Fotografija: Mankica Kranjec
Zvezdna karta (Goga, 2021) je eden od treh romanov, v katerih Dušan Šarotar popiše usodo in trpko življenje prekmurskih Judov tik, med in po drugi svetovni vojni. Druga dva, ki bi jih lahko šteli mednje, sta: Biljard v Dobrayu (Beletrina, 2007) in Ostani z mano, duša moja (Goga, 2021).
V zanj tako značilnem spevnem in dovršenem slogu z natančnimi kot »iz spomina izklesanimi besedami« ustvari pred nami zgodovinsko fresko tistega časa. Kljub temu, da Šarotar ne opisuje vojnih grozot, le natančno niza dejstva o izgonu Židov iz Sobote – njegovega varaša – nas zgodba družine Schwartz, Rozike, Franja in Evgena, pretrese. Le redki so se iz izgnanstva vrnili nazaj v Prekmurje, med njimi glavni junak romana Franjo Schwartz.
Naslovnica romana: Zvezdna karta, Goga 2021; leta 2023 je Šarotar prejel Župančičevo nagrado, najvišje prizanje mesta Ljubljane, in sicer za roman Zvezdna karta.
Zakaj je Dušan Šarotar tako navezan na usodo prekmurskih Judov, kako se mu uspe tako globoko vživeti v junake svojega romana, z njimi čustvovati? Ta in še druga vprašanja sem mu zastavila v pogovoru. Nazadnje sva spregovorila tudi o tem ali je pokrajina na obrobju Panonske nižine s svojo razprostranjenostjo in nepreglednostjo pustila kakšno sled v njegovem pisanju. Kot na primer v spodnjem odstavku iz romana:
»Sonce je nenadoma popustilo, dolgi, ostri in slepeči žarki, ki so prebadali gosto zeleno vejevje in se lesketali v potočku, so se zmehčali in se nežno obarvali v toplo rumenkasto svetlobo.«
Takoj na začetku romana nas popeljete v zgodbo z novico, da sta se »poročila gdč. Hahn Rozika in g. Schwartz Franjo, trgovec v Čakovcu« in nadaljujete: »Poročno noč sta prebedela v hotelu Slon.« Sprva me je to nekoliko zmedlo in sem pomislila, »aha, ta dva sta si pa privoščila kar hotel Slon v Ljubljani.« A sem iz besedila v nadaljevanju razbrala, da je ta hotel v Murski Soboti. Nato sem se ves čas spraševala, kdaj pa je imela Murska Sobota hotel s tem imenom. Menila sem, da mesto (varaš) precej dobro poznam, a sem ob vaši knjigi spoznala, da temu ni tako. Šele ob zaključku branja sem si bolj natančno pogledala črno bele fotografije v knjigi, takoj na začetku naj bi na eni od njih bil upodobljen tudi ta hotel. Imam prav?
Žal se zgradba nekdaj znamenitega hotela Slon v središču Sobote ni ohranila, namreč hotel so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja porušili. Slon je stal na mestu današnjega hotela Diana. Hotel Slon je bil zgrajen leta 1913, prvi lastnik je bil mesar Benko, pozneje je gostilno odkupil Ljudevit Bac in jo preuredil v hotel. Za razliko od hotela Dobray v središču mesta, kjer se je zbirala meščanska inteligenca, je bil Slon priljubljeno zbirališče popotnikov, živinskih trgovcev in prekupčevalcev, ki so tukaj proslavljali posle in prenočevali. Hotel je imel tudi avtomobilske garaže, kar priča, da so sem zahajali sumljivi, premožni in podjetni ljudje od daleč in od povsod. Po 2. svetovni vojni je hotel nekaj časa služil kot Dom Jugoslovanske armade, kot rečeno, ob gradnji hotela Diana, so starega Slona podrli.
Za razliko od hotela Dobray v središču mesta, kjer se je zbirala meščanska inteligenca, je bil Slon priljubljeno zbirališče popotnikov, živinskih trgovcev in prekupčevalcev, ki so tukaj proslavljali posle in prenočevali.
Na fotografiji, ki jo omenjate, pa je upodobljena še ena znamenita soboška kavarna Central, zgrajena v secesijskem slogu, zgradba se je na srečo ohranila vse do danes, tako da sem jo lahko fotografiral, vendar več ne služi prvotnemu namenu. V kletnih prostorih Centrala je bila v osemdesetih letih priljubljena picerija Podmornica, ena izmed verjetno prvih v mestu, kjer smo se dijaki nekoč radi zbirali.
Ko sem raziskovala okoliščine o življenju judov v Prekmurju (v stalni muzejski zbirki v Murski Soboti), sem naletela na nekatere podatke, med njimi tudi na priimek Hahn, ki naj bi pripadal podjetniku, tedaj lastniku tiskarne. Je Rozika izhajala iz te družine, ali je resnično obstajala ali je glavna junakinja plod vaše domišljije?
Pripoved v mojem romanu Zvezdna karta je povsem resnična, zgodovinsko in biografsko izpričana. Gre namreč za življenjsko zgodbo mojega starega očeta Franca Schwartza, o katerem sem pisal že v romanu Biljard v Dobrayu. Med temeljitimi pripravami na pisanje in raziskovanjem arhivskega gradiva sem naletel v časopisu Murska krajina na notico oziroma čestitko mladoporočencema Rozaliji Hahn in Franju Schwartzu, ki jo je verjetno objavil v svojem časopisu lastnik in izdajatelj Murske krajine Izidor Hahn, znameniti soboški tiskar. Kot ste pravilno domnevali, sta bila imenovana sorodnika. Vse osebe v tem romanu so resnične.
Pripoved v mojem romanu Zvezdna karta je povsem resnična, zgodovinsko in biografsko izpričana. Gre namreč za življenjsko zgodbo mojega starega očeta Franca Schwartza, o katerem sem pisal že v romanu Biljard v Dobrayu.
Zakaj ste mladi par postavili v ruralno okolje? Ste s tem želeli poudariti podjetnost trgovca Schwartza in pokazati, da je mogoče tudi v manj razvitih krajih uspeti v poslu? Mimogrede, kraji na Goričkem so resnično slikoviti – da ne rečem romantični – in se pravzaprav bolj prilegajo Rozikini osebnosti kot mesto, po katerem ves čas hrepeni.
Takoj po poroki sta mladoporočenca najela občinsko trgovino na železniški postaji v Šalovcih na Goričkem. Verjetno sta se hotela takoj postaviti na svoje noge, kar bi bilo v Soboti morebiti težje, saj je bilo v mestu že veliko trgovin in s tem konkurence, naj omenim, da je bilo leta 1944, ko so nacisti in madžarski fašisti, 26. 4., deportirali vse Jude iz mesta, zaprli, oplenili in zapečatili v sami Soboti skoraj dvajset judovskih trgovin. Torej mladi par se je po poroki preselil na Goričko, od koder je prihajala tudi Rozalija, rojena je bila v Bodoncih. Živela sta daleč od mesta, pa vendar sta si tam ustvarila zavidanja vredno življenje. Kmalu se jima je rodil tudi edinec Evgen.
Kljub Rozikinem hrepenenju po mestnem življenju in nečem novem, je bila vdana družini, predvsem pa ljubeča mati sinu Evgenu, s katerim začnete drugi del zgodbe VEČJE IN TRAJNEJŠE OD SVETA. Namenoma sem ta naslov izpisala z veliko, saj v tem delu opisujete čustva med materjo in sinom (težko je to ubesediti, a vam je to uspelo brez odvečne patetičnosti ali jokavosti) in predvsem njen strah, da je njen sin, komaj še nebogljen otrok, že odrasel. Kaj nakazuje ta Rozikin strah?
Čeprav je družina živela na vasi, daleč od mesta in na videz odmaknjeno v vase zaprto skupnost, pa je dejstvo, da so dobro vedeli, kaj se dogaja po svetu. Poslušali so radio, imeli so telefon, telegraf in predvsem redno in pogosto so potovali, predvsem po železnici. Vedeli so, da je svet na pragu ali že v novi svetovni vojni. Nemčija je anektirala Avstrijo, povsod se je krepilo protijudovsko razpoloženje. Od leta 1939 je bila Evropa že v vojni. Kmalu je počilo tudi v stari Jugoslaviji. Madžari so takoj po začetku vojne znova vkorakali v Prekmurje. Franc in Rozalija sta vedela za nasilje nad Judi na Dunaju, v Zagrebu, Beogradu, saj sta imela tam tudi sorodnike in prijatelje. Razglašeni so bili rasni zakoni, slutili so, da bo kmalu ogenj ali povodenj zajela tudi idilične Šalovce. Franc je bil prisilno mobiliziran v madžarsko vojsko in pozneje poslan v delovno taborišče. Maja 1944 so mater in enajstletnega sina Evgena, skupaj z vsemi šalovskimi Judi, deportirali v Auschwitz, od koder se nihče ni vrnil. Rozalija je bila pametna, preudarna in intuitivna ženska. Prepričan sem, da je videla v prihodnost.
Rozalija je bila pametna, preudarna in intuitivna ženska. Prepričan sem, da je videla v prihodnost.
Franc se je po vojni preselil v Mursko Soboto in se ponovno poročil, z ženo Klaro sta imela tri hčere, jaz sem sin njune najstarejše hčere Nade. Kar je ostalo, je Evgenova violina, stenska ura, knjižna omara in predvsem ta zgodba, »ki išče duše, da bi v njih ponovno zazvenela.«
Od kod po vašem mnenju izvira ne tako redka stereotipna predstava o »melanholični panonski pokrajini«, o kateri pišete v vašem romanu in prav takšnih ljudeh? Ali bi lahko trdili, da je nekaj te zasanjanosti tudi v vašem (kot je napisal Janez Pipan) slogovno dovršenem pisanju?
Nekje se mi je zapisalo, da je pripoved duša pokrajine. Občutek imam, da obstaja neka globlja vez med pokrajino in jezikom, morebiti nevidna korespondenca med tistim, kar je globoko v nas, in tem, kar nas obdaja. Pesem nenehoma spreminja nevidno v vidno. A vse, kar je nevidno in vidno, je narejeno iz nevidnega.
