Fotografija: Pexels – Anil Sharma
Zadnjič sem gostovala v pogovoru, ki sta ga organizirala Društvo Danilo Kiš in Cankarjev dom, na temo priseljenske književnosti.
Z menoj sta sodelovali Snježana Vračar Mihelač in Alena Begić. Vse tri nas povezuje nekaj očitnega: rodile smo se drugje, naš materni jezik ni slovenščina, danes pa ustvarjamo v Sloveniji – znotraj njenih meja, sama celo znotraj njenega jezika, pogosto celo znotraj njenih institucij.
Z menoj sta sodelovali Snježana Vračar Mihelač in Alena Begić.
Zame je bil ta pogovor dragocen, ker se mi zdi, da se o teh temah pri nas (ali bi morala kot priseljenka naglasiti, da ko rečem »pri nas«, mislim na Slovenijo?) še vedno premalo govori. In če že, se o njih pogosto govori z varne razdalje. Toda mi nismo nikjer drugje – tukaj smo, sredi tega prostora, te literature, tega jezika.
In pišemo.
Pišemo pa različno – tematsko, slogovno, žanrsko – a pogosto nas kljub temu uvrstijo v skupni imenovalec: priseljenska književnost.
Že dolgo razmišljam o tem pojmu.
Obstaja, seveda.
Prisoten je v literarni teoriji, v kritikah, v festivalskih programih. A ne glede na to, kako pogosto se uporablja, mi še vedno ni povsem jasno, kaj natančno označuje. Ali je dovolj, da se nisi rodil v Sloveniji? Ali gre za tematiko? Jezik? Perspektivo? Ali za nekaj nevidnega, a zaznamujočega – kot je recimo naglas?
Pisateljica sem – tudi v slovenščini. Ne pišem »slovenske« književnosti, ampak tudi ne izključno »priseljenske«. Pišem preprosto: zgodbe, ki me kličejo, glasove, ki ne utihnejo, stavke, ki me preganjajo. A kljub temu pogosto naletim na potrebo, da se moje pisanje poimenuje. Kot bi literatura potrebovala mejne prehode. In če sem jaz – recimo – avtorica priseljenske književnosti, potem se resno sprašujem: kaj je književnost tistih, ki so rojeni v Sloveniji? Je to domorodna književnost? Avtohtona? Avtohtonopismenstvo?
Ne pišem »slovenske« književnosti, ampak tudi ne izključno »priseljenske«.
Če se moj roman Ime mi je Sarajevo označi kot anti-vojni roman – kar res je, in to zavestno – ali to pomeni, da obstaja tudi »pro-vojna književnost«? Bi kdo tako poimenoval Tolstojevo Vojno in mir? Ko je književnost čustveno, etično in estetsko zavzeta, zakaj to imenujemo dodatno, kot da je politično »obarvana«, in ne preprosto – književnost?
Včasih se mi zdi, da vsa ta poimenovanja – priseljenska, ženska, anti-vojna – bolj govorijo o potrebah okolja kot o resnici pisanja.
Kot da si svet okoli nas želi literaturo razdeliti na razumljive predale, ker ne prenese odprtih robov.
A ravno robovi so tisti, kjer literatura resnično diha.
A ravno robovi so tisti, kjer literatura resnično diha.
Pogosto se tudi sprašujem, kdo ima pravico do jezika.
A je jezik naš?
Ali si ga le sposojamo?
Ali postane naš s tem, ko vanj položimo svoje strahove in svoje metafore?
Ko v njem sanjamo, preklinjamo, ljubimo?
Ali pa ostaja vedno malo tuj, malo izmaknjen, kot nebo, ki ga vsi gledamo, a nikomur ne pripada?
Če je književnost od nekdaj prepletena z idejami o narodu, jeziku, pripadnosti – kako potem tisti, ki prihajamo od drugod, sploh smemo pisati?
Če je književnost od nekdaj prepletena z idejami o narodu, jeziku, pripadnosti – kako potem tisti, ki prihajamo od drugod, sploh smemo pisati?
Smo v literarnem smislu stalno na vizumu?
Je naš literarni status začasen?
In ali bomo kdaj postali »rezidenti«, ne da bi se odrekli svojemu poreklu?
Razumem tudi, zakaj se pogosto same opredelimo kot »priseljenske« avtorice. Zakaj včasih zapišemo, da pišemo kot ženske, iz ženskega telesa, iz ženskega jezika. Razumem, ker tudi sama to živim. Ker vem, kako nemogoče je živeti od književnosti. In vem, kako nujno je včasih sprejeti oznako, ki vsaj malo odpre vrata. Ki ti omogoči objavo, vabilo, razpis, prostor na festivalu. A vseeno nekje globoko pričakujem – ne kot privilegij, ampak kot pravico – da se s tem ukvarja tudi država. Da tisti, ki so za to plačani, ne čakajo, da si izborimo prostor same, temveč ga soustvarjajo. Da nam omogočijo varno ustvarjanje – v prvem jeziku ali v petem, ni pomembno. Pomembno je, da imamo kam pisati.
A vseeno nekje globoko pričakujem – ne kot privilegij, ampak kot pravico – da se s tem ukvarja tudi država.
Na vse to nimam odgovora. Imam pa zavezo, da pišem. Da pišem kljub temu – in prav zato. Da uporabljam jezik, ki sem ga prevzela z vsem spoštovanjem in ljubeznijo, z vso kritiko tudi, a tudi s pogumom, da ga naredim svojega.
Da v njem obstajam po svoje – s svojimi razpokami, tujkami, prehodi, izpuščenimi členki in zavajajočo melodijo, ki nikoli ne bo zares »domača«.
Zato si želim, da bi nas brali kot pisateljice in pisatelje.
Ne kot statistiko, ne kot projekt kulturne integracije, ne kot zanimivost.
Temveč kot tiste, ki s pisanjem iščemo resnico – in ki jo pogosto najdemo prav zato, ker stojimo na meji.
Če sem že pisateljica ženske priseljenske književnosti – naj bom.
A prosim, ne mi odvzeti pravice, da sem tudi preprosto: pisateljica.
