce. Na pladnjih so kirnje, zobatec, orada, morski pes, gof, barakuda… na njihovih rokah pa ribja sluz in luskine, ki se svetijo v žarečem soncu. 

Skozi labirint prehodov in majhnih uličic, ki jih odkrivamo z odstiranjem zastirk, zavijemo v notranjost živilske tržnice.

Skozi labirint prehodov in majhnih uličic, ki jih odkrivamo z odstiranjem zastirk, zavijemo v notranjost živilske tržnice.

Tu se baranta za ceno posušenih koščkov baobaba, čilijev, paprike ali pa za kos mesa. Preseneti me vonj po začimbah. Vonj po mesu. Smrad čebule, ki leži v velikih vrečah. Stopali smo mimo majhnih prodajaln, polnih tkanin: »Comment Tu T’apelle?« je bil najpogostejši stavek izstopajoči zaradi svoje polti. Če izgovorim svoje ime, se takoj ujamem v pogovor, v mrežo prijaznosti in gostoljubnosti »Teraanga«, kot ji v Wolofu rečejo domačini, iz katerega se težko izvijem, vse dokler od njih nekaj ne kupim. 

Školjke, polži in hrib

Povzpnemo se še na manjši hrib, pod nogami neprijetno škrta, stopamo po odlagališču lupinarjev, školjk, v katere se skrijejo morski polži. Zahodno sonce je zrnata kaša, vse okoli mene dobi podobo raznobarvnosti, pred nami se razgrne prizor ene izmed največjih tržnic v Senegalu, ribiči, ki prihajajo na obalo, ženske, ki čistijo in shranjujejo ribe v velike hladilne skrinje. 

Pod nogami začutim ostro školjčno lupino. Življenje je težko, pomislim, a ne samo za mladega Senegalca, ki vidi svojo prihodnost morda nekje v Španiji, ampak tudi za ženske na tem školjčnem hribu, ki sedijo na majhnih pručkah. Na rokah imajo grobe rokavice in nož, s katerim razdirajo hišice polžev. Gradijo hrib školjk, od koder je razgled na tržnico skorajda najlepši. Morda je ves svet zgrajen na razdrtih in zdrobljenih lupinah, domovih, življenjih, zgolj zato, da se bodo lahko naši zanamci nekoč vzdignili in pogledali z vrha navzdol. 

Pod nogami začutim ostro školjčno lupino. Življenje je težko, pomislim, a ne samo za mladega Senegalca, ki vidi svojo prihodnost morda nekje v Španiji, ampak tudi za ženske na tem školjčnem hribu, ki sedijo na majhnih pručkah. Na rokah imajo grobe rokavice in nož, s katerim razdirajo hišice polžev. Gradijo hrib školjk, od koder je razgled na tržnico skorajda najlepši. Morda je ves svet zgrajen na razdrtih in zdrobljenih lupinah, domovih, življenjih, zgolj zato, da se bodo lahko naši zanamci nekoč vzdignili in pogledali z vrha navzdol.

Pomislim, da so tudi one moje sestre, s kožo, ki spominja na odblesk noči, potomke tistih, katerih hiše in človečnost so trli prišleki, ki so ropali novo odkrito zemljo naravnih bogastev in ljudi.

Pomislim, da so tudi one moje sestre, s kožo, ki spominja na odblesk noči, potomke tistih, katerih hiše in človečnost so trli prišleki, ki so ropali novo odkrito zemljo naravnih bogastev in ljudi.

Najlepše darilo

Od nekod se vzame suha deklica, s svetlečo naoljeno poltjo, ki se blešči v zahajajočem soncu. Ujamem njen pogled, otrok je še, nato hitro steče stran. Povsem naključno je zdrsnila z roko po moji in jaz sem ganjena od njenega dotika. Bil je to nežen opomnik, da je tu, da obstaja kot droban vzdihljaj, nato pa je izginila in nič ni zahtevala, še imena ne.

»Sirota« reče vodič, »ampak tu skrbimo vsi zanjo« reče drugi moški, ki nama ponuja okostje gobca morskega psa. »Teraanga«, otroci, ki so del skupnosti in se z njimi ukvarjajo skorajda vsi. 

Podarila mi je najlepši nasmeh.

»Sirota« reče vodič, »ampak tu skrbimo vsi zanjo« reče drugi moški, ki nama ponuja okostje gobca morskega psa. »Teraanga«, otroci, ki so del skupnosti in se z njimi ukvarjajo skorajda vsi.

Podarila mi je najlepši nasmeh.

***

Na tržnici se kljub večerni uri življenje še ne umirja. Na levi strani se morje, svetlo kovinske barve pomešane z bakrenimi odtenki rumene, staplja z nebom. Pogledam proti soncu. Še malo, pa bo svoje žarke usmerilo pod gladino morja, tja, kjer se lahko za ta dan ribe zahvalijo usodi, da se niso ujele v ribiške mreže. Večerna svetloba je pridušena, podobe se iz nje izrisujejo s še posebej tenkočutno mehkobo.

Pogledam proti soncu. Še malo, pa bo svoje žarke usmerilo pod gladino morja, tja, kjer se lahko za ta dan ribe zahvalijo usodi, da se niso ujele v ribiške mreže. Večerna svetloba je pridušena, podobe se iz nje izrisujejo s še posebej tenkočutno mehkobo.

Senegalske slike me bodo v prihodnje še spremljale. Tržnico bom v sanjah obiskala še mnogokrat. Nekaj prvobitnega je v opravilih na nabrežju Mbourja, mešanica lepote in nestvarnosti, sanj in resničnosti, garanja in težaškega dela, trpkosti in mehkobe, znoja in nasmehov, veselja in žalosti hkrati, pa tudi prisotnost nekega časa, ki ga ni več, pa vendarle ta še vedno obstaja.  

Senegalske slike me bodo v prihodnje še spremljale. Tržnico bom v sanjah obiskala še mnogokrat. Nekaj prvobitnega je v opravilih na nabrežju Mbourja, mešanica lepote in nestvarnosti, sanj in resničnosti, garanja in težaškega dela, trpkosti in mehkobe, znoja in nasmehov, veselja in žalosti hkrati, pa tudi prisotnost nekega časa, ki ga ni več, pa vendarle ta še vedno obstaja.