Fotografija: Pexels – szafran
Skozi puščavo sem se vozila,
častila vsak hlap nafte,
častila motor terenca, ki je drvel
v prežgano sonce.
Častila sem, kar je klicalo k preživetju tega peska.
Divjali so puščavski viharji,
divjalo je vse, kar bi želelo obstati, živeti.
Vode nikjer, jaz sama sredi pečenega peska preteklih kolovozov.
Tako je – nič na koncu,
nič je obdajalo moj možganski program.
Skozi puščavo si hodil.
Samo gledala sem te,
tiho opazovala.
Skozi prežgano sonce si mi ponudil svojo dlan.
Zakrila sem si oči
in zaupala.
Želela sem le obstati, živeti.
Hodiva in živiva.
Kje so svilene obleke?
Kje petje škržatov?
Kje vino naslad?
Sviloprejko so umorili.
Škržat nima posluha za glasbo.
Naslade so posrkale pornografijo.
Drugi čas – dno in preporod svilenih noči.
Zaklana kokoš
Zaklala bom kokoš,
oskubila njeno perje,
z roko segla po zadnje jajce.
Postrigla bom ovco in preklela vse, ki ne marajo mesa –
vse samo zato, da bi te našla in ti obljubila
vse, kar ti ni še nobena.
Potem bo prišel večer,
ti boš odpovedal sestanek.
Za mizo boš moj jetnik –
jedel boš kokošjo juho
z ribano kašo,
in tvoje noge bo grela moja
nova pletena odeja …
Kokoš še živi.
Jajc ni …
jaz pa – zdaj tvoja jetnica.
Težo prodanih upov
zagrebla bom – to, kar ni za vedno.
Postala bom kiparka
in čakala na besede, ko boš rekel:
»Brez tebe bi bil le mrzel apnenast blok.«
In zdaj povej vsem,
naj slišijo vsi, ki poslušajo:
dan bo postal večen,
in noč – tista, kjer postrežejo mizo za dva ob sveči
in vseh vrst komarjev …
Ti boš šepetal:
»Ljubim te, moja duša – moj zaklad.«
Naj prodajo vse upe –
jaz svojih ne bom.
Popust za upe tiste mize bom počakala.
Naj prižgejo vse sveče – zdaj.
Čakam …
Začeli so.
Čakajo.
Prisluškujejo.
Napetost narašča.
Stave padajo.
Denar se izgublja.
Spusti – zdaj bo.
Prišla je.
Ljubezen.
Med nosi,
solze sreče deli.
Ti pa tam –
in ne veš.
Strah novega te hromi.
Ljubezen te vabi
za mizo, kjer med z nje mezi.
Jokaj, ker te ljubi.
Jokaj, ker ljubim.
