Zakaj je Dušan Šarotar tako navezan na usodo prekmurskih Judov, kako se mu uspe tako globoko vživeti v junake svojega romana, z njimi čustvovati? Ta in še druga vprašanja mu je Metka Sušec zastavila v pogovoru. Nazadnje sta spregovorila tudi o tem ali je pokrajina na obrobju Panonske nižine s svojo razprostranjenostjo in nepreglednostjo pustila kakšno sled v njegovem pisanju. Kot na primer v spodnjem odstavku iz romana:
»Sonce je nenadoma popustilo, dolgi, ostri in slepeči žarki, ki so prebadali gosto zeleno vejevje in se lesketali v potočku, so se zmehčali in se nežno obarvali v toplo rumenkasto svetlobo.«